Išči

Vatican News

Na Brezjah praznična sveta maša in praznovanje kardinalove biserne maše

V soboto, 15. avgusta, ob 10.00 je na trgu pred baziliko Marije Pomagaj potekalo romanje ljubljanske škofije. Slovesno somaševanje in ponovno slovesno izročitev slovenskega naroda Božji materi Mariji je vodil kardinal Franc Rode, pridigal je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Sveta maša je bila tudi praznovanje kardinalove biserne maše.

Uvod rektorja svetišča p. Roberta Bahčiča

Prisluhni uvodu p. Roberta Bahčiča OFM

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta

Dragi bratje in sestre, kot hvaležni Marijini otroci in kot njeni vneti častilci smo se danes, na praznik njenega vnebovzetja zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kamor že dobrih dvesto let romajo slovenski kristjani, da bi se zahvalili za Božjo pomoč, ki so je deležni po Mariji, in da bi po Mariji Pomagaj Očetu izročili svoje prošnje in potrebe vsakdanjega življenja. Danes pa je dan izrazito prazničen. Čeprav tudi danes nosimo v srcih vse tisto, za kar potrebujemo Božjo pomoč in ljubezen, se želimo danes z Marijino hvalnico zahvaljevati Bogu, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle in jo bodo zaradi tega blagrovali vsi rodovi. Svojo hvaležnost pa izrekamo tudi za duhovniški jubilej njegove eminence, gospoda kardinala dr. Franca Rodeta. Pri Mariji Pomagaj, kamor je z velikim veseljem in z gorečo pastirsko skrbjo prihajal zlasti v letih vodenja ljubljanske nadškofije. Spoštovani gospod kardinal, iskreno pozdravljeni in dobrodošli na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja, ki je bil za vas vedno povabilo, da ste slovenskemu kristjanu, pa tudi slovenskemu človeku spregovorili besede resnice, te čudežne gorske studenčnice. Samo resnica ustvarja ozračje pristnosti v medsebojnih odnosih in je edina pot do spoznavanja stvarnosti.

Sami pravite, da imate do Marije Pomagaj od nekdaj poseben odnos. Najbrž zato, ker vam je mama še kot otroku omenjala skrivnostno vez z Brezjami še pred vašim rojstvom. In ko ste se po letih Argentine in Francije vrnili domov, je bila vaša prva pot na Brezje, kjer ste v Marijinem obrazu na Layerjevi podobi videli najčistejši izraz slovenstva, najdražji obraz Slovencem doma in po svetu.

A to je bilo že pet let po novi maši. V duhovnika ste bili posvečeni v Franciji, na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1960. Na Rue de Sèvres v Parizu, v kapeli, kjer počivajo relikvije sv. Vincencija Pavelskega, vašega redovnega ustanovitelja. Posvetil vas je škof André Defebvre, ki so ga komunisti izgnali iz Kitajske. Pomenljivo. Dva begunca pred komunizmom poveže odgovor Kristusovemu klicu in pripravljenost vse življenje in vse moči posvetiti oznanjevanju njegovega evangelija. Kako prav je imel apostol Pavel, ko je Korinčanom v drugem pismu napisal: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje … Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo« (2 Kor 4,7-10.15).

Naslednjo nedeljo, 3. julija ste obhajali novo mašo v kapeli Čudodelne svetinje na Rue du Bac. Seveda to ni bila nova maša, kakršnih ste se spominjali iz Slovenije. Nobenega sorodnika ni bilo z vami. Novomašni križ vam je zato izročil neki mladenič. Okoli vas so bili zbrani slovenski duhovniki, ki so delovali med rojaki v Franciji, in sestre usmiljenke. Bratje v duhovništvu in sestre v karizmi sv. Vincencija.

Za novomašno geslo ste si izbrali dve svetopisemski misli. Za francoske podobice ste izbrali besede apostolov, ko so postavili prve diakone: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,4). V tem je povzeta srž duhovništva, to je pot, ki Kristusovega duhovnika vodi k svetosti. Sanje o veličini, o kateri sanja vsak mlad človek, če ima zdrav pogled na svoje darove in prihodnost, so postale spoznanje, da je edina prava veličina svetost – se pravi molitev in oznanjevanje besede. Slovenske podobice pa so nosile osebno izraženo Jezusovo prošnjo pri zadnji večerji: »Posveti me v resnici. Tvoja beseda je resnica« (Jn 17,17). On naj bi vodil vaše misli in osvojil vaše srce, da boste živeli iz njega in samo zanj. Tako boste, posvečeni v resnici, vreden duhovnik. Duhovnik živi za druge kot služabnik sredi svojega občestva. Oznanja besedo, obhaja evharistično daritev in druge zakramente, svetuje, opominja, tolaži, bodri, prinaša upanje in veselje.

V obeh mislih ste izrazili spoznanja, do katerih ste prišli v letih študija v Evropi, najprej v Rimu in potem v Parizu: Gre za resnico, ki je obvezujoča vedno in povsod; za resnico kot zdravje duha na eni strani in resnost življenja na drugi.

Tudi doktorski študij, ki ste ga nadaljevali na Katoliškem inštitutu v Parizu, je bil priprava na službo oznanjevanja. Najprej kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, pa kot sodelavec kardinala Paula Pouparda, kot tajnik Tajništva za dialog z nevernimi, pa pozneje kot ljubljanski nadškof in nazadnje kardinal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

Spoštovani gospod kardinal, dovolite mi nekaj zelo osebnega. Ko ste se leta 1965 vrnili v Slovenijo – dvajset let po tistem, ko ste pred komunizmom zbežali preko Ljubelja, Vetrinja, Judenburga, Lienza, pa preko Turina in Genove v Argentino – ste prvič stali pred rojstno hišo pri Adamovih na Rodici. S seboj ste prinesli spomine, ki so se vtisnili v doživljanje enajstletnega fantiča, ki je s svojimi starši moral bežati. Ko ste stali pred domačo hišo, ste spoznali, da ste se vrnili domov. A vendar je bil ta dom drugačen. V vaših spominih je bilo vse, hiša, njeni notranji prostori, gospodarsko poslopje, kozolec in drevje veliko večje, kot so se vam kazali v tistem trenutku.

Najbrž je tako pri vsakem človeku, ki se iz velikega sveta, iz življenjskega vrveža mogočnih narodov vrne v domače okolje. Ponovno mora premeriti razsežnosti sveta in duha, da ne spregleda tega, kar je njegov dom in da ne pusti za sabo tega, kar ga je v svetu obogatilo.

V tem duhu ste začeli spoznavati preproste ljudi, ki so že dvajset let živeli pod vladavino Partije in njenega ideološkega nasilja. Kmalu ste odkrili, da se v globini bije boj za duše, boj za vero. In preprostemu ljudstvu sta edina opora v tem boju duhovnikova neomajna vera in pogum. Z zagonom mladih sil ste se vrgli na delo, da bi se ta vera ohranila in se okrepila.

Pri tem vas je podpiralo veselje ob dejstvu, da ste Slovenec. Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu. Pomagati mu, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod. In že zgolj misel na tega Boga je velika radost. Kako sveže so zvenele te besede, kako žejno so jih uživali poslušalci. V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi.

Šestnajst let od 1965 do 1981 so bila leta veselja nad darom življenja, hvaležnosti za čas duhovništva sredi slovenskega ljudstva, nešteto ur in dni odkrivanja bogastva in lepote krščanske vizije sveta z bogoslovci na fakulteti, mnogo čudovitih večerov s študenti in izobraženci v soočenju z ateistično ideologijo, s tihim upanjem na zmago resnice. Kakor ste sami rekli, vsekakor najlepša leta vašega življenja, če odmislimo to, kar nas čaka v nebesih. Lahko bi rekli, da so bila to tudi leta preroškega pogleda v prihodnost, saj ste na vprašanje, kdaj bo konec komunizma, prepričano odgovorili, da še pred letom dva tisoč. Zgodilo se je tako, morda celo prej, kakor ste pričakovali.

Ta leta so se iztekla s povabilom v Rim, na Tajništvo za neverne. To je bil čas, ko ste pogrešali oznanjevalno razsežnost duhovništva. Obenem pa je bil čas intenzivnih srečanj, bogatega intelektualnega življenja, čas, ko so se spreminjali pogledi na ateizem in je svet doživljal silovite spremembe. S simpoziji in predavanji ste bili del teh sprememb. Mislim pa, da imamo lahko za čudovit biser v teh letih obisk papeža sv. Janeza Pavla v Sloveniji. To je bilo nekaj najlepšega, kar je doživela Slovenija v svoji zgodovini. In vi ste bili ves čas ob njem – kot prevajalec in najbrž še več kot to. Tudi kot pisec govora o kulturi v mariborski stolnici.

Spet je minilo šestnajst let in vrnili ste se v Slovenijo – tokrat kot ljubljanski nadškof. Posvečenje je bilo na belo nedeljo, 6. aprila 1997. Z imenovanjem ste začutili, da je poglavitna naloga pastirja notranje poslušanje Božje besede in oznanjevanje. Hkrati pa se je pomnožila vaša skrb za usodo naroda, ki ste jo izražali na različne načine: opozarjali ste na nevarnosti, ki grozijo narodu zaradi nizke rodnosti, samomorov in splavov, mamil in alkoholizma, na šolo, ki ateizira namesto da bi vzgajala za vrednote, vse to pa z željo po moralni prenovi in normalnih odnosih med Cerkvijo in državo.

Ob sklicu tako imenovane slovenske sinode ste se tudi zelo osebno zavzeli za spravo v našem narodu. Cerkvi na splošno in tudi vam osebno se stalno očita, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. Nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode ste v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu povedali: »Zbrani smo pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to, na kateri strani so se borili in ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost … Ko se danes klanjamo žrtvam pri Sv. Urhu in priznavamo krivdo kristjanov ter prosimo za odpuščanje, opravljamo dejanje, ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija … Ob žrtvah pri Sv. Urhu izražam svoje globoko obžalovanje za vse, kar se je tu dogajalo med vojno, in za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.« Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: »Stati inu obstati«: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.

Leta 2004 vas je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in vam zaupal vodenje Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Sedaj je bil pred vami svet, vsa množica redovnikov in redovnic, ki je v spremenjenih časih kdaj bolj kdaj manj posrečeno iskala nove izraze za svojo karizmo. Treba jim je bilo pomagati, da so znali obdržati duha in smer, kar ni bilo vedno lahko. A tudi tukaj je bilo potrebno »stati inu obstati«.

Spoštovani gospod kardinal, danes, ob vaši biserni maši, se vam zahvaljujem v imenu ljubljanske nadškofije in v imenu slovenske Cerkve, v imenu redovnikov in v imenu članov novih oblik posvečenega življenja, predvsem pa v imenu tolikih, ki so jim vaše besede prinašale upanje, budile radost in veselje do življenja ter osvobajale njihovo vero. Naj Bog blagoslovi delo, ki ste ga v šestih desetletjih duhovništva opravili v njegovem vinogradu, in naj vam na priprošnjo Marije Pomagaj nakloni mirna, zdrava in rodovitna leta, dokler in kakor Gospod hoče. Naj bo hvaljeno Gospodovo ime! Amen.

Zahvala kardinala Franca Rodeta po biserni maši na Brezjah

Prisluhni zahvali kardinala Rodeta

Na vabilo g. nadškofa Stanislava sem bil danes na Brezjah in skupaj z vami obhajal biserni jubilej svoje duhovniške službe. Po mnogih letih sem se torej vrnil na ta kraj mojega ljubljanskega škofovanja, na kraj mojih najbolj odmevnih pastirskih nastopov. Hvala, g. nadškof, za ta milostni dar.

V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri. Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini.

Reakcije tedanjih medijev so bile silovite. Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor, da sejem sovraštvo do drugače mislečih in podobno. Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.

Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili. Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, tudi vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo. Računal sem, da imam 15 – 16 let za uresničenje svojih pastoralnih načrtov, a spomladi leta 2004 me je papež Janez Pavel II. nepričakovano poklical v Rim. S tem je bilo konec moje pastirske službe v Ljubljani; hkrati se je spremenila tudi zavest odgovornosti do škofije in lastnega naroda. Odslej sem bil opazovalec in nisem neposredno vplival na dogajanje v Sloveniji. Spremljalo pa me je, kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi.

Potreba po spravi je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest. Leta 1990 je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.

Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.

Sobota, 15. avgust 2020, 11:51