Išči

Vatican News
Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 23. nedeljo med letom

Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim. Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi čut za medsebojno odgovornost.

Ezk 33,7-9

Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! Če porečem krivičniku: »Krivičnik, zagotovo umreš!« pa ne govoriš, da bi posvaril krivičnika zaradi njegove poti, umre ta krivičnik zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš krivičnika, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje.

Rim 13,8-10

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.

Mt 18,15-20

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

 »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi, da »moramo nemudoma pridobiti svojega brata, če je ta izgubil spodobnost, da ne bo ostal v grehu.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje to misel: »Če bi to bila manj pomembna zadeva, bi lahko grešnika prepustili njegovi usodi že po prvem neuspelem poskusu, Jezus pa nasprotno pokaže na nujnost večkratnih poskusov, da bi ga ozdravili njegove krivde.« Tudi sv. Avguštin spodbuja k temu: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil. In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev, ne pa rane tvojega brata«(Govori 82,7).

Sv. Avguštin  pravi: »Pooblastilo, da Cerkev lahko nalaga svojim članom pravila, prihaja od Kristusa samega.« Teodor iz Mopsuestije nadalje pravi: »Tiste, ki ne želijo biti osvobojeni vezi greha, se potem oddalji iz zbora svetih ter iz Cerkve, ki je v nebesih.« Origen gre v tem razmišljanju še naprej: »Ko je bil nekdo upravičeno obsojen, obsodba ostane tako dolgo, dokler kdo v nebesih ne razveljavi te sodbe, ki jo je izrekel večni sodnik.«

Kromacij Oglejski pa glede skupne molitve pravi: »Gospod je zelo jasno oznanil, ko dva ali trije verniki soglašajo v molitvi, Oče zagotavlja uslišanje vsake take prošnje.« Origen se sprašuje po vzrokih, zakaj naše molitve niso uslišane: »Razlog, zakaj naše želje in naše molitve niso uslišane je v naši pomanjkljivosti, torej v dejstvu, da naše misli niso v skladu z našimi dejanji.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeljskem odlomku iz Matejevega evangelija ljubezen deluje kot počelo, ki združuje kristjane ter hkrati stori, da njihovo enoglasno molitev usliši nebeški Oče. Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19). Glagol, ki ga je evangelist uporabil 'soglasna' je v grščini 'synphonesosin', se nanaša na simfonijo, soglasje src. To pa je to, kar je Bogu pri srcu. Od soglasja v molitvi je torej odvisno ali jo bo nebeški Oče sprejel. Prositi skupaj pa pomeni tudi korak naprej k edinosti med tistimi, ki prosijo. Nikakor pa to ne pomeni, da bo Božji odgovor kakor koli pogojen z našo prošnjo. Dobro vemo, da je želenja edinost odvisna predvsem od volje Boga, katerega načrt in velikodušnost presegata človekovo razumevanje, njegove prošnje in pričakovanja.

Če poglobljeno pogledamo te evangeljske stavke, bolje razumemo razlog, zakaj bo Oče pozitivno odgovoril na prošnjo krščanske skupnosti. Jezus namreč pravi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20). Zaradi Jezusove navzočnosti postane molitev tistih, ki so zbrani v njegovem imenu, učinkovita. Ko se kristjani zberejo k molitvi, je Jezus sam med njimi. Oni so tako eno z Njim, ki je edini Srednik med Bogom in ljudmi. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega koncila navaja ravno ta stavek iz evangelija, da bi nakazala enega od dveh načinov Kristusove navzočnosti: »Ko Cerkev moli in poje psalme, je navzoč Tisti, ki je obljubil: 'Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi'« (Mt, 18,20) (B 7). Po vstajenju je Kristus učencem zagotovil, da bo »z njimi vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Njegova navzočnost v skupnosti učencev ter njihova molitev zagotavljata učinkovitost molitve in sicer tako zelo, da je obljubil: »Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 18,18).

Angel Gospodov, 11. september 2011
Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim. Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi čut za medsebojno odgovornost. Če torej moj brat greši proti meni, se moram v moči krščanske ljubezni najprej osebno pogovoriti z njim ter mu predočiti, da to, kar je rekel ali storil, ni dobro. Ta način delovanja se imenuje bratsko opominjanje. Le ta pa ne sme biti odziv na utrpelo žalitev, temveč mora izhajati iz ljubezni do brata. Sveti Avguštin razlaga: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil. In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev, ne pa rane tvojega brata«(Govori 82,7).

In če te brat ne posluša? Jezus v današnjem evangeliju nakaže stopnjevanje: najprej se vrniti k njemu z dvema ali tremi osebami ter se z njim pogovoriti, da bi se jasneje zavedal tega, kar je storil. Če pa kljub temu zavrne opomin, je potrebno povedati skupnosti. Če pa ne posluša niti skupnosti, mu je potrebno dati okusiti razdor, ki ga je on sam povzročil, tako, da se ga izloči iz skupnosti. Vse to kaže na to, da je na poti krščanskega življenja potrebna soodgovornost. Vsak, ki se zaveda lastnih omejitev in napak, je povabljen, da sprejme bratsko opominjanje, prav tako pa, da on s to posebno uslugo pomaga drugemu.

Naslednji sad ljubezni v skupnosti je soglasnost v molitvi. Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19-20). Osebna molitev je gotovo pomembna, še več nujna. Pa vendar, Gospod zagotavlja svojo navzočnost v skupnosti, ki je zbrana in soglasna, pa naj bo še tako majhna, saj s tem odseva resničnost Troedinega Boga, ki je popolno občestvo ljubezni. Origen pravi, da se moramo vaditi v tej 'sinfoniji', v tem soglasju znotraj krščanske skupnosti. Vaditi se moramo bodisi v bratskem opominjanju, ki sicer zahteva veliko ponižnosti in preprostosti srca, bodisi v molitvi, da se bo dvigala Bogu iz skupnosti, ki je resnično zbrana v Kristusu.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 7. september 2014
Evangelij današnje nedelje iz 18. poglavja Matejevega evangelija predstavlja temo bratskega opominjanja v skupnosti vernikov, torej kako naj opomnim drugega kristjana, da je storil nekaj slabega. Jezus nas uči, če moj krščanski brat greši zoper mene, me prizadene, moram do njega uporabiti krščansko ljubezen, predvsem osebno se pogovoriti z njim in mu razložiti, da to, kar je rekel ali storil, ni v redu. In če me brat ne posluša? Jezus predlaga nadaljnje posredovanje. Najprej se vrni k njemu z drugima dvema ali tremi osebami in govori z njim, da se bo bolj zavedal napake, ki jo je storil. Če pa kljub temu ne sprejme opomina, je potrebno povedati skupnosti. Če pa tudi skupnosti ne posluša, potem mu je potrebno dati čuti ta  prelom in ločitev, ki ga je on sam povzročil, ko ni več v občestvu z brati in sestrami v veri.

Koraki te poti kažejo na prizadevanje, ki ga Gospod zahteva od svoje skupnosti pri spremljanju tistega, ki pogreši in sicer zato, da se ta ne bi pogubil. Pri tem se je potrebno v skupnosti predvsem izogniti vzburjenju ob tem ter opravljanju. Prvo je to, da se temu izognemo. »Pojdi in ga posvári na štiri oči« (v. 15). To pa z držo obzirnosti, previdnosti, ponižnosti, z vso pozornostjo do tistega, ki je grešil in se tako izognemo temu, da bi lahko besede brata ranile ali ubile. Saj vi to veste, da besede tudi ubijajo! Ko nekoga obrekujem, ko nekoga po krivici kritiziram, ko s svojim jezikom brata 'odiram', s tem ubijem dobro ime drugega. Tudi besede ubijajo. To vzemimo zelo zares. Ta razsodnost, da govorimo z njim na samem, je potrebna tudi zato, da ne ponižujemo po nepotrebnem grešnika. Sama se pogovorita, nihče tega ne bo opazil in vsega bo konec. V luči te zahteve razumemo tudi nadaljnje posredovanje, ki predvideva vključitev nekaterih prič ali celo skupnosti. Namen je pomagati osebi, da se zaveda, kaj je storila in da je s svojim grehom prizadela, ne samo enega temveč vse, pa tudi pomagati nam samim, da se osvobodimo jeze ali zamere, ki povzročata samo slabo, tiste zagrenjenosti srca, ki nas iz jeze in zamere vodi v to, da drugega zmerjamo ter žaljivo napadamo. Zares grdo je, če iz ust kristjana pride zmerjanje ali žaljiv napad. Grdo je! Ste razumeli? Nobenega zmerjanja. Zmerjanje ni krščansko. Ste razumeli? Zmerjanje ni krščansko.

Dejansko smo pred Bogom vsi grešniki in potrebni odpuščanja. Vsi. Jezus je nam namreč rekel, naj ne sodimo. Bratsko opominjanje je en vidik ljubezni in občestvenosti, ki mora prevladovati v krščanski skupnosti. To je medsebojna pomoč, ki si jo lahko in moramo nuditi. Opominjanje brata je usluga, ki je mogoča ter učinkovita le, če ta, ki opominja, prizna, da je grešnik in s tem potreben Gospodovega odpuščanja. Ista vest, po kateri prepoznam napako drugega, opominja najprej mene, da sem pogrešil in to velikokrat.

Na začetku maše smo zato vsakič povabljeni priznati pred Gospodom, da smo grešniki in z besedami ter kretnjami izraziti iz srca iskreno kesanje. Rečemo namreč: 'Usmili se me, Gospod. Grešnik sem! Vsemogočnemu Bogu izpovem svoje grehe'. Ne rečemo namreč: 'Usmili se tega, ki je ob meni, ali te, ki je grešnica.' Ne! Usmili se me! Vsi smo grešniki ter potrebni Gospodovega odpuščanja. Sveti Duh je, ki govori našemu duhu in ki nam v luči Jezusove besede da prepoznati naše krivde. Jezus sam je, ki nas vse vabi, svetnike in grešnike na svoj obed, saj nas zbira s križišč, različnih situacij življenja (prim. Mt 22,9-10). Med pogoji za vse udeležence evharističnega slavja, sta dva temeljna, dva pogoja, da gremo vredno k sveti maši: vsi smo grešniki ter da Bog vsem podarja svoje usmiljenje. To sta dva pogoja, ki na široko odpreta vrata, da vredno pristopimo k maši. Na to se moramo tudi vedno spomniti, preden gremo k bratu, da ga bratsko opomnimo.

Vse to prosimo na priprošnjo Blažene Device Marije. Jutri bomo namreč obhajali liturgični praznik njenega rojstva.

Sobota, 5. september 2020, 10:00