Išči

Vatican News
Rembrandt (1606-1669), Večerja v Emavsu (1648). Rembrandt (1606-1669), Večerja v Emavsu (1648). 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. velikonočno nedeljo

Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči.

Apd 2,14.22-33

Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah nepostavnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem:
Vedno sem videl pred sabo Gospoda,
na moji desnici je, da ne omahnem.
Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik.
In v upanju bo počivalo moje meso,
ker moje duše ne boš prepustil podzemlju,
svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.
Dal si mi spoznati pota življenja,
napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.

Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite.

1 Pt 1,17-21

In če kličete za Očeta tistega, ki nepristransko sodi po njegovem delu, preživite v strahu čas svojega bivanja v tujini. Saj veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni iz svojega praznega življenja, podedovanega od očetov, ampak z dragoceno krvjo Kristusa kot brezmadežnega in brezgrajnega jagnjeta. Spoznan  je bil že pred stvarjenjem sveta, razodet pa poslednji čas zaradi vas, ki po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, da se vaša vera tudi upanje v Boga.

Lk 24,13-35

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj na poti?« Žalostna sta obstala. Eden izmed njih, Kleopa po imenu, mu je rekel: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj neki?« Rekla sta mu: »To, Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odrešil Izraela. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

Medtem so se približali vasi, kamor so potovali. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?«

Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Beda pravi: »Ta je prvi od misijonarskih in evangeljskih govorov v Apostolskih delih. Očetje so občutljivi glede pomembnosti Petrove vloge«, »glede teme o stalni apostolski molitvi, saj na osnovi te, je vse, kar se je zgodilo, bilo po volji Boga«, pa dodaja Arator.

Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze in še potem oči učencev ne morejo prepoznati Jezusa, saj se da prepoznati samo po lomljenju kruha.« Evzebij iz Cezareje (263 - 339) razlaga, da je »starodavno izročilo, ki izhaja iz začetkov Cerkve, videlo v Kleopu Jožefovega brata in tako Jezusovega strica ter v neimenovanem učencu Simeona Kleopovega sina, ki je bil zatem drugi jeruzalemski škof, torej na čelu jeruzalemske Cerkve po letu 70.« Evzebij še dodaja, da je Simeon umrl mučeniške smrti.

Misli Benedikta XVI.

Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35).  V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti. Takoj sta se vrnila v Jeruzalem in drugim učencem pripovedovala, kaj se jima je zgodilo.

Kraj Emavs niso mogli čisto za gotovo določiti kje je. So različna predvidevanja in ravno to morda namiguje na nekaj drugega. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja ter lomi kruh za večno življenje. Med pogovorom učencev z neznanim popotnikom se nas dotakne v srce izraz, ki ga evangelist Luka položi v usta enemu izmed njiju: »Mi pa smo upali...« (Lk 24, 21). Ta glagol v pretekliku pove vse: mi smo verjeli, mi smo hodili za njim, mi smo upali..., toda sedaj je vsega konec. Tudi z Jezusom iz Nazareta, ki je bil mogočen prerok v besedah in dejanjih, je konec in mi smo razočarani. Ta drama učencev na poti v Emavs je kakor ogledalo stanja številnih kristjanov današnjega časa, ki se jim zdi, da je bilo upanje vere zaman. Ta kriza vere se pojavi zaradi negativnih izkušenj, v katerih se zdi, da je Gospod zapustil človeka. Toda pot v Emavs po kateri hodimo, lahko postane pot očiščevanja in zorenja našega verovanja v Boga. Tudi danes lahko vstopimo v pogovor z Jezusom ter poslušamo njegovo besedo. Tudi danes lomi kruh za nas in se nam daje kot naš Kruh. Tako nam srečanje z vstalim Kristusom, ki je možno tudi danes, podarja pristno in golobjo vero, utrjeno, če tako rečemo, v ognju velikonočnih dogodkov. Ta močna vera se ne hrani z človeškimi zamislimi, temveč z Besedo Boga in njegovo resnično navzočnostjo v Evharistiji.

Ta čudovit evangeljski odlomek že vsebuje sestavo svete maše. V prvem delu je poslušanje Besede po besedah Svetega pisma, v drugem pa je evharistično bogoslužje ter obhajanje s Kristusom navzočim v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. Cerkev, ki se hrani ob tej dvojni mizi, se iz dneva v dan gradi in obnavlja v veri, upanju in ljubezni. Po priprošnji Svete Marije prosimo, da bi vsak kristjan in vsaka skupnost ponovno podoživela izkušnjo učencev na poti v Emavs ter tako odkrila milost srečanja z vstalim Gospodom, ki nas spreminja.

Homilija v Benetkah, 8. maja 2011
Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti.« Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem napornem, kot o odpovedi. Nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda življenja.«

Za vsakogar izmed nas je torej nujno, da se tako kot se je zgodilo učencema iz Emavsa, pustimo učiti Jezusu: predvsem s poslušanjem in ljubeznijo do Božje besede, brane v luči velikonočne skrivnosti, da bi razvnela naša srca in razsvetlila naš razum ter nam pomagala razlagati dogodke življenja in jim dati smisel. Potrebno pa se je tudi usesti k mizi z Gospodom, postati njegovi povabljenci, da bi njegova ponižna prisotnost v Zakramentu njegovega telesa in njegove krvi v nas obudila pogled vere, s katerim bi vse in vsakogar videli z očmi Boga, v luči njegove ljubezni.«

Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o svoji izkušnji. Spodbujam vas, da nikoli ne popustite ponavljajočim se skušnjavam hedonistične kulture in vabam materialistične potrošniške miselnosti (...) Bodite sveti! V središče svojega  življenja postavite Kristusa! Na Njem zgradite stavbo svojega obstoja. V Jezusu boste našli moč, da se odprete drugim in iz sebe po njegovem zgledu naredite dar za celo človeštvo.

Misli papeža Frančiška

Homilija, 4. maj 2014, cerkev sv. Stanislava v Rimu
V odlomku iz Apostolskih del smo slišali Petrov glas, s katerim je odločno oznanil Jezusovo vstajenje. Peter je namreč priča upanja v Kristusa. V drugem berilu Peter ponovno potrjuje vernike v veri v Kristusa, tako jim je pisal: 'Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, da je vaša vera tudi upanje v Boga' (1Pt 1,21). Peter je trdna oporna točka za skupnost, saj je utemeljen na skali, ki je Kristus. Tako je bil tudi Janez Pavel II., kot resnična skala zasidran na veliki Skali.

 Teden dni po kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. smo se zbrali v tej cerkvi Poljakov v Rimu, da se Gospodu zahvalimo za dar svetega rimskega škofa, sina vašega naroda. V to cerkev je prišel več kot osemdesetkrat. Sem je vedno prišel v različnih trenutkih tako svojega življenja kot življenja poljskega naroda. V trenutkih žalosti in potrtosti, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno, on (Janez Pavel II) ni izgubil upanja, ker sta bila njegova vera ter njegovo upanje utrjena v Bogu (prim. 1Pt 1,21). S tem je bil kamen, skala, za to skupnost, ki tu moli, ki tu prisluhne Besedi, se pripravlja na zakramente ter jih podeljuje, sprejema tistega, ki je v stiski, poje in praznuje in se od tu ponovno vrača na obrobja Rima.

Vi, bratje in sestre, ste del ljudstva, ki je bil skozi zgodovino zelo preizkušan. Poljski narod zelo dobro ve, da je potrebno za vstop v slavo iti preko trpljenja in križa (prim. Lk 24,26). In to ne ve zato, ker je to študiral, to ve, ker je to živel. Sveti Janez Pavel II. je kot vreden sin svoje zemeljske domovine hodil po tej poti. Hodil je na zgleden način tako, ker je od Boga prejel popolno izničenje. Zato 'njegovo meso počiva v upanju' (prim. Apd 2,26; Ps 16,9).

In mi? Smo pripravljeni hoditi po tej poti? Vi, dragi bratje, ki danes tvorite krščansko skupnost Poljakov v Rimu, hočete hoditi po tej poti?

Sveti Peter vam z glasom svetega Janeza Pavla II. pravi: 'Preživite v strahu Božjem čas svojega bivanja, kot tujci tu spodaj' (prim. Pt 1,17). Res je, popotniki smo, vendar ne blodimo. Smo na poti in vemo kam gremo. Blodniki ne vedo, kam gredo. 'Romarji smo, toda ne potepuhi', je govoril Janez Pavel II.

Učenca iz Emavsa sta na poti tja blodila, nista vedela kam bosta prispela, toda na povratku nista bila več to. Na povratku sta bila priči upanja, ki je Kristus! Srečala sta namreč Njega, Vstalega Popotnika. Jezus je namreč Vstali Popotnik, ki hodi z nami. Danes je Jezus tu! Tu med nami je! Tu je po svoji Besedi! Tu na oltarju je. Z nami hodi, saj je Vstali Popotnik.

Tudi mi bomo postali 'vstali popotniki', če bo njegova Beseda ogrela naša srca, njegova evharistija oprla oči za vero in nas nahranila z upanjem ter dejavno ljubeznijo. Tudi mi lahko hodimo ob bratih in sestrah, ki so žalostni in obupani ter ogrejemo njihova srca z evangelijem ter lomimo z njimi kruh bratstva.

Naj nam sveti Janez Pavel II. pomaga biti »vstali popotniki«. Amen.

Raduj se, Kraljica nebeška, 4. maj 2014
Pot v Emavs tako postane simbol za našo pot vere. Sveto pismo in evharistija sta nujno potrebni prvini za srečanje z Gospodom. Tudi mi prihajamo pogosto k nedeljski sveti maši z našimi skrbmi, težavami in razočaranji. Življenje nas včasih rani in mi se žalostni napotimo proti našemu 'Emavsu' . S tem obrnemo hrbet Božjemu načrtu. Oddaljimo se od Boga. Toda sprejme nas bogoslužje Božje Besede. Jezus nam razlaga Pisma ter ponovno prižge v naših srcih toplino vere in upanja. Z obhajilom pa nam da moč. Torej Božja Beseda in evharistija. Vsak dan prebrati kakšen odlomek iz evangelija. To si dobro zapomnite: »Vsak dan brati odlomek iz evangelija in ob nedeljah iti k obhajilu, da prejmete Jezusa«. Emavškima učencema se je namreč zgodilo ravno to:  najprej sta sprejela Besedo, zatem bila pri razdelitvi kruha in iz žalostnih ter poraženih, kot sta se čutila, sta postala vesela. Vedno nas, dragi bratje in sestre, Božja Beseda in Evharistija, napolnita z veseljem. To si dobro zapomnite! Ko si žalosten, vzemi Božjo Besedo. Ko si na tleh, vzemi Božjo Besedo in pojdi med nedeljsko sveto mašo k obhajilu in se tako udeležiš Jezusove skrivnosti. Božja Beseda in evharistija nas napolnita z veseljem.

Sobota, 25. april 2020, 11:38