Išči

Vatican News
Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam.« Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam.« 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. velikonočno nedeljo

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi.

Apd 2,14.36-41

Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa.« Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.« Prepričeval jih je še z mnogimi drugimi besedami in jih opominjal in jim govoril: »Rešíte se iz tega pokvarjenega rodu!« Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi.

1 Pt 2,20-25

Kakšna čast je, če boste potrpežljivo prenašali, ko ste tepeni zato, ker grešite? Če pa boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pri Bogu. V to ste bili namreč poklicani; saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On, ki ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače. On med sramotenjem ni vračal sramotenja, med trpljenjem, ni grozil, ampak je prepuščal njemu, ki pravično sodi. On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Blodili ste namreč kakor ovce, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.

Jn 10,1-10

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujcev.« Jezus jim je povedal to prispodobo, oni pa niso spoznali, kaj jim je govoril.

Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«

Misli cerkvenih očetov

Sv. Janez Krizostom o tistih, ki so poslušali Petra pravi, »da niso samo verjeli, temveč so obsodili same sebe, ko so se zavedali svojega preteklega ravnanja. Sv. Beda Častitljivi dodaja: »S prihodom Svetega Duha so bili posvečeni Gospodu kot njegove prvine.«

Več cerkvenih očetov pravi, da je »verjetno, da je bilo potrebno (Kristusovo) trpljenje za nas, in sicer ne zato, ker bi on storil, kaj grešnega, temveč da bi nas spodbudil, da bi bolj zavzeto živeli po pravičnosti. Trpeti, da bi nekdo uresničil nekaj, kar je prav, bi se lahko zdelo težavno, pa vendar, je ravno to, kar je storil Kristus, ko se je učlovečil in je umrl za naše zveličanje. On je bil namreč popoln človek, ki pa mu je bilo naloženo krivično trpljenje, vendar se zaradi tega ni niti poskušal maščevati. Njegova smrt nam je omogočila, da smo umrli staremu grešnemu življenju ter se vrniti k Njemu, kakor izgubljena ovca, ki se je vrnila svojemu duhovnemu očetu.«

Sv. Avguštin takole razlaga, kako je Kristus resnična vrata in resničen dobri pastir: »Pastir ovac je Kristus. Vstopa skozi vrata, ker pa je On tudi vrata, to pomeni, da vstopa sam skozi sebe. To pa velja samo za Kristusa, ker nihče ne more vstopiti skozi vrata, torej pristopiti k blaženosti, če ne po Resnici, saj je blaženost ravno veselje Resnice. Ker je Kristus kot Bog Resnica, kot človek vstopa sam vase, oziroma v Resnico, ki je On kot Bog. Mi pa nismo Resnica, temveč smo sinovi luči po udeležbi pri resnični in neustvarjeni Luči, zato je za nas potrebno, da vstopimo po Resnici, ki je Kristus. Ta je namreč rekel: 'Posveti jih v Resnici' (Jn 17,7), kakor tudi: 'Kdor stopi skozme, bo rešen' (Jn 10,9)«.

Misli Benedikta XVI.

Iz homilije med mašniškim posvečenjem 3. maja 2009
Po zelo lepi navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran pri sveti daritvi, med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji dar; je njegova milost.

Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno. Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu jih je Oče dal, da bi bili posvečeni v resnici, to je v Njem in bi lahko govorili in delovali v njegovem imenu, bili tako njegovi zastopniki ter s tem nadaljevali njegovi odrešenjski dejanji: lomili Kruh življenja ter odpuščali grehe. Tako je Dobri pastir dal svoje življenje za vse ovce, še posebej pa je dal in daje za vse tiste, ki jih je še posebej poklical in jih kliče, da bi hodili za njim po poti pastoralnega služenja. Na poseben način pa je Jezus prosil za Simona Petra ter se tudi daroval zanj, da mu je nekega dne na obali Tiberijskega jezera lahko rekel: “Pasi moje ovc”(Jn 21,16-17). Podobno Kristus osebno moli in se daruje za vsakega duhovnika. Samo zaradi tega je vsak duhovnik usposobljen sodelovati z Njim in pasti njegovo čredo, ki je vsa samo Gospodova.

Sedaj bi se rad dotaknil še tega, kar mi je še posebej pri srcu: molitev in njena povezanost z opravljanjem službe. Biti posvečen v duhovnika pomeni na zakramentalen in bivanjski način vstopiti v Kristusovo molitev za svoje. Od tu izhaja za nas duhovnike posebna poklicanost k molitvi, da Kristus ostaja naše središče. Poklicani smo, da ostanemo v Kristusu, kakor rad ponavlja evangelist Janez (prim. Jn 1,35-39; 15,4-10). To pa se še posebej uresničuje po molitvi. Naše služenje je še posebej povezano s tem 'ostati', kar je enako moliti, saj iz tega izhaja naša učinkovitost. Ob tem imamo pred očmi različne oblike molitev duhovnika, med katerimi je vsekakor vsakodnevno obhajanje svete maše, prav tako molitev brevirja, češčenje najsvetejšega, lectio divina, rožni venec in meditacija. Vse te oblike molitve, ki imajo za središče evharistijo, omogočajo v vsakdanjiku duhovnika in tudi v vsem njegovem življenju, da se uresničuje Jezusova beseda: “Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce”(Jn 10,14-15).«

Angel Gospodov, 15. maj 2011
Dragi bratje in sestre, bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi. Sedemdeset let je že od takrat, ko je častitljivi Pij XII. ustanovil Papeško družbo za duhovniške poklice. Pravo spoznanje mojega predhodnika je bilo utemeljeno na prepričanju, da poklici rastejo in zorijo v delnih Cerkvah, kjer to omogoča zdravo družinsko okolje, okrepljeno z vero, brezpogojno ljubeznijo in pobožnostjo. V poslanici, ki sem vam jo poslal za današnji svetovni dan, sem podčrtal, da se poklicanost začne uresničevati, ko se »izstopi iz svoje zaprte volje in ideje o samouresničenju, se potopi v Božjo voljo in se ji pusti voditi«. Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih.

Dragi bratje in sestre, okrepljeni z velikonočnim veseljem in z vero v Vstalega, zaupajmo naše namene in prošnje Devici Mariji, materi vsakega poklica, da s svojo priprošnjo prebudi in podpira številne in svete poklice v službi Cerkvi in svetu.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 11. maj 2014
Evangelist Janez nam na to 4. velikonočno nedeljo predstavlja podobo Jezusa Dobrega Pastirja. Ko zremo to stran evangelija, lahko razumemo način odnosa, ki ga je Jezus imel do svojih učencev, torej odnos utemeljen na nežnosti, ljubezni, medsebojnem poznavanju, na obljubi neizmernega daru: 'Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju' (Jn 10,10). Ta odnos je zgled za odnose med kristjani in za medčloveške odnose.

Številni se še tudi danes, kakor v Jezusovem času, imajo za 'pastirje' našega bivanja. Toda samo Vstali je resnični Pastir, ki nam daje življenje v obilju. Vse vabim, da imamo zaupanje v Gospoda, ki nas vodi. Ne samo, da nas vodi, spremlja nas in hodi z nami. Poslušajmo z odprtim razumom in srcem njegovo Besedo, da bo nahranjena naša vera, razsvetljena naša vest in bomo hodili za naukom evangelija.

Na to nedeljo molimo za pastirje Cerkve, za vse škofe, tudi rimskega škofa, za vse duhovnike, za vse, še posebej pa molimo za nove duhovnike rimske škofije, ki sem jih malo prej posvetil v baziliki sv. Petra. Pozdravimo teh trinajst duhovnikov. Gospod naj nam pomaga, da bomo vedno zvesti Učitelju in bomo modri ter razsvetljeni voditelji nam zaupanemu Božjemu ljudstvu. Tudi vas prosim, da nam pomagate, da nam pomagate biti dobri pastirji. Nekoč sem bral nekaj zelo lepega, kako je Božje ljudstvo pomagalo svojim škofom in duhovnikom biti dobri pastirji. To je zapisal sv. Cezarij iz Arlesa, cerkveni oče prvih stoletij Cerkve. Razlagal je, kako mora Božje ljudstvo pomagati pastirju, s tem primerom: »Ko je teliček lačen, gre do krave, svoje mame, po mleko. Toda krava mu ga ne da takoj, kakor, da ga hoče zadržati zase. In kaj stori teliček? S svojim gobčkom začne trkati po vimenu, da bi prišlo mleko.« Lepa prispodoba. »Tako morate tudi vi«, pravi ta svetnik, »ravnati s svojimi pastirji. Vedno morate trkati na njihova vrata, na njihovo srce, da vam dajo mleko nauka, mleko milosti ter mleko vodstva.« Lepo vas prosim, nadlegujte pastirje, vznemirjajte vse nas pastirje, da vam damo mleko milosti, nauka in vodstva. Nadlegujte! Pomislite na to lepo podobo telička, ko nadleguje mamo, da mu da jesti«.

 Ob posnemanju Jezusa bo vsak pastir »včasih stopil naprej, da bi nakazal pot in podpiral upanje ljudstva, pastir mora biti včasih spredaj, drugič pa bo preprosto sredi vseh s svojo preprosto in milosrčno bližino. V drugih okoliščinah pa bo moral hoditi za ljudstvom, da bi pomagal tistim, ki so zaostali.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija 31). Da bi bili vsi pastirji takšni. Vi pa nadlegujte pastirje, da nam dajo vodstvo nauka in milosti.

Na današnjo nedeljo pa je tudi Svetovni dan molitve za poklice. V svoji letošnji poslanici sem spomnil, da vsak poklic »vedno zahteva od vsakega izhod iz sebe samega, da se njegovo bivanje osredotoči na Kristusa in Njegov evangelij« (Poslanica 2). Zaradi tega je klic hoditi za Jezusom istočasno navdušujoč in hkrati zahteven. Za udejanjanje tega je potrebno vstopiti v globoko prijateljstvo z Gospodom, da bi mogli živeti iz Njega in za Njega.

Molimo, da bi tudi v tem času številni mladi slišali Gospodov glas, ki je vedno v nevarnosti, da ga preglasijo številni drugi glasovi. Molimo za mlade. Morda je tu na trgu kdo, ki sliši ta vabeči Gospodov glas k duhovništvu. Molimo zanj, če je tu in za vse tiste mlade, s katerimi je podobno.

Angel Gospodov, nedelja, 7. maj 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnje nedelje (prim. Jn 10,1-10), imenovane »nedelja dobrega pastirja«, se Jezus predstavi z dvema podobama, ki se medsebojno dopolnjujeta. S podobo pastirja in podobo vrat ovčje staje.

Čreda, ki smo mi vsi, ima za prebivališče stajo, ki služi tudi kot zavetišče, kjer ovce prebivajo in počivajo po utrudljivi poti. Staja ima ograjo, v kateri so vrata in je tam paznik. Čredi se približujejo različne osebe, je kdo, ki vstopi skozi vrata, je pa tudi kdo, ki »vstopi drugod« (v. 1). Prvi je pastir, drugi je tujec, ki nima rad ovac in vstopa iz drugih razlogov. Jezus se poistoveti s prvim ter pokaže na svoj domač odnos do ovc, ki se izraža preko glasu, s katerim jih kliče, in ki ga one prepoznajo ter gredo za njim (prim. v. 3). Kliče jih, da bi jih popeljal ven, na sočne pašnike, kjer bodo našle dobro hrano.

Druga podoba s katero se Jezus predstavi, so »vrata k ovcam« (v. 7). Pravi namreč: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen« (v. 9), torej bo imel življenje in ga bo imel v izobilju (prim. v. 10). Kristus, Dobri Pastir je postal vrata zveličanja za človeštvo, saj je daroval življenje za svoje ovce.

Jezus, dobri pastir in vrata k ovcam je voditelj, katerega oblast se izraža v služenju, je voditelj, ki, da bi zapovedoval, daruje življenje in ne zahteva od drugih, da ga žrtvujejo. Takšnemu voditelju lahko zaupamo, kakor ovce, ki prisluhnejo glasu svojega pastirja, ker vedo, da se gre z njim na dobre in obilne pašnike. Dovolj je eno znamenje, en poziv in že mu sledijo, ubogajo, gredo za glasom tistega, ki jih vodi, in ob katerem čutijo prijateljsko, močno in hkrati nežno navzočnost, ki nakazuje, varuje, tolaži in zdravi.

Tako je Kristus za nas. Morda je to ena izkušnja krščanske razsežnosti, ki jo puščamo malo v senci, torej duhovna in čustvena razsežnost. Čutiti se povezami s posebno vezjo z Gospodom, kakor so ovce na svojega pastirja. Včasih preveč racionaliziramo vero in tako tvegamo, da izgubimo zaznavanje pečata tistega glasu, glasu Jezusa, dobrega pastirja, ki spodbuja in navdušuje. Kakor se je to zgodilo dvema učencema iz Emavsa, v katerima je gorelo srce, ko jima je Vstali med potjo govoril. To je čudovita izkušnja, čutiti se od Jezusa ljubljeni. Postavite si vprašanje: Se čutim od Jezusa ljubljen? Se čutim od Jezusa ljubljena?Za njega nismo nikoli tujci, temveč prijatelji in bratje. Pa vendar ni vedno lahko razločiti glasu dobrega pastirja, bodite pozorni. Vedno je namreč nevarnost, da bi nas zmedel hrup številnih drugih glasov. Danes smo povabljeni, da se ne pustimo, lažnim modrostim tega sveta odvrniti nas od Jezusa, ampak mu, Vstalemu, slediti, kot edinemu gotovemu voditelju, ki daje smisel našemu življenju.

Na današnji Svetovni dan molitve za poklice, posebej za duhovniške poklice, da bi nam Gospod poslal dobrih pastirjev. prosimo Devico Marijo in tudi, naj ona spremlja deset novih duhovnikov, ki sem jih malo prej posvetil. Štiri nove iz rimske škofije sem prosil, da se mi pridružijo, da vam skupaj z mano podelijo blagoslov. Marija naj tudi podpira s svojo pomočjo, ki jih je On poklical, da bodo pripravljeni in velikodušni v hoji za njegovim glasom.

Sobota, 2. maj 2020, 12:14