Išči

Vatican News
Jezus je rekel Petru: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« Jezus je rekel Petru: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 21. nedeljo med letom

Evangelij današnje nedelje (Mt 16,13-20) je tisti znameniti, osrednji odlomek pri Mateju, v katerem Simon v imenu Dvanajsterih izpove svojo vero v Jezusa, kot Kristusa, Sina živega Boga. Jezus zatem imenuje Petra za »blaženega« zaradi vere, ki jo prepozna kot poseben Očetov dar in mu reče: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev«.

Iz 22,19-23

Vrgel te bom iz tvoje službe in te pahnil s tvojega mesta. Tisti dan bom poklical svojega služabnika Eljakíma, Hilkijájevega sina. Oblekel ga bom v tvoje oblačilo in ga opasal s tvojim pasom. Izročil mu bom tvojo oblast in bo oče jeruzalemskim prebivalcem in Judovi hiši. Ključ Davidove hiše bom dal na njegove rame: ko bo on odprl, ne bo nihče zaprl, ko bo on zaprl, ne bo nihče odprl. Zabil ga bom kot klin na trdno mesto in bo časten prestol bo za hišo svojega očeta.

Rim 11,33-36

O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!
Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel?
Ali kdo mu je bil za svetovalca?
Ali kdo mu je prej kaj dal,
da bi mu morali dati povračilo?
Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen.

Mt 16,13-19

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence in rekel: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je odgovoril in rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«

Razlaga cerkvenih očetov

Epifan Latinec pravi: »Jezus sprašuje svoje učence o svoji identiteti in sicer prvič na ozemlju poganov ter na način, da bi pogani po Petru lahko videli to, kar kri in meso še nista odkrila. Ta vidik Jezusovega pridiganja se uresniči v Kornelijevem spreobrnjenju, prvem med pogani, ki je veroval vanj.« Teodor iz Erakleje to bolj teološko razloži: »Preko naziva 'Sin človekov' pokaže, da to On ni samo pojavno, temveč nespremenljivo človek, ne da bi prenehal biti pravi Bog.« Sveti Janez Krizostom nadaljuje teološko razlago: »On je tudi hotel, da se odprto razglasi trinitarična ekonomija, ko pravi: 'Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?' saj to jasno kaže na njegovo pravo božanskost.« Sveti Hilarij iz Poitiersa dodaja: »Jezus postavlja vprašanje glede skrivnosti, v katero bo morala vera tistega, ki veruje, prodreti.« Teodor iz Mopsuestie o Petrovem primatu pravi: »Peter je skala in na njegovi veroizpovedi bo zgrajena Cerkev.«

Misli Benedikta XVI.

Dva sveta zavetnika mesta Rima, čeprav sta prijela od Boga različni karizmi ter različni poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška in apostolska, za vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in pričevat, udejanjat ter širit skrivnost občestva, ki je njeno ustanovno počelo.

V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: »Kajti tega ti nista razodela meso in kri« (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi sv. Janez Zlatousti, »močnejša kot nebo« (Hom. in Matthæum 54, 2: PG 58,535).

O zaupanju v Boga, ki je blizu, je pričeval apostol Pavel v današnjem drugem berilu iz Drugega pisma Timoteju. Ko je namreč Pavel videl, da se njegovo zemeljsko življenje približuje h koncu, je napravil neke vrste obračun: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2Tim 4,7). Za vsakega od nas, dragi bratje v škofovski službi, je to zgled vreden posnemanja, da bomo po božji Dobroti tudi mi lahko napravili podoben obračun. Pavel nadaljuje: »Gospod je stopil k meni in mi dal moč, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi« (2Tim 17). Apostolova izkušnja je vzorec za vsakega kristjana, še posebej pa za pastirje Cerkve, torej občestvo z Jezusom križanim in vstalim ter pričevanje njegove ljubezni.

Misli o Petrovi izpovedi vere in petrinski službi so iz govora novo izvoljenega papeža Benedikta XVI. ob sklepu konklava v Sikstinski kapeli 20. aprila 2005.
V teh urah sem znova premišljeval o tistem, kar se je zgodilo pred dva tisoč leti v Cezareji Filipovi. Zdi se mi da slišim Petrove besede: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« in slovesno Gospodovo zatrditev: »Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev... Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva« (Mt 16, 15-19).

Ti si Kristus! Ti si Peter! Zdi se mi, kot da bi podoživel ta evangeljski odlomek; jaz, Petrov naslednik, trepetajoče ponavljam besede galilejskega ribiča in globoko ganjen znova slišim obljubo nebeškega Učitelja. Če je po eni strani ogromna teža odgovornosti, ki jo čutim na mojih ramenih, pa je prav gotovo veliko večja Božja moč, na katero lahko računam: »Ti si Peter skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18). Ko me je izbral za rimskega škofa, me je Gospod želel za svojega namestnika, želel je, da postanem »skala«, na katero se bodo lahko vsi z gotovostjo naslonili. Njega prosim, naj nadomesti moje nezadostne moči, da bi bil pogumen in zvest pastir svoje črede, vedno poslušen navdihom njegovega Duha.

To posebno petrinsko službo nameravam prevzeti v služenju vesoljni Cerkvi in s ponižno predanostjo v roke Božje previdnosti. Najprej pa obnavljam Kristusu mojo popolno in zaupljivo privolitev: »V tebe, Gospod, zaupam, ne bom osramočen vekomaj!« (In te Domine speravi; non confundar in aeternum!).

Vas, gospodje kardinali, s hvaležno dušo zaradi zaupanja, ki ste mi ga izkazali, prosim, da me podpirate z molitvijo in z neprestanim, dejavnim in modrim sodelovanjem. Tudi vas, bratje v škofovski službi, prosim, da ste ob meni z molitvijo in z nasveti, da bi lahko zares bil služabnik božjih služabnikov. Kot so Peter in drugi apostoli po Gospodovem naročilu oblikovali en sam apostolski zbor, morajo biti tudi Petrov naslednik in škofje, ki so nasledniki apostolov, kot je jasno potrdil koncil, trdno zedinjeni med seboj (prim. C 22). Ta njihova skupnost je kljub različnosti njihovih vlog in nalog v službi Cerkve in edinosti v veri, od katere je v veliki meri odvisna učinkovitost evangelizacije v današnjem svetu. Po tej poti, po kateri so hodili tudi moji spoštovani predniki, nameravam iti naprej tudi jaz z eno samo skrbjo: oznanjati vsemu svetu živo Kristusovo prisotnost.«

Benedikt XVI. je med beatifikacijo Janeza Pavla II. dejal:
»Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Preseneča nas še posebej, ker smo se zbrali, da bi obhajali razglasitev za blaženega, in še bolj, ker je bil danes razglašen za blaženega papež, Petrov naslednik, ki je bil poklican, da brate potrdi v veri. Janez Pavel II. je blažen zaradi svoje vere, močne, velikodušne in apostolske. In takoj se spomnimo še enega blagra: »Blagor ti Simon, Jonov sin, ker ti tega nista razodela ne meso ne kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 16,17). Kaj je nebeški Oče razodel Petru? Da je Jezus Kristus, Sin živega Boga. Po tej veri Simon postane 'Peter', skala, na katero lahko Jezus zgradi svojo Cerkev. Večna blaženost Janeza Pavla II., ki jo danes Cerkev z veseljem oznanja, je vsa v Kristusovih besedah: »Blagor ti, Simon« in »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!«, blagor vere, ki jo je tudi Janez Pavel II. prejel v dar od Boga Očeta za izgradnjo Kristusove Cerkve.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 24. avgust 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (Mt 16,13-20) je tisti znameniti, osrednji odlomek pri Mateju, v katerem Simon v imenu Dvanajsterih izpove svojo vero v Jezusa, kot Kristusa, Sina živega Boga. Jezus zatem imenuje Petra za »blaženega« zaradi vere, ki jo prepozna kot poseben Očetov dar in mu reče: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev«. Za trenutek se ustavimo ob tem, ob dejstvu, da Jezus da Petru to novo ime: »Peter«, ki se jo v Jezusovem jeziku izgovori: »Kefa«, torej beseda, ki pomeni »skala«. V Svetem pismu se ta beseda »skala« običajno nanaša na Boga. Jezus tako z njo poimenuje Simona, a ne zaradi njegovih odlik ali človeških zaslug, temveč zaradi njegove pristne in trdne vere, ki prihaja od zgoraj.

Jezus je v svojem srcu začutil veliko veselje, saj je v Simonu zaznal Očetovo roko, delovanje Svetega Duha. Prepoznal je, da je dal Bog Oče Simonu zaupanja vredno vero, na kateri bo On, torej Jezus, lahko zgradil svojo Cerkev, torej skupnost, vse nas. Jezus je namreč nameraval dati življenje svoji Cerkvi, ljudstvu, ki ni več utemeljeno na potomstvu, temveč na veri, oziroma na odnosu z Njim samim, na odnosu ljubezni in zaupanja. Naš odnos z Jezusom gradi Cerkev. Da bi pa lahko začel s svojo Cerkvijo, je moral najti pri svojih učencih trdno vero, zaupanja vredno vero. In to je Jezus na tej točki poti moral preveriti.

Gospod ima v mislih podobo, da bo gradil, podobo skupnosti, kot zgradbe. Zato Simona, ko sliši njegovo pristno izpoved vere, imenuje 'skala', in s tem nakaže namen, da bo gradil svojo Cerkev na tej veri.

Dragi bratje in sestre, to kar se je na edinstven način zgodilo Petru, se zgodi tudi vsakemu kristjanu, v katerem zori iskrena vera v Jezusa Kristusa, Sina živega Boga. Današnji evangelij nagovarja tudi vsakega od nas. Kako je s tvojo vero? Vsakdo naj si v svojem srcu na to odgovori. Kako je s tvojo vero? Kakšna najde Gospod naša srca? Trdno srce kot skala ali peščeno srce, torej tako, ki dvomi, je nezaupljivo, skeptično? Za nas bo dobro, če bomo danes razmislili o tem. Če Gospod najde v našem srcu vero, ne rečem popolne, ampak iskreno, pristno, tedaj vidi v nas žive kamne, s katerimi bo gradil svojo skupnost. Temeljni kamen te skupnosti je Kristus, vogelni, edinstveni kamen. Prav tako pa je Peter skala, v kolikor je vidni temelj edinosti Cerkve. Tudi vsak, ki je krščen je poklican da ponudi Jezusu svojo vero, sicer skromno, a iskreno, da bo On lahko danes in v vsakem delu sveta nadaljeval z gradnjo svoje Cerkve.

Tudi danes mnogi mislijo, da je Jezus velik prerok, učitelj modrosti, zgled pravičnosti… Tudi danes Jezus sprašuje svoje učence, torej vse nas: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kaj mu bomo odgovorili? Pomislimo. Predvsem pa prosimo po priprošnji Device Marije Boga Očeta, naj nam podari milost, da bomo z iskrenim srcem odgovorili: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« To je izpoved vere, to je zares veroizpoved. Trikrat ponovimo skupaj: »Ti si Kristus, Sin živega Boga. Ti si Kristus, Sin živega Boga. Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Angel Gospodov, 27. avgust 2017
Evangelij današnje nedelje (Mt 16,13-20) nam približa ključni del na Jezusovi poti z učenci: trenutek, ko želi preveriti, na kateri točki je njihova vera vanj. Najprej želi vedeti, kaj o njem mislijo ljudje. In ljudje mislijo, da je Jezus prerok, kar je sicer res, a ne obsega središča njegove osebe in njegovega poslanstva. Zatem učencem zastavi vprašanje, ki mu je najbolj pri srcu: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« S tem »pa« apostole povsem loči od množice, kakor da bi rekel: pa vi, ki ste z mano vsak dan in me od blizu poznate, kaj ste najbolj doumeli? Učitelj od svojih pričakuje odgovor, ki je visok in drugačen glede na javno mnenje. In dejansko ravno takšen odgovor pride iz srca Simona Petra: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Simon Peter zasliši na svojih ustnicah »besede, ki so večje od njega«, besede, ki ne prihajajo iz njegovih naravnih spodobnosti, ampak jih je »navdihnil nebeški Oče«, ki prvemu od dvanajsterih razkrije resnično Jezusovo identiteto: on je Mesija, Sin, ki ga je Bog poslal, da bi rešil človeštvo. Iz tega odgovora Jezus razume, da zahvaljujoč veri, ki je dana od Očeta, obstaja trden temelj, na katerem lahko zgradi svojo skupnost, svojo Cerkev. In zato pravi Simonu: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.«

Jezus tudi danes želi z nami še naprej graditi svojo Cerkev, to hišo s trdnim temeljem, kjer pa ne manjka razpok. Neprestano potrebuje popravila kakor v času Frančiška Asiškega. Mi se zagotovo ne čutimo kakor skale, ampak samo kot mali kamni. Pa vendar, noben majhen kamen ni nekoristen. Nasprotno, v Jezusovih rokah postane dragocen, kajti on ga pobere, ga gleda z veliko nežnostjo, ga obdela s svojim Duhom in ga postavi na pravo mesto, ki mu ga je od vedno namenil in kjer je lahko najbolj koristen znotraj zgradbe. Vsi mi, še tako majhni, smo postali 'živi kamni' njegove ljubezni. Tako smo dobili mesto in poslanstvo v Cerkvi, ki je skupnost življenja, sestavljenega iz mnogih kamnov, vseh med seboj različnih, ki pa oblikujejo eno samo zgradbo v znamenju bratstva in občestva.

Današnji evangelij nas spominja, da je Jezus za svojo Cerkev hotel »vidno središče občestva v Petru« in v tistih, ki bi mu naj sledili v isti odgovornosti primata. Ti so bili od vsega začetka poistoveteni s škofom v Rimu, v mestu, kjer sta Peter in Pavel pričevala s krvjo.

Izročimo se Mariji, Kraljici apostolov, Materi Cerkve. Ona je bila v sobi zadnje večerje zraven Petra, ko je Sveti Duh prišel nad apostole in jih spodbudil, da so šli ven in vsem oznanjali, da je Jezus Gospod. Danes naj nas naša Mati podpira in nas spremlja s svojimi priprošnjami, da bi v polnosti uresničili tisto enost in tisto občestvo, za katera so Kristus in apostoli molili in dali svoje življenje.

Sobota, 22. avgust 2020, 10:00