Išči

Vatican News

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta na belo nedeljo – 19. april 2020

Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore je v svojem nagovoru za belo nedeljo dejal: »Kako si želim, da bi tako močne postale tudi naše družine in druge skupnosti, da bi tako močna postala naša družba. Tudi v tem času, ko smo postavljeni pred izzive človečnosti, sočutja in solidarnosti. Skrbimo drug za drugega, da bodo naše skupnosti močne. Vsem želim lepo nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Celotni nagovor msgr. Stanislava Zoreta

 

Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. Velikonočno praznovanje Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja je za nami. Prepričan sem, da vas je kljub spremenjenemu načinu praznovanja napolnilo upanje, o katerem je kot o naši neodtujljivi pravici, pravici do upanja, pri velikonočni vigiliji spregovoril papež Frančišek: »To je novo upanje, živo, ki prihaja od Boga. Ni goli optimizem, ni trepljanje po rami ali priložnostna spodbuda … Jezusovo upanje je drugačno. V srce polaga gotovost, da zna Bog vse obrniti v dobro, ker celo iz groba prikliče življenje.«

Z današnjo nedeljo zaključujemo tako imenovano velikonočno osmino, saj je velika noč praznik, ki ga ni mogoče zajeti v en sam dan, srce je premajhno, da bi ga izpraznovalo v enem dnevu. Aleluja, ki smo jo prepevali pred enim tednom, zveni enako sveže in močno. Ves teden ena sama hvalnica Bogu, ker je storil velike reči. To je namreč dan, ki ga naredil Gospod, kajti »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen, pri Bogu izbran in dragocen.«

Današnji nedelji rečemo tudi bela nedelja. Poimenovanje izhaja iz obredov prve Cerkve. V tistem času so katehumeni prejemali krst na velikonočno vigilijo. Po prejemu krsta so jih oblekli v bela oblačila in v teh oblačilih so cel teden velikonočne osmine prihajali k bogoslužju. Njihova bela oblačila so bila za vse člane občestva opozorilo in spodbuda, da so bili do njih še posebej pozorni. Vedeli so, da je njihova vera šele na začetkih in zato potrebujejo pomoč in spremstvo.

Ta običaj prve cerkve in današnja bela nedelja mi postavljata vprašanje, ki se rojeva iz tega časa in iz sedanjih razmer. Kdo je danes v naši družbi posebej potreben pozornosti, komu moramo priskočiti na pomoč in mu ponuditi spremstvo. Kdo spada v tako imenovane ranljive skupine.

Verjamem, da nam ob tem takoj pridejo na misel starejši, ljudje, ki so bolni že za kašno drugo boleznijo, oskrbovanci domov za ostarele. Nedvomno vsi ti ljudje sodijo v skupino ogroženih in kličejo po naši pozornosti.

A začeti moramo drugje. Preveč pogosto se nam dogaja, da zadeve rešujemo drugje, da smo pozorni do ljudi, s katerimi morda sploh nimamo opravka. To se lahko hitro spremeni v statistiko, ki jo poznamo, a od nas, bolje od mene osebno ne zahteva nobenih ukrepov, nobene dejavnosti.

Zato si moramo to vprašanje postaviti pri sebi, v svoji najožji okolici. Kdo je med mojimi domačimi najbolj ogrožen, kdo v naši družini spada v ranljivo skupino. Je to moja žena, moj mož? So to najini otroci? V zadnjem času večkrat slišimo o pomanjkanju strpnosti v družinskem okolju, o naraščanju napetosti in celo nasilja. Kako potrebno in pomembno je torej ranljivost odkrivati doma – konec koncev tudi v sebi, v svojem srcu. Samo nepopolni lahko sprejemajo nepopolne, samo ranljivi lahko razumejo ranjene.

Prvo berilo pa nam daje smernice, kako naj v teh okoliščinah živimo, da bomo to zmogli. Apostolska dela, ki so zgodovina prve Cerkve, govorijo o štirih značilnostih prve krščanske skupnosti: nauk apostolov, bratska skupnost, lomljenje kruha in molitve. Nauk apostolov je bil njihov skupni imenovalec – ta nauk je bil Jezus Kristus, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. V tem nauku so drug drugega prepoznavali kot brate in sestre. Zato jim je bilo življenje v občestvu samo po sebi umevno. Živeti v občestvu pomeni skrbeti drug za drugega. V nadaljevanju je rečeno, da nikomur ni nič manjkalo, ker je vsak dobil, kar je potreboval. V lomljenju kruha so izpolnjevali Jezusovo naročilo, dano v zadnji večerji: »To delajte v moj spomin.« Preko tega je bil Jezus živ med njimi. In končno molitve. Ko so se kot kristjani zbirali v skupinah in v molitvah prinašali pred Boga svoje zahvale in prošnje, svoje hvalnice in psalme.

Krščanska skupnost, ki je živela iz teh studencev, je bila tudi sama v sebi dovolj močna, da je mogla biti odprta. Danes namreč poslušamo evangelij o apostolu Tomažu, ki ga pričevanje apostolov o Jezusovem vstajenju ni prepričalo in je zahteval, da se ran njegovega križanja dotakne sam. Tomaž je ostajal zunaj skupnosti učencev in je občasno prihajal v skupnost. Skupnost je bila dovolj močna, da je sprejemala njegovo nevero in ga ni zavrnila. Bila je dovolj odprta, da je lahko odšel in dovolj močna, da ga je sprejela, ko je spet prišel.

Kako si želim, da bi tako močne postale tudi naše družine in druge skupnosti, da bi tako močna postala naša družba. Tudi v tem času, ko smo postavljeni pred izzive človečnosti, sočutja in solidarnosti.

Skrbimo drug za drugega, da bodo naše skupnosti močne. Vsem želim lepo nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Nedelja, 19. april 2020, 11:30