Išči

Vatican News

Nadškof Cvikl na Ptujski Gori: Biti eno z Jezusom pomeni, da si tudi naše telo dan za dnem nadeva ogrinjalo nesmrtnosti

Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je v petek, 14. avgusta, pred baziliko na Ptujski Gori na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja vodil slovesno somaševanje.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Prisluhni pridigi msgr. Alojzija Cvikla

Dragi Marijini častilci, prav prisrčno vas pozdravljam na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja!
Za evangelista Luka je značilno, da opiše ljudi, ki so polni začudenja nad Marijo in povedo, da je Marija , Jezusova mati »blagorovana«. Marija je prva oseba v zgodovini odrešenja, za katero velja ta beseda »blagor«. Vedno pa je tej besedi »blagor« dodan motiv - zakaj? Prvič ta izraz uporabi Marijina sorodnica Elizabeta: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (prim. Lk 1, 45). Drugič ta izraz uporabi Marija sama v svoji hvalnici: »… kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi!« (prim. Lk 1, 48).

Marija je tudi edina oseba ob Jezusu, ki ji veljajo besede: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate. Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali« (prim.  Lk 10, 21). In na koncu izraz blagor najdemo v današnjem evangeliju (prim. Lk 11, 27-28), ko se žena, ki je popolnoma prevzeta ob Jezusu, ne ustavi samo pri blagrovanju njega, ampak blagruje tudi njegovo mater: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile«.

Čustvo te žene je zelo spontano in naravno, kajti izrekla ga je sredi Jezusovega govora. To kar nas preseneti, pa je Jezusov odgovor: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (prim. Lk 11, 27). Žena je v svojem blagrovanju želela izraziti tesen odnos Sina in Matere, poudarila je prav tisto, za kar je vsak sin hvaležen svoji materi.

Telo žene nosi v sebi novo življenje,  otroka hrani in ga varuje v času nosečnosti.  Prsi pa so tiste, ki mu potem, ko se otrok rodi, dajejo hrano. Jezus bo ta tesen odnos med materjo in otrokom podčrtal na križevem potu, ko spregovori ženam, ki so šle za njim,  in blagruje »nerodovitne, ki niso rodile in prsi, ki niso dojile« (prim Lk 23, 29), saj ne  bodo trpele in ne gledale, kako umirajo njihovi otroci. Tu Jezus zelo jasno pokaže, kako tesna je povezanost matere in otroka, pa naj si gre za srečo, veselje ali za trpljenje. Življenje otroka vedno ostane tudi življenje matere, ki se z njim veseli, ali pa trpi.

To je Mariji naznanil že starček Simeon, ki ji je dejal, da bo njeno življenje odsevalo življenje njenega Sina: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2, 35).

V odgovoru ženi, ki blagruje njegovo  Mater, Jezus ne zanika tega blagra, ampak ga dopolni. Žena ki je občudovala njegove besede, polne Božjega Duha in moči tako ne blagruje samo njega, ampak udi njegovo Mater. Blagor, ki ga izreče Jezus, ne pozna meja, ni vezan samo na družinske vezi, ampak na vse, ki njegovo besedo poslušajo in po njej živijo. Za Jezusa ni v ospredju le njegova mati, ampak vsak, ki sprejme njegovo povabilo in izpolnjuje voljo nebeškega Očeta.

Jezus s tem povzdigne tudi svojo Mater na isto duhovno raven: kajti ona je bila tista, ki je to Božjo besedo ne le poslušala, ampak dopustila, da se v njej Beseda naselila in se učlovečila. Gre torej za popolno poslušanje, ki se tako lepo kaže v njenem odgovoru angelu Gabrijelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«

Ni zadosti, da Božjo besedo samo poslušamo, ampak, jo moramo tudi sprejeti, ji dati prostor v našem vsakdanjem življenju, kajti samo tako lahko njegova Beseda obrodi svoj sad in se lahko Božji načrt uresniči tudi v nas in po nas.

Zaradi poslušnosti Božji besedi in odprtosti za spolnjevanje Božje volje je Marija ob koncu zemeljskega življenja bila obvarovana trohnenja v grobu in je njeno telo prvo postalo deležno sadov Jezusove zmage nad smrtjo. Ravno o tem nam je danes spregovorilo drugo berilo, ki pove, kako si bo umrljivo telo nadelo neminljivost. To je zmaga nad smrtjo. Ta zmaga pa je prišla po Jezusovem vstajenju od mrtvih.

Biti eno z Jezusom, Božjim Sinom pomeni za nas, da si tudi naše telo dan za dnem nadeva ogrinjalo nesmrtnosti. Naša zmaga še ni dokončna, kajti naše telo še ne uživa popolne zmage nad smrtjo, medtem, ko si je Marijino umrljivo telo že v polnosti nadelo neumrljivost. Tako je njena smrt bila použita v Jezusovi zmagi nad smrtjo.

Vse to v nas prebuja veselje in upanje. Veseli smo, da je tega deležna naša nebeška Mati Marija. Smo pa tudi polni upanja, kajti njena zmaga nad smrtjo je vir upanja za vsakega od nas, ki smo pri krstu postali Božji otroci in smo sprejeli Jezusa za pot našega življenja, v upanju da bo tudi nam podelil delež svoje zmage nad smrtjo.

V vseh drugih Marijinih praznikih gledamo Marijo, kot znamenje tega, kar mora biti tudi Cerkev; na praznik Marijinega vnebovzetja pa v duhu gledamo to, kar Cerkev nekoč po Božji milosti in Božjem delovanju bo!

Marija je najbolj jasen zgled in dokaz resničnosti Boje besede: Če le trpimo s Kristusom, verujemo, da bomo z njim tudi poveličani (Rim 8,17). Nihče ni z Jezusom bolj trpel kot njegova mati Marija, zato tudi nihče ni bolj poveličan z njim, kakor Marija. V Pismu Rimljanom 8, 34 beremo da »… vstali Gospod živi in posreduje za nas«, posreduje za nas pri Očetu, Marija pa posreduje za nas pri svojem Sinu.

Danes pa obhajamo tudi god minoritskega patra sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je bil človek globoke in izpričane vere. Trpljenje v koncentracijskem taborišču, kjer je doživljal grozote in nečloveškost, vse to ga ni omajalo v njegovi veri in v čutu za človeško solidarnost.

Ostal je zvest Kristusov učenec, ki ni imel pred očmi le sebe, ampak tudi bližnje. To je najlepše pokazal, ko je stopil v vrsto, ki je bila določena za smrt, in sicer namesto družinskega očeta, kateremu je s tem dejanjem rešil življenje.  Tako je sv. Maksimilijan Kolbe končal svoje zemeljsko življenje, kot daritev, v popolni izročitvi Bogu.           

Ko danes zremo Marijo, ki je »z dušo in telesom« vzeta v nebesa,  prosimo našo priprošnjico in sopotnico na naši zemeljski poti:
- da bi njena vera, postajala tudi naša, kot pravi Dogmatična konstitucija II. vat. koncila;
- da v Mariji gledamo podobo in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnem veku dovršena in;
- Marija je nam, potujočemu Božjemu ljudstvu »znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan!« Amen.

Sobota, 15. avgust 2020, 11:00