Išči

Vatican News
Jezus je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Jezus je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 18. nedeljo med letom

Sočutje, razdelitev, evharistija. To je pot, ki nam jo Jezus kaže v današnjem evangeliju. Ta pot nas vodi, da se bratsko soočimo s potrebami sveta, vodi pa nas tudi onkraj tega sveta, saj se začne pri Bogu Očetu in se vrača k Njemu. Naj nas Devica Marija, Mati Božje previdnosti, spremlja na tej poti.

Iz 55,1-3

O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi,
vi, ki nimate denarja, pridite,
kupite in jejte; pridite, kupite brez denarja,
brez plačila vino in mleko!
Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh,
in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?
Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro,
naj uživa v sočni jedi vaša duša.
Nagnite svoje uho in pridite k meni,
poslušajte in bo živela vaša duša.
Sklenem z vami večno zavezo,
iz zveste ljubezni do Davida.

Rim 8,35.37-39

Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?

Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

Mt 14,13-21

Ko je Jezus to slišal (o obglavljenju Janeza Krstnika), se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko pa se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tu nimamo drugega kot pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Hieronim pravi: »Ko je Jezus izvedel za Janezovo smrt, se je umaknil v samotni kraj in sicer ne zato, ker bi se bal smrti, temveč, da bi svojim sovražnikom preprečil še en umor in pa da bi se njegova smrt zgodila na Veliko noč.« K temu sv. Janez Krizostom dodaja: »Jezus se je umaknil tudi zato, ker ni hotel, da bi se že razkrilo, kdor v resnici je.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi, da je pet hlebov in dve ribi »pet knjig Postave ter Preroki in Janez«. Sv. Janez Krizostom o Jezusovih učencih pravi, »da še niso bili prebujeni, ker razmišljajo tako, kot da bi pred sabo imeli navadnega človeka.« Evzebij iz Emese pa pravi, da je »ta, ki je tukaj, tudi v samotnem kraju pripravljen nasititi svet.« Sveti Hieronim nadaljuje: »Jezus se je ozrl v nebo, da bi jih poučil, naj bo v ta kraj zazrt njihov pogled. Zatem je razlomil kruh. Če ne bi bil kruh razlomljen, ne bi bili sposobni nasititi velike množice mož, žena in otrok.« Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je Božja Beseda 'imela za vredno, iz ljubezni do nas, postati meso, izhajati iz nas in biti kot mi, razen v grehu, ter nas poučevati z nam primernimi besedami in zgledi' (Ambiguum 33: PG 91, 1285 C).

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, Castel Gandolfo, 31. julij 2011
Evangelij današnje nedelje opisuje čudež pomnožitve kruha, ki ga je Jezus storil za veliko množico, ki je hodila za njim, da bi ga poslušala ter da bi jih ozdravil različnih bolezni (prim. Mt 14,14). Ko se je zvečerilo so učenci predlagali Jezusu, naj odpusti množico, da se bodo šli okrepčat. Toda Gospod je imel v mislih nekaj drugega: »Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16). Toda oni so imeli samo »pet hlebov in dve ribi«. Tedaj je Jezus storil dejanje, ki je podobno zakramentu evharistije: »Se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam« (Mt 14,19). Čudež je namreč v bratski razdelitvi teh nekaj hlebov, ki jih po Božji moči ni samo dovolj za vse, temveč jih celo ostane za dvanajst košar. Gospod je spodbudil učence, da so oni razdelili kruh med množico. Na ta način jih je poučeval in pripravljal na bodoče apostolsko poslanstvo, saj bodo morali ponesti vsem hrano Božje Besede in zakramentov.

V tem čudežnem znamenju se je prepletalo Božje učlovečenje in zveličavno delovanje. Jezus je namreč stopil »dol« iz čolna, da bi se srečal z ljudmi (prim Mt 14,14). Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je Božja Beseda »imela za vredno, iz ljubezni do nas, postati meso, izhajati iz nas in biti kot mi, razen v grehu, ter nas poučevati z nam primernimi besedami in zgledi« (Ambiguum 33: PG 91, 1285 C). V tem dogodku nam je Gospod zgovorno pokazal svoje sočutje do ljudi. Ob tem nam pridejo na misel toliki bratje in sestre, ki v teh dneh na Afriškem rogu trpijo dramatične posledice hudega pomanjkanja hrane, ki ga še povečuje vojna ter odsotnost trdnih institucij. Kristus je pozoren na materialno potrebo, vendar nam želi darovati še več, saj ima človek vedno lakoto po več, potrebuje še več. V Kristusovem kruhu je navzoča Božja ljubezen. V srečanju z Njim se nasitimo, če tako rečemo, z istim živim Bogom. V resnici jemo »kruh iz nebes«.

Dragi prijatelji, »v evharistiji nas Jezus nareja za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega« (CD 115,88) . O tem je pričeval tudi sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, katerega god danes obhaja Cerkev. Ignacij je namreč izbral, da bo živel v »iskanju Boga v vse stvareh ter Ga ljubil v vseh stvareh«. Zaupajmo našo molitev Devici Mariji, naj odpre naše srce za sočutje do bližnjega in za bratsko razdelitev dobrin.

Papež Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Evharistija zakrament ljubezni takole razložil pomen Jezusovih besed »Dajte jim vi jesti«.
 »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govori nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov (prim. Mt 20,34; mr 6,34; Lk 19,41). Na zelo človeški način je Jezus izražal božji odrešenjski načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako »izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet. Ko se spominjamo čudežne pomnožitve hlebov in rib, moramo prepoznavati, da Kristus tudi danes še vedno spodbuja svoje učence, naj si tudi osebno prizadevajo za uresničitev besed: 'Dajte jim vi jesti!' (Mt 14,16). Resnično je poklicanost vsakega izmed nas v tem, da smo skupaj z Jezusom razlomljen kruh za življenje sveta.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 3. avgust 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na današnjo nedeljo nam evangelij predstavi čudežno pomnožitev hlebov in rib (Mt 14,13-21). Jezus jo je storil ob Galilejskem jezeru, na samotnem kraju, kamor se je s svojimi učenci umaknil potem, ko je zvedel za smrt Janeza Krstnika. Toda veliko ljudi je šlo za njim in ga dohitelo. In Jezus, ko jih je videl, so se mu zasmilili in je vse do večera ozdravljal bolnike. Tedaj so mu učenci, zaskrbljeni zaradi pozne ure, svetovali naj odpusti množice, da bodo lahko šli v vasi in si kupili za jesti. Toda Jezus jim je mirno odgovoril: »Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16). Ko so mu prinesli pet hlebov in dve ribi, jih je blagoslovil, jih začel razlomiti in jih dajal učencem, ki so jih razdelili med množico. Vsi so se nasitili in še je ostalo!

Sočutje
Iz tega dogodka lahko razberemo tri sporočila. Prvo je sočutje. Na množico, ki je šla za njim in ga, če tako rečemo, »ni pustila pri miru«, se Jezus ne razburi. Ne reče: »Ti ljudje so pa res zoprni«. Ne! Ne! Ampak ima do nje sočutje, saj ve, da ga ne iščejo iz radovednosti, ampak ker ga potrebujejo. Toda, bodimo pozorni, saj sočutje, tisto, ki ga ima Jezus, ni preprosto, da se ti nekdo smili, je več. Pomeni prizanesljivost, da se poistovetimo s trpljenjem drugega do te mere, da ga sprejmemo nase. Jezus je takšen, saj trpi skupaj z nami. Znamenja tega sočutja so številna ozdravljenja, ki jih je storil. Jezus nas uči, da postavimo potrebe revnih pred naše. Naše, čeprav upravičene, nikoli niso tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje. Mi pogosto govorimo o revežih. Toda ko govorimo o revežih, čutimo da tisti moški, tista ženska, tisti otroci nimajo potrebnega za življenje, da nimajo za jesti, za obleči se, da nimajo za zdravila, tudi do tistih otrok, ki nimajo možnosti iti v šolo? In zaradi tega naše potrebe, čeprav upravičene, ne bodo nikoli tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje.

Razdelitev
Drugo sporočilo je razdelitev. Prvo je sočutje, Jezusovo sočutje. Koristno je soočiti odziv učencev pred utrujenimi in lačnimi ljudmi z Jezusovim odzivom. Drugačna sta. Učenci mislijo, da je bolje, da jih odslovi, da bodo lahko šli in si preskrbeli hrano. Jezus pa reče: »Vi jim dajte jesti«. Dva različna odziva, ki odsevata dve nasprotujoči si logiki. Učenci se odzovejo kot svet, po katerem mora vsak misliti zase. Razmišljajo, kot bi rekli: »Sami se pobrigajte«. Jezus pa razmišlja z Božjo logiko, torej z medsebojno razdelitvijo. Kolikokrat se mi obrnemo drugam, da ne bi videli pomoči potrebnih bratov! In to, obrniti se drugam, je pač na vzgojen način reči, torej v belih rokavicah, »sami se pobrigajte!« Toda to ni od Jezusa, to je sebičnost. Če bi odslovil množice, bi veliko oseb ostalo brez hrane. Medtem pa je bilo tistih nekaj hlebov in ribi, razdeljenih in od Boga blagoslovljenih, dovolj za vse. Pozor, to ni čarovnija temveč znamenje! Znamenje, ki vabi k veri v Boga, previdnostnega Očeta, ki nam vedno daje, da ne zmanjka »našega vsakdanjega kruha«, če si ga le znamo podeliti kot bratje!

Evharistija
Sočutje, razdelitev. In še tretje sporočilo: čudež z hlebi naznanja Evharistijo. To vidimo iz Jezusove kretnje, s katero je »izrekel blagoslov« (v. 19), preden je razlomil hlebe in jih razdelil ljudem. Isto kretnjo bo Jezus storil med zadnjo večerjo, ko bo postavil večen spomin svoje odrešilne žrtve. V evharistiji Jezus ne podarja nekega kruha, temveč kruh večnega življenja, podarja samega sebe in se daruje Očetu zaradi ljubezni do nas. Mi moramo iti k evharistiji z Jezusovimi občutji, torej s sočutjem in z Jezusovo voljo po razdelitvi. Kdor gre k evharistiji brez sočutja do pomoči potrebnih in da si z njimi razdeli, ni v dobrem odnosu z Jezusom…

Sočutje, razdelitev, evharistija. To je pot, ki nam jo Jezus kaže v današnjem evangeliju. Ta pot nas vodi, da se bratsko soočimo s potrebami sveta, vodi pa nas tudi onkraj tega sveta, saj se začne pri Bogu Očetu in se vrača k Njemu. Naj nas Devica Marija, Mati Božje previdnosti, spremlja na tej poti.

Sobota, 1. avgust 2020, 11:43