Išči

Vatican News
Najprej je luč. Stvarjenje Boga se začenja z besedami: »Bodi luč« (1Mz 1,3). Najprej je luč. Stvarjenje Boga se začenja z besedami: »Bodi luč« (1Mz 1,3).   (Vatican Media)

Duhovne misli Benedikta XVI. in papeža Frančiška za velikonočno vigilijo

Evangelij o vstajenju Jezusa Kristusa se začne s potjo žena h grobu ob zori dneva po soboti. Gresta h grobu, da bi počastili Gospodovo telo, najdeta pa grob odprt in prazen. Mogočni angel jima reče: »Ne bojta se!« (Mt 28,5) in jima naroči, naj poneseta vest učencem: »Vstal je od mrtvih in glej, pred vami gre v Galilejo!« (v. 7).

Misli Benedikta XVI.

Odlomki iz homilije med velikonočno vigilijo 2008
Najprej je luč. Stvarjenje Boga se začenja z besedami: »Bodi luč« (1Mz 1,3). Kjer je svetloba, tam se začne porajati življenje, kaos se lahko spremeni v kozmos. V svetopisemskem sporočilu je luč najbolj posredna podoba za Bog. On je čista Svetloba, Življenje, Resnica, Luč. Med velikonočno vigilijo Cerkev prebira pripoved o stvarjenju sveta kot prerokbo. V vstajenju se na najbolj vzvišen način potrdi to, kar Svetopisemsko besedilo opisuje kot začetek vseh stvari. Bog ponovno pravi: »Bodi luč!« Jezusovo vstajenje je namreč izbruh svetlobe. Smrt je premagana, grob je odprt. Vstali je Luč, Luč sveta. S vstajenjem, Božji dan vstopi v noči zgodovine. Od vstajenja naprej se Božja luč razširja po svetu in v zgodovini. Zdanilo se je. Samo ta Luč – Jezus Kristus – je resnična Luč, bolj resnična kot je fizični pojav svetlobe. On je čista luč: Bog sam, ki poraja novo stvarstvo sredi prejšnjega, spreminja kaos v kozmos.

Ob luči pa je še naslednji čisto posebni simbol velikonočne vigilije, ki zajame celega človeka. To je petje nove pesmi – aleluje. Ko človek doživlja veliko veselje, ga ne more zadrževati zase. Mora ga izraziti, posredovati naprej. Kaj se torej zgodi, ko se človeka dotakne luč vstajenja in tako pride v stik z samim Življenjem, z Resnico in z Ljubeznijo? Tega ne more samo povedati. Govorjenje ne zadostuje. Mora zapeti. Prvo omembo petja v Svetem pismu, je po prehodu čez Rdeče morje. Izrael se je dvignil iz suženjstva. Povzpel se je iz grozečih morskih globin. Je kot prerojen. Živi in je svoboden. Sveto pismo opisuje odziv ljudstva na ta velik dogodek rešitve z besedami: »Ljudstvo je  zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu« (2Mz 14,31). Takoj zatem pa je naslednji odziv ljudstva, ki izrazi to, kar je doživljalo med prvim odzivom: »Tedaj so peli Mojzes in Izraelovi sinovi Gospodu tole pesem...« Med velikonočno vigilijo, leto za letom mi kristjani po tretjem berilu zapojemo to pesem kot našo pesem, saj je tudi nas Božja moč potegnila iz vode in osvobodila za življenje. Kristusova odrešilna roka nas podpira, da lahko tudi mi kristjani pojemo pesem odrešenih, našo novo pesem vstalih od mrtvih: Aleluja!

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor 15,14-15). S temi besedami sveti Pavel zelo močno poudarja, kakšen pomen ima vera v vstajenje Jezusa Kristusa za krščansko sporočilo kot celoto. Ta vera je temelj oznanila. Krščanska vera stoji in pade z resnico pričevanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Če to odvzamemo, potem iz krščanskega izročila sicer še vedno lahko sestavimo vrsto upoštevanja vrednih predstav o Bogu in človeku, o tem, kar človek je in kar naj bo – torej neke vrste verski svetovni nazor – a krščanska vera je mrtva. V tem primeru je Jezus propadla verska osebnost, ki pa kljub tej polomiji ostaja velika in nas lahko sili k premišljevanju, a ostaja v čisto človeškem območju, in njegova avtoriteta sega tako daleč, kolikor je prepričljivo njegovo oznanilo. S tem On ni več merilo; merilo je potem samo še naša lastna presoja, ki od njegove dediščine izbira, kar se nam zdi koristno. To pa pomeni, da smo prepuščeni sami sebi. Naša lastna presoja je zadnja instanca.

Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar je spremenilo svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti potem se je Bog resnično pokazal. Ali je Jezus samo bil ali pa tudi je, je odvisno od vstajenja. V pritrditvi ali zavrnitvi vstajenja ne gre za posamezen dogodek poleg drugih, ampak za Jezusa kot takšnega.

Zato je nujno potrebno, da posebno pozorno prisluhnemo novozaveznemu pričevanju o vstajenju. Kaj se je zgodilo? Tega tudi pričam, ki so se srečale z Vstalim, ni bilo lahko izraziti. Soočene so bile tudi za njih s povsem novim pojavom, ki je bil onkraj njihovega izkustvenega obzorja. Čeprav jih je resničnost dogodka močno prevzela in silila k pričevanju, je bila za njih nekaj povsem neobičajnega. Sveti Marko nam pripoveduje, da so se učenci, ko so šli z gore spremenjenja, ukvarjali z Jezusovo besedo, da bo Sin človekov »vstal od mrtvih«. Drug drugega so spraševali, kaj pomeni »vstati od mrtvih« (Mr 9,9sl.). Dejansko, kaj to je? Učenci tega niso vedeli in so se morali tega naučiti iz srečanja s stvarnostjo.

Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma, da se je v „vstajenju Sina človekovega“ zgodilo nekaj čisto drugačnega. Jezusovo vstajenje je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja in nastajanja, ampak je onkraj tega, življenje, ki je odprlo novo razsežnost biti človek. V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost biti človek, ki se tiče vseh in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti.

Zato je Pavel po pravici vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje je ali vesoljni dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi poti, da sploh pravilno razlagamo novozavezno pričevanje o vstajenju.

Misli papeža Frančiška    

Homilija na velikonočno vigilijo 2014
Evangelij o vstajenju Jezusa Kristusa se začne s potjo žena h grobu ob zori dneva po soboti. Gresta h grobu, da bi počastili Gospodovo telo, najdeta pa grob odprt in prazen. Mogočni angel jima reče: »Ne bojta se!« (Mt 28,5) in jima naroči, naj poneseta vest učencem: »Vstal je od mrtvih in glej, pred vami gre v Galilejo!« (v. 7). Ženi stečeta, takoj stečeta proč in na poti jima pride naproti sam Jezus in reče: »Ne bojta se; pojdita in oznanita mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli« (v. 10). »Ne plašita se! Ne bojta se!« Glas ju tako spodbuja, da odpreta svoje srce za sprejem tega naznanila. Po Učiteljevi smrti so se učenci razkropili; njihova vera je bila skrhana, zdelo se je, da je vsega konec, razblinile so se gotovosti, ugasnilo je upanje. Zdaj pa jih je ob oznanilu žena, čeprav je bilo neverjetno, dosegel nekakšen žarek svetlobe v temi. Novica se razširi: Jezus je vstal, kakor je napovedal … In tudi naročilo, naj gredo v Galilejo; dvakrat sta ga slišali ženi, najprej od angela, potem od Jezusa samega: »Naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« »Ne bojte se, pojdite v Galilejo«.

Galileja je kraj prvega klica, kjer se je vse začelo. Vrniti se na kraj prvega klica, vrniti se tja, vrniti se na kraj prvega klica. Jezus je šel mimo ob obali jezera, medtem ko so ribiči popravljali mreže. Poklical jih je in oni so zapustili vse in šli za njim (prim. Mt 4,18-22).

Vrniti se v Galilejo pomeni, znova vse premisliti, vendar z vidika križa in zmage ter brez strahu: »Ne bojte se!« Znova premisliti vse – oznanilo, čudeže, novo skupnost, navdušenje in razočaranje, vse do izdaje – znova premisliti vse s stališča konca, ki je novi začetek, s stališča tega najvišjega dejanja ljubezni.

Tudi za vsakega od nas obstaja neka »Galileja« na začetku poti z Jezusom. »Iti v Galilejo« pomeni nekaj lepega, nam pomeni znova odkriti svoj krst kot živi vir, črpati novo moč pri koreninah svoje vere in svojega krščanskega izkustva. Vrniti se v Galilejo pomeni predvsem vrniti se tja, v tisti žareči trenutek, v katerem se me je Božja milost dotaknila na začetku poti. In prav s to iskrico lahko prižgem ogenj tudi danes, vsak dan, in ponesem toplino in luč svojim bratom in sestram. Pri tej iskrici se prižge ponižno veselje, veselje, ki ga ne ogrožata bolečina in obup, dobro in krotko veselje.

V kristjanovem življenju po krstu obstaja še ena bolj eksistencialna »Galileja«: izkustvo osebnega srečanja z Jezusom Kristusom, ki me je poklical, naj mu sledim in sodelujem pri njegovem poslanstvu. V tem smislu »vrniti se v Galilejo« pomeni ohranjati v srcu živ spomin na ta klic, ko je Jezus šel po poti mimo mene, me pogledal z usmiljenjem in me povabil, naj grem za njim. Iti v Galilejo pomeni, ponovno se spominjati trenutka, ko so se njegove oči srečale z mojimi, trenutka, ko mi je dal začutiti, da me ljubi.

Danes, to noč, se lahko vsak od nas vpraša: kakšna je moja Galileja? Spominjati se, vrniti se s spominom nazaj. Se je spominjam? Sem jo pozabil? Išči jo in jo boš našel. Tam te Gospod pričakuje! Sem se napotil po cestah in stezah, ki so me popeljale v njeno pozabljenje? Gospod, pomagaj mi; povej mi, kaj je moja Galileja; veš, hočem se vrniti tja, da bi te srečal in pustil, da me objame tvoje usmiljenje. »Ne plašite se! Ne bojte se! Vrnite se v Galilejo!«

Evangelij je jasen: treba se je vrniti tja, da bi videli vstalega Gospoda in postali priče njegovega vstajenja. To ni korak nazaj, ni domotožje. To je vračanje k prvi ljubezni, da bi prejeli ogenj, ki ga je Jezus prižgal na svetu, in ga ponesli vsem, do konca sveta. Vrniti se brez strahu v Galilejo. »Poganska Galileja« (Mt 4,15; Iz 8,23): obzorje vstalega, obzorje Cerkve; silno hrepenenje po srečanju … Odpravimo se na pot!

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Homilija na velikonočno vigilijo 2017
»Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob« (Mt 28,1). Lahko si predstavljamo te korake … značilen korak človeka, ki gre na pokopališče, od nejasnosti utrujen korak, oslabljen korak človeka, ki še ni dojel, da je na ta način vsega konec … Lahko si zamislimo njuna bleda obraza, oblita s solzami … In vprašanje: kako je mogoče, da je Ljubezen umrla?«

Za razliko od učencev sta ženi tukaj – kakor sta spremljali zadnji dih Učitelja na križu in potem Jožefa iz Arimateje, ko mu je pripravil pokop –; dve ženi, sposobni, da ne pobegneta; sposobni, da se upreta, da se soočita z življenjem, kakor se ponuja, in da preneseta grenki okus krivic. In tako sta tam pred grobom med bolečino in nesposobnostjo, da bi se sprijaznili, da bi sprejeli, da se mora vedno vse tako končati.

In če se še malo potrudimo s svojo domišljijo, bomo lahko na obličju teh žena našli obraze tolikerih mater in babic, obraze otrok in mladih, ki prenašajo težo in bolečino tolikšne nečloveške krivičnosti. Na njunih obličjih vidimo odsev vseh tistih, ki hodijo po mestu in čutijo bolečino bede, bolečino zaradi izkoriščanja in trgovine z ljudmi. Na njiju vidimo tudi obraze tistih, ki izkušajo prezir, ker so priseljeni, oropani za domovino, dom, družino; obraze tistih, katerih pogled razkriva osamljenost in zapuščenost, ker imajo preveč zgubane roke. Odsevajo obraz žena, mater, ki jokajo, ko vidijo, da je življenje njihovih otrok pokopano pod težo korupcije, ki odvzema pravice in lomi toliko hrepenenj; pod vsakodnevno sebičnostjo, ki križa in pokopava upanje mnogih; pod hromečo in jalovo birokracijo, ki ne pusti, da bi se stvari spremenile. V svoji bolečini imajo obraz vseh tistih, ki hodijo po mestu in vidijo, kako je dostojanstvo križano.

Na obličju teh žena je mnogo obrazov, morda najdemo tudi tvoj in moj obraz. Kot onidve se lahko tudi mi čutimo spodbujeni, da gremo dalje, da se ne sprijaznimo z dejstvom, da bi se stvari morale tako končati. Res je, v sebi nosimo obljubo in gotovost Božje zvestobe. Toda tudi naši obrazi govorijo o ranah, govorijo o tolikih nezvestobah – naših in drugih –, govorijo o poskusih rešitve in o izgubljenih bitkah. Naše srce ve, da bi lahko bilo drugače, toda skoraj neopazno se lahko navadimo na sožitje z grobom, na sožitje z obupom. Še več, lahko se slednjič celo prepričamo, da je to zakon življenja in sprejmemo anestezijo, tako da pobegnemo, s tem pa samo ugasnemo upanje, ki ga je Bog položil v naše roke Taki so pogosto naši koraki, taka je naša hoja, kakršna je bila hoja teh žena, hoja med hrepenenjem po Bogu in žalostno sprijaznjenostjo. Ne umre samo Učitelj, z njim umre tudi naše upanje.

 »In glej, nastal je močan potres« (Mt 28,2). Nenadoma ti ženi doživita močan pretres, nekaj in nekdo potrese tla pod njunimi nogami. Nekdo jima spet stopi naproti in reče: »Ne bojta se!« a tokrat še doda: »Vstal je, kakor je rekel!« (Mt 28,5-6). Táko je sporočilo, ki nam ga iz roda v rod podarja ta sveta noč: Ne bojmo se, bratje, vstal je, kakor je rekel! To življenje, ki je bilo iztrgano, porušeno, izničeno na križu, se je prebudilo in znova utripa (prim. R. Guardini, Il Signore, Milano 1984, 501). Utripanje Vstalega nam je podarjeno kot dar, kot darilo, kot obzorje. Utripanje Vstalega je tisto, kar nam je dano in kar se potem od nas zahteva, da damo dalje kot preobražajočo moč, kot kvas novega človeštva. Z vstajenjem Kristus ni samo odvalil kamen od groba, ampak hoče podreti vse pregrade, ki nas zapirajo v naše jalove črnogledosti, v naše preračunane pojmovne svetove, ki nas oddaljujejo od življenja, v naše obsedeno iskanje gotovosti in v pretirane ambicije, ki so se sposobne poigravati z dostojanstvom drugega.

Ko so veliki duhovnik in verski voditelji v pajdaštvu z Rimljani verjeli, da lahko vse preračunajo, ko so verjeli, da je bila izrečena zadnja beseda in da njim pripada, da jo določijo, vdre Bog, sprevrže vsa merila in tako ponudi novo možnost. Bog nam znova pride naproti, da postavi in utrdi novi čas, čas usmiljenja. To je od vselej zagotovljena obljuba, to je presenečenje Boga za njegovo zvesto ljudstvo: razvesêli se, ker tvoje življenje skriva kal vstajenja, dar življenja, ki čaka na prebujenje.

To je tisto, k čemur nas ta noč kliče, naj oznanjamo: utripanje Vstalega, Kristus živi! In prav to je spremenilo korak Marije Magdalene in one druge Marije; prav to ju pripravi, da v naglici odideta in tečeta povedat novico (prim. Mt 28,8); prav to ju pripravi, da se vrneta po isti poti in gledata iste stvari; vrneta se v mesto, da bi se srečali z drugimi.

Kakor smo z njima vstopili v grob, tako vas povabim, da z njima greste in se vrnete v mesto, da greste nazaj po isti poti, da pogledate iste stvari. Stopimo z njima oznanit novico, pojdimo … v vse tiste kraje, kjer je videti, da je grob dobil zadnjo besedo, in kjer je videti, da je smrt edina rešitev. Pojdimo oznanit, podelit, razodet, kar je res: Gospod je živ. Živ je in hoče vstati v tolikerih obrazih, ki so pokopali upanje, pokopali sanje, pokopali dostojanstvo. In če nismo sposobni dopustiti, da nas Duh popelje po tej poti, nismo kristjani.

Pojdimo in se pustimo presenetiti tej drugačni zarji, pustimo se presenetiti novosti, ki jo da lahko edinole Kristus. Pustimo, da njegova nežnost in njegova ljubezen zganeta naše korake, pustimo, da utrip njegovega srca preobrazi naše šibko utripanje.

Sobota, 11. april 2020, 10:53