Išči

Vatican News
Jezus pravi svojim učencem: Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Jezus pravi svojim učencem: Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 12. nedeljo med letom

Dragi bratje in sestre, v evangeliju današnje nedelje sta dve Jezusovi povabili: po eni strani »ne bojte se ljudi«, po drugi pa »bojte« se Boga (prim. Mt 10, 26.28). Tako smo spodbujeni razmišljati o razliki, ki je med človeškimi bojaznimi in strahom Božjim.

Jer 20,10-13

Slišim hujskanje mnogih:
»Groza vsepovsod!
Ovadite ga! Ovadimo ga!«
Vsi moji zaupni prijatelji
prežijo, da se spotaknem:
»Morda se bo dal zapeljati,
pa ga bomo premagali
in se maščevali nad njim.«
A Gospod je z menoj kakor strahovit junak.
Zato se bodo moji preganjalci spotaknili
in ne bodo zmagali,
zelo bodo osramočeni,
ker se jim ne bo posrečilo:
sramota bo večna,
ne bo pozabljena.
Gospod nad vojskami, ki preizkušaš pravičnega,
ki vidiš obisti in srce,
naj vidim tvoje maščevanje nad njimi,
saj sem tebi zaupal svojo pravdo.
Pojte Gospodu,
slavite Gospoda,
ker rešuje življenje siromaka
iz rok hudodelcev.

Rim 5,12-19

Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ...; greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prišteva, če ni postave, je vendar od Adama do Mojzesa smrt kraljevala tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili podobno kakor Adam. On pa je podoba njega, ki je imel priti. Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.

Mt 10,26-33

»Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bolj se bojte tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na tla brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej; več kot mnogo vrabcev ste vredni vi.«

 »Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Razlaga cerkvenih očetov

O odlomku Adam in Kristus iz petega poglavja pisma Rimljanom cerkveni očetje pravijo: »Drugi del petega poglavja je v celoti sestavljen iz veličastne antiteze med Adamom in Kristusom: kakor je prvi s tem, ko je grešil, uvedel v svet smrt za vse ljudi, saj iz njega izvirajo, tako je drugi s tem, ko je dopolnil svoje delo, nazaj prinesel vsem ljudem opravičenje in življenje. Toda simetričnost je samo delna, saj je ena odločilna tako kvalitativna kot kvantitativna razlika med obema dogodkoma, kajti Kristusovo dejanje izbriše ne samo Adamov greh, vir vseh drugih grehov, temveč tudi vse grehe, ki so jih storili ljudje, tudi od tistih, ki so bili pred Kristusovim prihodom. Za Pavla je odrešenje, ki ga je prinesel Kristus resnično vesoljno, saj se razširja na vse vseh časov, zaradi tega označuje začetek nove postave, ki se jo je potrebno držati, in ki je izbrisala vsako sled prejšnje postave, tiste Mojzesove.

Sveti Hilarij iz Poitiersa pravi, da »se ni potrebno bati niti groženj, ne spletk ali moči preganjalcev, saj bo dan sodbe razkril neosnovanost in jalovost teh reči.« Neznani avtor pa pravi: »Čeprav je bila skrivnost stoletja zakrita, se je sedaj razodela v vsej svoji veličini.« Zato sv. Janez Krizostom pravi: »Drugače od Jezusa, ki je govoril po tihem, bodo imeli nekega dne apostoli popolno svobodo oznanjati Gospodovo besedo vsem.« Neznani avtor nadaljuje to misel: »Kar je Jezus oznanjal v prilikah, sedaj apostoli odprto oznanjajo.« Evzebij iz Emese k temu dodaja: »Jezus je čakal na primerno priložnost, da je odprto razodel svojo besedo.« Sveti Teodor iz Mopsuestije ter sv. Avguštin pravita: »Greha se je treba bati, ne smrti.« Avguštin to misel nadaljuje: »Telo je brez duše mrtvo, duša pa je mrtva brez Boga.

Hilarij iz Poitiersa glede vrabcev pravi: »Tisti, ki prodajajo dva vrabca za en novčič, prodajajo namreč grehu dušo in telo, Kristus pa nas je odkupil iz greha in je odrešenik duše in telesa.« Sveti Janez Krizostom je jasen: »Če Bog ve za vse, kar se zgodi in če vas ljubi z večjo nežnostjo, kot oče ljubi svoje otroke, da ima celo preštete vaše lase, se nimate torej ničesar bati.«

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, nedelja, 22. junij 2008
Dragi bratje in sestre, v evangeliju današnje nedelje sta dve Jezusovi povabili: po eni strani »ne bojte se ljudi«, po drugi pa »bojte« se Boga (prim. Mt 10, 26.28). Tako smo spodbujeni razmišljati o razliki, ki je med človeškimi bojaznimi in strahom Božjim. Strah je naravna razsežnost življenja. Od malega smo doživljali oblike strahu, ki so se izkazale namišljene ter so izginile. Nadalje se pojavljajo druge, ki pa imajo konkreten izvor v resničnosti. S temi se je potrebno soočiti in jih prerasti tako z lastnim prizadevanjem kakor z zaupanjem v Boga. Je pa tudi, predvsem dandanes, globlja oblika strahu, bivanjska, ki včasih preide v tesnobo. Porodi se iz občutka praznine, ki izhaja iz kulture, prežete z razširjenim teoretičnim in praktičnim nihilizmom.

Pred obširnim in različnim seznamom človeških strahov je Božja Beseda jasna: kdor se 'boji' Boga, ga ni strah. Strah Božji, ki ga ima Sveto pismo za počelo resnične modrosti, sovpada z vero Vanj, ter s svetim spoštovanjem njegove oblasti nad življenjem in svetom. Biti 'brez strahu Božjega' je isto, kot postaviti se na Njegovo mesto, čutiti se gospodarji dobrega in zla, življenja in smrti. Medtem ko tisti, ki se Boga boji, opazi v sebi gotovost, kot jo ima otrok v naročju svoje matere (prim. Ps 130,2). Kdor se Boga boji, je miren tudi sredi neviht, saj je Bog, kakor nam je Jezus razodel, Oče, poln usmiljenja in dobrote. Kdor ga ljubi, se ne boji: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni« (1Jn 4,18). Vernik se pred ničemer ne prestraši, saj ve, da je v Božjih rokah in tudi, da zlo in iracionalno nimata zadnje besede, kajti edini Gospod sveta in življenja je Kristus, učlovečena Beseda Boga, ki nas je ljubil vse do darovanja samega sebe tako, da je umrl na križu za naše zveličanje.

Bolj ko rastemo v tej intimnosti z Bogom, prežeti z ljubeznijo, lažje premagamo kakršno koli obliko strahu. V današnjem evangeljskem odlomku Jezus večkrat ponovi poziv, naj se ne bojimo. To nam zagotavlja, kakor je to storil apostolom, kakor je to storil sv. Pavlu, ki se mu je v nočnem videnju prikazal med še posebej težavnim trenutkom njegovega pridiganja: »Ne boj se – mu je rekel – saj sem s teboj« (Apd 18,9). Močan zaradi Kristusove prisotnosti in okrepljen z njegovo ljubeznijo, se apostol narodov ni bal niti mučeništva. Naj izprosi v nas obnovljeno zaupanje v Jezusa Kristusa, ki nas kliče oznanjati njegov evangelij, ne da bi se karkoli bali.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 25. junij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 10,26-33) Gospod Jezus potem, ko je poklical in poslal v misijone svoje učence, jih poučuje in pripravlja, kako se soočiti s preizkušnjami in preganjanji, na katere bodo morali naleteti. Iti v misijone, ni turizem in Jezus svari svoje. Naleteli boste na preganjanje.

Takole jih spodbuja: »Ne bojte se ljudi, kajti nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo… Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu… Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (vv. 26-28). Teh, ki lahko ubijejo telo, ne morejo pa duše, se ne bojte. To, da jih Jezus pošlje v misijone, učencem še ne zagotavlja uspeh, kakor jih tudi ne varuje pred polomom in trpljenjem. Računati morajo bodisi na zavrnitev, bodisi na preganjanje. To malo prestraši, a je resnica.

Učenec je poklican oblikovati svoje življenje po Kristusu, ki so ga ljudje preganjali, poznal je zavrnitev, zapuščenost in smrt na križu. Ni krščanskega misijona v znamenju mirnosti, ni krščanskega misijona v znamenju mirnosti, saj so težave in preganjanja del evangelizatorskega dela, mi pa smo poklicani, da v njih najdemo priložnost za preverbo pristnosti naše vere in našega odnosa z Jezusom. Te težave moramo imeti za možnost, da smo še bolj misijonarji in da rastemo v tistem zaupanju do Boga, našega Očeta, ki ne zapusti svojih otrok med hudo uro. V težavah med krščanskim pričevanjem v svetu nismo nikoli pozabljeni, saj nam vedno pomaga Očetova nagla spodbuda. Zato Jezus v današnjem evangeliju trikrat pomiri učence, ko jim reče: »Ne bojte se! Ne bojte se!«

Tudi danes, bratje in sestre, obstaja preganjanje kristjanov. Molimo za naše brate in sestre, ki so preganjani in hvalimo Boga, da kljub temu pogumno in v zvestobi nadaljujejo s pričevanjem svoje vere. Njihov zgled naj nam pomaga, da se ne bomo obotavljali zavzeti stališče v prid Kristusu in tako vsak dan pogumno pričevali zanj, četudi na videz mirnih okoljih. Saj je ena oblika preizkušnje tudi odsotnost sovraštva in preganjanj. Ob tem, da nas Gospod pošilja kot 'ovce med volkove', nas danes tudi pošilja kot stražnike ljudstvu, ki ne želi, da ga zbudimo iz posvetne otrplosti, ki prezira besede resnice evangelija in si ustvarja minljive resnice. Če gremo tja, izgovarjamo za njih nadležne besede evangelija, nas ne bodo lepo gledali.

 V vsem tem pa nam Gospod še naprej govori, kakor je rekel učencem takrat: »Ne bojte se!« Ne pozabite te besede, vedno ko imamo kakšno stisko, preganjanje, nekaj zaradi česa trpimo, prisluhnimo Gospodovemu glasu v srcu: »Ne bojte se! Ne boj se! Pojdi naprej! Jaz sem s teboj!« Ne bojte se tistega, ki se vam posmehuje ali slabo z vami ravna. Prav tako se ne bojte tistega, ki vas prezira ali pa vas 'odprto' hvali, za hrbtom pa je proti evangelij. Jezus nas ne pušča samih, saj smo zanj dragoceni.

Devica Marija, zgled ponižne in pogumne pripadnosti Božji Besedi, naj nam pomaga razumeti, da v pričevanju vere ne štejejo uspehi, temveč zvestoba Kristusu, in priznati v kateri koli okoliščini, tudi v najbolj problematični, neprecenljiv dar, da smo njegovi učenci – misijonarji.

Sobota, 20. junij 2020, 12:37