Išči

Vatican News
Nato je Jezus vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom. Nato je Jezus vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom. 

Duhovne misli Benedikta XVI. in papeža Frančiška za veliki četrtek Gospodove večerje

Poročila o postavitvi evharistije se v vseh štirih besedilih začenjajo z dvema trditvama o Jezusovem dejanju, ki je v Cerkvi dobilo bistveni pomen za sprejetje celote. Povedano nam je, da je Jezus vzel kruh, izgovoril molitev blagoslova in zahvale in nato razlomil kruh. Apostol Pavel in evangelist Luka uporabljata besedo evharistija, medtem ko evangelista Marko in Matej uporabljata besedo evlogija. Oba pojma kažeta na beraka, na veliko zahvalno in blagoslovno molitev judovskega izročila, ki je sestavni del pashalnega kakor tudi drugih judovskih obedov.

2 Mz 12,1-8.11-14

Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: »Ta mesec naj vam bo začetek mesecev, naj vam bo prvi med meseci v letu! Govorita vsej Izraelovi skupnosti in recita: ›Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za očetno hišo, po eno jagnje za hišo. Če pa je hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupaj s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi hiši, po številu duš; na jagnje štejte po tem, koliko more vsak pojesti! Jagnje pa naj vam bo neoporečno, eno leto star samec. Morete ga vzeti izmed ovc ali izmed koz. Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca!

Potem naj ga vsa zbrana Izraelova skupnost proti večeru zakolje. Vzamejo naj nekaj krvi in z njo pomažejo podboja in naddurje hiš, v katerih ga bodo jedli. Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašeni kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo. Takole ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo!

To je pasha za Gospoda. To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon!

1 Kor 11,23-26

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Jn 13,1-15

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Misli Benedikta XVI.

Odlomki iz homilije na veliki četrtek, 21. april 2011
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Jezus si je želel in pričakoval ta trenutek, v katerem je samega sebe podaril v podobi kruha in vina. V njegovi želji lahko prepoznamo željo Boga samega, Njegovo ljubezen do človeka in do stvarstva. Ta ljubezen čaka trenutek združitve. Človeka želi pritegniti k sebi, vendar pa je vprašanje, če si tudi človek resnično želi srečati Boga in postati eno z Njim. Ali pa je morda ravnodušen, raztresen in poln drugega? V evangeljski priliki slišimo, da je Jezus vedel, zakaj na svatbi ostanejo prazna mesta. Poznan mu je človekov negativni odgovor, nezanimanje za Njegovo bližino. Ve tudi, zakaj nekateri sicer pridejo, vendar brez svatovske obleke. Pridejo le iz navade, brez veselja. Sv. Gregor Veliki je o tistih, ki pridejo brez svatovske obleke dejal, da sicer imajo vero. Le vera jim namreč lahko odpre vrata na svatbo. Manjka pa jim ljubezen, ki je svatovska obleka. Kdor ne živi vere kot ljubezni, ni pripravljen na svatbo in je vržen ven. Evharistični obed zahteva vero, toda vera zahteva ljubezen, sicer je mrtva tudi kot vera.

Jezus je med zadnjo večerjo predvsem molil. Njegova molitev je v evangelijih opisana z besedama zahvaljevanje in blagoslavljanje. Svoje trpljenje spremeni v molitev in jo daruje Očetu za ljudi. Tako se trpljenje spremeni v ljubezen, ki ima moč spremeniti tudi darove, v katerih On sedaj samega sebe podari ljudem, da bi preoblikoval nas in svet. Pravi in končni namen evharistične spremenitve je naše preoblikovanje. Evharistija ima za cilj novega človeka in novi svet. Jezus je med zadnjo večerjo Očeta tudi prosil. Molil je za enost, in sicer ne le med prisotnimi učenci, ampak med vsemi, ki verjamejo Vanj: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi (...), da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Ta enost mora postati vidna in dejanska. Znamenje tega so besede, ko sta papež in škof med mašo omenjena s konkretnimi imeni.

Apostol Peter je bil tisti, ki je želel Jezusa odvrniti od trpljenja, ki ni hotel, da mu le-ta umije noge. Vse to se ni skladalo z njegovo podobo Boga. Šele po srečanju z Jezusovim pogledom lahko sprejme svojo nezadostnost, grešnost in potrebo po spreobrnjenju. Vsi mi se moramo vedno znova učiti in sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi. Ni naključje, da je Jezus Petru njegovo poslanstvo zaupal prav med zadnjo večerjo. Zame, ki nadaljujem Petrovo poslanstvo, je tolažilno vedeti, da verniki med vsako sveto mašo molijo zame. Le tako, zahvaljujoč molitvi, namreč papež lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, katerega je Jezus zaupal Petru: potrjevati brate in pasti njegovo čredo.

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
Poročila o postavitvi evharistije se v vseh štirih besedilih začenjajo z dvema trditvama o Jezusovem dejanju, ki je v Cerkvi dobilo bistveni pomen za sprejetje celote. Povedano nam je, da je Jezus vzel kruh, izgovoril molitev blagoslova in zahvale in nato razlomil kruh. Apostol Pavel in evangelist Luka uporabljata besedo evharistija, medtem ko evangelista Marko in Matej uporabljata besedo evlogija. Oba pojma kažeta na beraka, na veliko zahvalno in blagoslovno molitev judovskega izročila, ki je sestavni del pashalnega kakor tudi drugih judovskih obedov. Se ne je, ne da bi se Bogu zahvalilo za dar, ki ga podarja: za kruh, saj omogoča, da žito vzklije in raste iz zemlje, kakor tudi za sad vinske trte.

Ti dve različni besedi kažeta na dve različni smeri, ki sta vsebovani v tej molitvi: to sta zahvaljevanje za Božji dar in hvalnica Božjega daru. Ta hvalnica pa se kot blagoslov vrača na dar, kakor je rečeno v 1Tim 4,4: »Saj je vsaka Božja stvaritev dobra in nič se ne sme zavračati, kar se z zahvalo (eucharistia) sprejema; posvečeno je namreč po Božji besedi in molitvi. Jezus je sprejel to izročilo tako pri zadnji večerji, kot pri pomnožitvi kruha (Jn 6,11). Besede postavitve spadajo v ta molitveni okvir. V njih zahvala postaja blagoslov in spremenjenje.

Kot drugo je rečeno, da je Jezus 'razlomil kruh'. Lomljenje kruha za vse, je prvenstveno opravilo družinskega očeta, ki s tem nekako zastopa Boga Očeta, ki nam vsem po rodovitnosti zemlje dodeljuje, kar potrebujemo za življenje. To pa je tudi dejanje  gostoljubnosti, s katerim dajemo tujcu delež pri svojem, ga sprejmemo v skupnost k mizi. Lomljenje in razdelitev, ravno to, da si razdelimo med sabo ustvarja občestvo. To prvinsko človeško dejanje dajanja, podeljevanja in zedinjenja dobi pri Jezusovi zadnji večerji popolnoma novo globino. Jezus daruje samega sebe. Božja dobrota, ki se izraža v razdelitvi, postane popolna v trenutku, ko Sin v kruhu podeli in razdeli samega sebe.

Karitas (dobrodelnost), skrb za drugega, ni neko drugo področje krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrana v bogočastju samem in je njen sestavni del. Vodoravna in navpična razsežnost sta v evharistiji, v lomljenju kruha neločljivo povezani. V dvojni trditvi o zahvali in razdelitvi v začetku poročila o postavitvi evharistije postane očitno bistvo novega bogočastja, ki ga je Kristus postavil pri zadnji večerji, na križu in v vstajenju. S tem je tempeljsko bogočastje odpravljeno in hkrati dopolnjeno.

Misli papeža Frančiška

Jezus je bil pri večerji, z njimi (učenci) pri zadnji večerji, pravi evangelij. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. »In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.«

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem hvali ter hoče to, saj On ima ljubezen: 'Ljubiti do konca.' To pa ni lahko, saj smo vsi mi grešniki, vsi imamo meje, hibe, mnogo stvari in tudi, vsi znamo ljubiti, vendar pa nismo kakor Bog, ki ljubi, ne da bi gledal na posledice, vse do konca. In dal je zgled, da bi to pokazal On, ki je bil 'šef', ki je bil Bog, s tem, da je svojim učencem umil noge. To, umivati noge, je bila takrat navada, ki so jo opravili malo pred kosilom ali večerjo, saj so ljudje…, takrat ni bilo asfalta, hodili po prahu. Zato je bilo eno od dejanj sprejema osebe v hišo in tudi dati jesti, umivanje nog. Toda to so počeli sužnji, tisti, ki so bili zasužnjeni. Jezus pa to obrne na glavo in to stori On. Toda Simon ni hotel, da bi mu to storil. Toda Jezus mu je razložil, da je tako, da je On prišel na svet, da bi služil, da bi nam služil, da bi postal suženj za nas in je dal življenje za nas ter tako ljubil vse do konca.

Danes na poti, ko sem prihajal, so bili ljudje, ki so pozdravljali: 'Papež prihaja, šef. Šef Cerkve…'Šef Cerkve je Jezus, ne 'hecajmo' se s tem! Jezusova podoba je papež, zato hočem storiti isto, kar je storil On. Med tem obredom župnik umiva noge vernikom. Tukaj je obrnjeno na glavo. Tisti, ki se zdi, da je največji, mora opraviti delo sužnja, toda z namenom, da seje ljubezen. Da bi sejali ljubezen med nami, vam danes ne rečem, da greste in umijete noge drug drugemu, bila bi šala. To je namreč simbol, podoba, zato vam pravim, če lahko pomagate ali opravite kakšno uslugo tukaj v zaporu sojetniku ali sojetnici, storite to. Kajti to je ljubezen, to je kot umiti noge in biti služabniki drugih. Nekoč so se namreč učenci prepirali, kdo med njimi je največji, najbolj pomemben. In Jezus jim je rekel: 'Tisti, ki želi biti pomemben, mora postati majhen in služabnik vseh.' In to, kar je storil On, počne Bog z nami. Streže nam, je služabnik. Vsem nam, vsem nam revežem. On je velik, On je dober. On nas ima rad take kot smo. Zaradi tega med tem obredom mislimo na Boga, na Jezusa. To ni folklorističen obred, je gesta, ki nas spomni na to, kar nam je dal Jezus. Po tem je vzel kruh in nam dal Svoje telo; vzel je vino in nam dal Svojo kri. In tako je ljubezen od Boga. Danes mislimo samo na Božjo ljubezen.

Sreda, 8. april 2020, 14:06