Išči

Vatican News
Jezus je pot, resnica in življenje. Jezus je pot, resnica in življenje. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. velikonočno nedeljo

V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Apd 6,1-7

Število učencev je naraščalo. Helenisti pa so v tistih dneh začeli godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi. Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo Besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.« Množica je predlog soglasno sprejela. Izvolili so Štefana, moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikánorja, Timona, Parmenája in Nikolaja, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohije. Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke. In Božja Beseda se je širila, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je postalo poslušnih veri.

1 Pt 2,4-9

K njemu pridite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, pri Bogu pa je izbran in dragocen. Tudi sami se kot živi kamni dajte vgraditi v duhovno zgradbo za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne žrtve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. Saj beremo v Pismu:
Glej, na Sionu polagam
vogalni kamen, izbran in dragocen,
in kdor to veruje, ne bo osramočen.
Vam torej, ki verujete, čast, tistim pa, ki ne verujejo:
kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
ta je postal vogalni kamen
ter kamen spotike in skala pohujšanja;
ti se spotikajo, ker niso poslušni besedi; za to so bili postavljeni. Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, pridobljeno za to, da bi oznanjali hvalo njega, ki vas je iz teme poklical v svojo čudovito luč.

Jn 14,1-12

»Vaše srce naj se ne vznemirja.
Verujete v Boga, tudi vame verujte!
V hiši mojega Očeta je veliko bivališč;
če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel:
Odhajam, da vam pripravim prostor?
Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi,
da boste tudi vi tam,
kjer sem jaz.
In za pot, kamor grem veste.«

Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot?«
Jezus mu je rekel:
»Jaz sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.
Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta; že zdaj ga poznate in videli ste ga.«

Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je rekel: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal?
Kdor je videl mene, je videl Očeta.
Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta‹?
Mar ne veruješ,
da sem jaz v Očetu in Oče v meni?
Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe,
ampak Oče, ki prebiva v meni, opravlja svoja dela.
Verujte mi,
da sem jaz v Očetu in Oče v meni;
če pa ne, verujte zaradi del samih.
Resnično, resnično, povem vam:
Kdor veruje vame,
bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal,
in še večja kot ta bo opravljal,
ker grem jaz k Očetu.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj«. Sveti Avguštin o Jezusovem odhodu pravi, »da gre nam pripravit prostor, vendar gre tako, da ga ne vidimo, se skrije, da lahko vanj verujemo. Prostor bo namreč pripravljen, ko bomo živeli iz vere, ko enkrat to verujemo, si to tudi želimo in ko si to želimo, tudi dobimo,  saj je želja ljubezni, že priprava prostora.«

Neljubi dogodek iz Apostolskih del glede vdov iz helenizma je zanimiv za Neznanega pisca iz Aleksandrije za razumevanje ustroja Cerkve, za sv. Janeza Krizostoma, ker spregovori o polaganju rok, za Bedo Častitljivega, ker opisuje način izbire diakonov. Sv. Luka pa ta dogodek uporabi kot uvod v pripoved o Štefanu, za razumevanje katere sta ključna njegov govor ter mučeništvo.

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob  prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je  apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Dragi prijatelji, zavzetost oznanjati Jezusa Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6) je temeljna naloga Cerkve. Samo če verujejo v Kristusa ter ostanejo povezani z njim lahko učenci, med njimi smo tudi mi, nadaljujejo z njegovim nenehnim delovanjem v zgodovini. Gospod pravi: 'Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal' (Jn 14,12).

Prosimo Devico Marijo, naj vedno pomaga pastirjev Cerkve in vsem, ki v različnih službah oznanjajo veselo zveličavno novico, da bi se Božja Beseda širila ter bi se množilo število učencev (prim. Apd 6,7).

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob  prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je  apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.

Resnična svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.

Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležni Božjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?

V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.

Raduj se Kraljica nebeška, 22. maj 2011
Dragi bratje in sestre! Evangelij današnje pete velikonočne nedelje nam prinaša dvojno zapoved vere: verovati v Boga in verovati v Jezusa. Gospod je namreč rekel svojim učencem: 'Verujte v Boga, tudi vame verujte!' (Jn 14,1). To nista dve ločeni dejanji, temveč eno samo dejanje vere; namreč popolna privolitev Očetovemu zveličavnemu delovanju po svojem Edinorojenem Sinu. Z Novo zavezo je konec Očetove nevidnosti. Bog je pokazal svoj obraz, kakor je to zatrdil Jezus v odgovoru apostolu Filipu: 'Kdor je videl mene, je videl Očeta' (Jn 14,9). Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem osvobodil sužnosti greha, nam podaril svobodo Božjih otrok, ter nam dal spoznati Božje obličje, ki je ljubezen. Boga lahko vidimo, saj je viden v Kristusu. Sveta Terezija Avilska piše »da se ne smemo oddaljiti od tega, kar predstavlja vso našo dobrino in vse naše sredstvo, to je od najsvetejše človečnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Notranji grad). Samo če verujejo v Kristusa ter ostanejo povezani z njim lahko učenci, med njimi smo tudi mi, nadaljujejo z njegovim nenehnim delovanjem v zgodovini. Gospod pravi: 'Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal' (Jn 14,12).

Verovati v Jezusa pa pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. “Značilno za Božjo skrivnost je, da deluje na ponižen način. Počasi, počasi ustvarja v veliki zgodovini človeštva svojo zgodovino. Bog je postal človek, vendar na način, da bi ga njegovi sodobniki ter oblasti tistega časa lahko čisto prezrli. Trpel je in umrl ter kot Vstali želi priti do človeštva samo po veri svojih, katerim se razodeva. Neprestano ponižno trka na vrata naših src in če mu odpremo, nas počasi usposobi, da 'vidimo'” (Jezus iz Nazareta II.) Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj in ta cilj je Oče. Za nas kristjane, za vsakega od nas torej Pot k Očetu pomeni pustiti se voditi Jezusu, njegovi besedi Resnice ter sprejeti dar njegovega Življenja. Naj tudi nam velja povabilo sv. Bonaventure: “Odpri torej oči, napni duhovno uho, odpri svoje ustnice ter razpoloži svoje srce, da boš lahko v vseh stvareh videl, poslušal, hvalil, ljubil, častil, slavil in poveličeval svojega Boga” (Itinerarium mentis in Deum, I, 15).

Dragi prijatelji, zavzetost oznanjati Jezusa Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6) je temeljna naloga Cerkve. Prosimo Devico Marijo, naj vedno pomaga pastirjev Cerkve in vsem, ki v različnih službah oznanjajo veselo zveličavno novico, da bi se Božja Beseda širila ter bi se množilo število učencev (prim. Apd 6,7).

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, 18. maj 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam berilo iz Apostolskih del prikaže, da so se tudi v prvotni Cerkvi pojavile napetosti in nestrinjanja. V življenju so vedno spori, problem pa je, kako se z njimi soočiti. Do tistega trenutka je edinost krščanske skupnosti spodbujala pripadnost edinemu narodu in kulturi, torej judovskemu. Toda, ko se je krščanstvo, po Jezusovem hotenju namenjeno vsem ljudstvom, odprlo grškemu kulturnemu prostoru, ni bilo več te homogenosti in so se pojavile prve težave. V tem trenutku se je začelo širiti nezadovoljstvo, negodovanja, prav tako glasovi, da se z dajanjem prednosti enim zanemarja druge. Vse to se dogaja tudi po naših župnijah. Skupnost je pri pomoči revežem kot so vdove, sirote ter raznovrstni ubožci, kot se zdi, dajala prednost pred drugimi kristjanom iz judovstva.

Tedaj so apostoli vzeli ta spor v svoje roke. Sklicali so razširjeno srečanje skupaj z učenci, ter skupaj razpravljali o nastalem vprašanju. Težav se nikakor ne reši tako, da se dela, kot da jih ni. Lepo je to pristno soočenje med pastirji in verniki, ki je pripeljalo do razdelitve nalog. Apostoli so predlagali to, kar so vsi sprejeli, da se bodo posvetili molitvi in službi Besede, medtem ko bo sedem mož, diakonov, skrbelo za strežbo pri mizi za uboge. Teh sedmih niso izbrali zato, ker so bili v tem poslu izvedenci, temveč ker so bili pošteni in na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti. V službo so bili umeščeni, ko so apostoli nanje položili roke.

Tako so prešli iz nezadovoljstva, godrnjanja, glasov, da se pri strežbi daje prednost in tako ustvarja neenakost, do rešitve problema. S soočenjem, z razpravo in molitvijo se rešujejo spori v Cerkvi. Soočiti se, razpravljati in moliti! Medtem ko nas govorice, zavisti, ljubosumje, nikoli ne morejo pripeljati do soglasja, složnosti ali miru. Sveti Duh pa je bil tisti, ki je okronal ta sporazum. Po tem razumemo, da če se pustimo voditi Svetemu Duhu, nas ta pripelje do soglasja, edinosti in do spoštovanja različnih darov ter nadarjenosti. Ste dobro razumeli? Nobenih govoric, nobene zavisti, nobenega ljubosumja. Ste razumeli?

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo učljivi Svetemu Duhu in se bomo tako med seboj spoštovali ter bomo vedno globlje prišli skupaj v veri in karitativni ljubezni ter tako imeli srce odprto za potrebe bratov in sester.

Sobota, 9. maj 2020, 13:14