Msgr. Alojzij Cvikl daroval sveto mašo med romanjem Društva katoliških pedagogov na Brezje

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni sveti maši med romanjem Društva katoliških pedagogov na Brezje.

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, dragi romarji, še poseben pozdrav vam člani društva katoliških pedagogov Slovenije, prisrčno vas pozdravljam tu na Brezjah, pri Mariji pomočnici. Tu smo, da prosimo za Božji blagoslov v tem novem šolskem letu 2020/21.

To vaše današnje srečanje začenjamo ob oltarju, da bi začutili Božjo bližino in to, da smo Božji sodelavci, prav tako, kot je bila Marija, katere praznik danes obhajamo.

Ena najstarejših molitev Marijo takole nagovarja: Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenja sladkost in upanje naše pozdravljena! Da je Marija Kraljica je del izročila prvih krščanskih stoletij. Tako jo naziva že sv. Efrem Sirski v 4. Stoletju in pravi: Marija je Kraljica, ker je Mari njega, ki je Kralj vseh kraljev.

Mnogi cerkveni očetje to, da je Marija kraljica, izvajajo že iz njenega imena: MIRIAM –pomeni - GOSPA, gospodarica, vladarica. Ta vera o Mariji Kraljici je predvsem živa v Vzhodnih Cerkvah – slikajo jo oblečeno kot cesarico, ki pa nosi Dete Jezusa, ki pa je vedno v središču.

Marijina moč je duhovna in vedno usmerjena na Kristusa. Njega prinaša svetu, zato je Kraljica. Ne postavlja sebe v ospredje. V osredje postavlja Odrešenika. Njemu je služila, njega je prinašala v svet. Marija sebe doživlja, kot Izbrano od Boga, da postane Mati Božjega Sina. Takoj se poda na pot k svoji sorodnici Elizabeti, da postane dekla, to je tista, ki bo v pomoč in oporo ženi, ki v starosti pričakuje otroka.

 Tu se pokaže vsa skromnost Marije, iz njenega srca sije luč čiste Božje ljubezni. Je polna milosti, kajti napolnjena je s Svetim Duhom, napolnjena je z močjo od zgoraj. Pride k sorodnici, da pričuje za to Božje usmiljenje in ljubezen, kajti to polnost usmiljenja nosi v sebi, to je utelešenega Božjega Sina.

Prav v tem, da želi zastonjsko služiti svoji sorodnici, razodene to skrivnost, ki jo nosi v sebi. Sorodnica je ob Marijinem pozdravu postala polna Svetega Duha in dete je poskočilo v njenem telesu in je vesela vzkliknila:«Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa«.

Na zunaj se ne zgodi nič posebnega, nič izrednega. Vse so dogaja v globini srca. Zgolj človeško srečanje prerašča v duhovno in besede postajajo izraz veselja in hvaležnosti Bogu. V tem srečanju teh dveh žena lahko tudi mi gledamo naše vsakdanje življenje, ki je polno raznovrstnih srečanj: srečujemo se v naših družinah, med prijatelji, na delovnem mestu, v našem kraju, v naših župnijskih skupnostih, so pa tudi srečanja, ki so službene narave ali pa čisto naključna srečanja.

Kaj nam govori to srečanje Marije in Elizabete: da je vsako srečanje pomembno, ni samo golo naključje. Marija v Elizabeti išče Božje delovanje in Elizabeta se ob tem nenapovedanem obisku Marije počuti, da jo je obiskal sam Bog. Počuti se sprejeta, razumljena in potrjena v tem, kar ji je Bog zaupal. Dosti je samo en pozdrav in Elizabeta se čuti osebno nagovorjeno on ljubljeno ob Boga.

Marija je v to srečanje vložila veliko: najprej pot, ki jo je morala prehoditi in  čas, ki ga je darovala sorodnici. Srečati drugega zahteva, da »izstopimo iz sebe«, iz svojega sveta v katerega smo vse prevečkrat ujeti, izstopiti moramo iz  naših načrtov, ki smo si jih izdelali. Premagati je potrebno naše predstavi, ki smo si jih ustvarili o drugem. Srečati s z drugim zahteva, da se podamo na pot, da si vzamemo čas za drugega, da drugega gledamo z Božjimi očmi, ne s svojimi.

Pot na katero se je podala Marija je pot, ki je sad ljubezni in popolne predanosti služenja Bogu. Samo tako, ko postaviš Božje načrte na prvo mesto, je lahko srečanje z drugim  polno veselja. Naša srečanja dostikrat ostanejo zgolj na človeški ravni. Marija in Elizabeta bi se lahko pogovarjale o tem ,kako se pripraviti na rojstvo otroka, kaj je potrebno nabaviti, in podobno. Pa sta se pogovarjale o tem, kakšno milost jima je Gospod izkazal. Zato je bilo izrečenih toliko lepih in duhovno globokih besed. Elizabeta je v svoji srčni modrosti vedno bolj prepoznavala veličino Marije, ki je v njeni veri in poslušnosti Božji Besedi. Ravno ta vera in poslušnost Marije je prispevala k temu, da je Bog lahko tako globoko stopil v našo človeško naravo. Postal je eden izmed nas. Marija je postala vrata ki nas vodi k viru odrešenja, to je v oseben odnos z Njim.

To pa je tudi naše poslanstvo, biti »vrata«, da po nas lahko Božji Sin stopi v naš svet, v naša srečanja in naše življenje. Naj nam Devica Marija Kraljica, ki je bila vsa v službi Boga in njegovega načrta odrešenja pomaga, da tudi mi začutimo, da smo v službi tega velikega Božjega načrta, da bi tudi naše služenje prispeva k temu, da Božje vstopanje med nas ni samo neka ideja, temveč resničnost.

Bog vstopa v naš svet po nas. Po vsakem izmed nas:po naših besedah, po naših dejanjih. Ne gre samo za velike in pomembne dogodke, ampak za tiste vsakdanje besede in dejanja. V Božjem kraljestvu je logika »gorčičnega zrna«, kjer korak za korakom, včasih tiho in neopazno, pa vendar raste med nami kraljestvo ljubezni, resnice in miru.

Dragi katoliški pedagogi: to novo šolsko leto na katerega kličemo Božji blagoslov, bo verjetno leto negotovosti zaradi »covida-19«, ki je še vedno med nami in ne vemo, kako nas bo še ogrožal. Potrebno bo več odgovornosti, potrebno bo sočutno in čuječe srce, potrebno bo znati varovati moje zdravje in človeka ob meni.

Prosimo Marijo, naj nam bo vzor, priprošnjica in sopotnica in naj nam izprosi potrebne modrosti, da bomo v danem trenutku znali prav odreagirati in se odločati. Amen.