Duhovne misli nadškofa Alojzija Cvikla za god sv. Egidija

Danes obhajamo nedeljo vašega farnega zavetnika, ki ima pri nas kar tri imena: Egidij, Tilen, sv. Ilij. Vsaka župnija ima svetnika, ki je še na poseben način njen vzor in priprošnjik. V preteklosti je bil zelo popularen. Danes, če bi ljudi vprašal: Kdo je sv. Elij, bi malo kdo vedel, kaj povedati o njem. Njegov doprinos v zaklad krščanstva je velik. O njem govorijo zanesljiva dejstva. Še več poučnih legend.

Zemeljsko življenje svetnika se je začelo v Grčiji 640. Izročilo govori, da je bil bogatega in plemenitega rodu. Po smrti staršev je svoje imetje razdelil ubogim, sam pa je sklenil živeti v uboštvu in samoti. To svojo namero je želel uresničiti v Egiptu, a je ladjo zajel vihar in je pristala na obali južne Francije.

Umaknil se je v samoto ob reki Ron. Ob reki se je pomikal vedno više, proti izviru. Voda mu je gasila žejo, hranil se je z divjimi zelišči in mlekom košute. Želel je živeti sam, kot puščavnik, a vedno večje število posnemovalcev ga je prisililo, da je 680 pozidal samostan, sam je prevzel vodstvo samostana. Umrl je 680. Pokopali so ga v samostanski cerkvi. Ob samostanu je zrastlo mesto: Saint Gilles in je srednjem veku bila znamenita romarska pot.

Zaslovel po svoji svetosti. Naši predniki so ga izbrali za enega od 14 priprošnjikov v sili. Še posebej, da bi jih obvaroval pred viharji, slano, mrazom… Besede ki jih pripisujejo svetniku: »Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca ter bodo ledena in vaša polja ne bodo več rodila.«

Eno je gotovo: ko ugasne molitev, se naša srca ohlajajo, polja naših medsebojnih odnosov ne morejo roditi sadov: ljubezni, dobrote, miru, spoštovanja…

Farni zavetnik nas vabi, da si ob vsem svojem delu in prizadevanju za materialne dobrine, ne pozabimo, kako pomembna je samota, kako pomembno je najti tudi čas za Boga in kako pomembna je molitev v našem življenju, v življenju po veri.