Išči

Vatican News
Jezus je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Jezus je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. postno nedeljo

V današnjem evangeliju o Lazarjevem vstajenju poslušamo besede vere Marte, Lazarjeve sestre. Jezusu, ki ji pravi: »Tvoj brat bo vstal«, Marta odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (Jn 11,23-24). Na to ji Jezus odgovori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25-26). Poglejte, to je resnična novost, ki podre vsako oviro ter gre onkraj. Kristus je podrl zid smrti, saj v Njem prebiva vsa polnost Boga, ki je življenje, večno življenje. Zaradi tega smrt ni imela oblasti nad njim.

Ezk 37,12-14

Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o, moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o, moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.«

Rim 8,8-11

Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.

Jn 11,1-45

Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Potem je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu rekli: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« To je povedal in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Rekla mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je rekla: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in se napotila k njemu. Jezus še ni dospel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da gre h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.« Ko jo je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu ganjen in je vzdrhtel. In rekel je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad!« Nekateri izmed njih pa so rekli: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je rekla: »Gospod, že dehni; saj je že četrti dan.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je povzdignil oči in rekel:

»Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal.
Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš;
toda zaradi množice, ki stoji okrog mene
sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Veliko Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.

Razlaga cerkvenih očetov

Cerkveni očetje so opazili, da je sv. Pavel z 9. vrstico osmega poglavja pisma Rimljanom začel opisovati, kaj je značilno za življenje v Duhu. Izhajajoč iz 8. vrstice so očetje razvili nasprotja med Duhom, ki deluje v vernikih ter smrtnostjo njihovih teles, ki bo presežena ravno zaradi Njegove oživljajoče navzočnosti.

Origen naobrača držo: »Jezus pa je povzdignil oči in rekel...« na molivca in pravi: »Kdor hoče moliti tako, da posnema Kristusovo molitev, mora povzdigniti oči duše tako, da jih odvrne od resničnosti tu spodaj, od spominov, od tukajšnjih sodb, in se obrniti v molitvi na Boga z velikimi in nebeškimi besedami.« Jezusovo zahvalo Očetu pa Origen takole razlaga: »Ko je Jezus že vedel, da je uslišan v tem, kar je nameraval prositi..., se je namesto prosilne Očetu zahvalil z zahvalno molitvijo. S tem je dosegel dvoje: zahvalil se je za to, kar je izprosil za Lazarja in pripeljal k veri množico, ki ga je obdajala. Želel je namreč, da bi sprejeli, da je sem prišel zato, ker ga je Bog. Z močnim glasom je Jezus zaklical zato, da bi mu vlil moč, ki jo je Lazar potreboval. Tudi sedaj obstajajo Lazarji, ki so potem, ko so bili Jezusovi prijatelji, zboleli in umrli. So mrtvi med mrtvimi v grobovih in v deželi smrti. Tudi oni bodo po Jezusovi molitvi vstali v življenje ter bili po njegovem glasu poklicani, da pridejo ven iz groba. Kdor ga torej uboga, pride ven, ovit z vezmi prejšnjih grehov, zaradi katerih je umrl, zaradi česar ne vidi, ne more hoditi ali česar koli storiti, dokler Jezus ne zapove tistim, ki so sposobni to storiti: 'Razvežite ga in pustite, naj gre!'«

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, 9. marec 2008
Na naši poti skozi postni čas smo prišli do pete postne nedelje, ki jo zaznamuje evangelij o obujenju Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za zadnje veliko 'znamenje', ki ga je Jezus storil, po katerem so veliki duhovniki sklicali sinedrij na katerem so se odločili, da ga bodo umorili, hoteli pa so umoriti tudi Lazarja, ki je postal živa priča božanstva Kristusa, Gospoda življenja in smrti. V resnici ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga. Najprej evangelist vztraja pri Jezusovem prijateljstvu z Lazarjem ter njegovima sestrama Marto in Marijo. Evangelist Janez še poudari, da jih je imel zelo rad (prim. Jn 11,5), ter je zato hotel storiti veliki čudež. »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim« (Jn 11,11), tako je Jezus rekel svojim učencem ter tako s prispodobo spanca izrazil Božji pogled na fizično smrt: Bog jo pravzaprav vidi kot spanec, iz katerega nas lahko zbudi. Jezus je tako pokazal, da ima absolutno moč nad fizično smrtjo. To je pokazal, ko je obudil v življenje mladega sina vdove iz Naima (prim. Lk 7,11-17) in dvanajst letni deklici (prim. Mr 5,35-43). Ravno, ko je o njej rekel: »Deklica ni umrla, ampak spi«, so se mu začeli navzoči posmehovati. Vendar je v resnici tako; smrt je kot spanec iz katerega nas lahko Bog vsak trenutek zbudi.

Vendar pa to gospodovanje nad smrtjo ni Jezusu preprečilo, da ne bi imel sočutja do bolečine ob ločitvi od drage osebe. Ko je videl Marto in Marijo ter vse, ki so ju prišli tolažit, je bil tudi Jezus »v duhu pretresen« ter »se je vznemiril« in tudi »zjokal« (Jn 11,33.35). Jezusovo srce je božje–človeško. V Njem sta se Bog in človek popolnoma srečala, ne da bi bila ločena ali pomešana. On je podoba, še več učlovečenje Boga, ki je ljubezen, usmiljenje, očetovska in materinska nežnost Boga, ki je življenje. Zato je Jezus Marti slovesno izjavil: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« ter dodal, »Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). To je vprašanje, ki ga Jezus postavlja vsakemu od nas. Res je to vprašanje, ki nas presega ter presega naše moči, da bi to razumeli, zato nas vabi, da bi mu zaupali, kakor je on zaupal Očetu. Martin odgovor je zgled za vse: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27). Da, Gospod! Tudi mi verujemo, navkljub našim dvomom, našim teminam. Verujemo vate, saj imaš besede večnega življenja. Hočemo verovati vate, ki nam daješ trdno upanje za življenje po življenju, resnično življenje v polnosti v tvojem kraljestvu luči in miru.

Angel Gospodov, 10. april 2011
Samo dve nedelji sta do velike noči. Vsa svetopisemska besedila današnje nedelje že govorijo o vstajenju. Ne še o Jezusovem vstajenju, ki bo kot nekaj popolnoma novega, temveč o našem vstajenju, po katerem mi hrepenimo ter nam ga je ravno Jezus podaril s tem, ko je vstal od mrtvih. Dejansko je za nas smrt kot zid, ki nam onemogoča videti čez. Vendar pa se naše srce steguje onkraj tega zidu, čeprav ne moremo vedeti za to, kar je onkraj pa lahko o tem razmišljamo, si predstavljamo ter tako s simboli izrazimo našo željo po večnosti.

Izraelskemu ljudstvu v izgnanstvu daleč od Izraelske dežele prerok Ezekijel naznanja, da bo Bog odprl grobove pregnancev ter jim bo omogočil vrnitev v njihovo deželo, kjer bodo v miru počivali (prim. Ez 37,12-14). To starodavno hrepenenje človeka, da bi bil pokopan skupaj s svojimi očeti, je hrepenenje po domovini, ki ga bo sprejela na koncu zemeljskega prizadevanja. To pojmovanje še ne vsebuje ideje o osebnem vstajenju od mrtvih, ki se je pojavila šele proti koncu Stare zaveze ter je v Jezusovem času še niso sprejeli vsi Judje. Sicer pa tudi med kristjani vero v vstajenje in večno življenje pogosto spremljajo dvomi, zmešnjava, saj dejansko gre za resničnost, ki presega meje našega razuma in zahteva dejanje vere. V današnjem evangeliju o Lazarjevem vstajenju poslušamo besede vere Marte, Lazarjeve sestre. Jezusu, ki ji pravi: »Tvoj brat bo vstal«, Marta odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (Jn 11,23-24). Na to ji Jezus odgovori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25-26). Poglejte, to je resnična novost, ki podre vsako oviro ter gre onkraj. Kristus je podrl zid smrti, saj v Njem prebiva vsa polnost Boga, ki je življenje, večno življenje. Zaradi tega smrt ni imela oblasti nad njim. Lazarjevo vstajenje je torej znamenje Jezusove polne oblasti nad fizično smrtjo, ki je za Boga kot spanec (prim. Jn 11,11).

Je pa še druga smrt, s katero se je moral Kristus krepko bojevati in plačati s križem. To je duhovna smrt, greh, ki grozi, da uniči bivanje vsakega človeka. Da je premagal to smrt, je Kristus umrl. Njegovo vstajenje pa ni več vrnitev k prejšnjemu življenju, temveč je odprl novo resničnost, novo zemljo, ki je končno pridružena Božjim nebesom. Sv. Pavel zato piše: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).

Dragi bratje, obrnimo se na Marijo, ki je že deležna tega Vstajenja, naj nam pomaga, da bomo lahko v veri rekli: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27) ter da resnično odkrijemo, da je On naše zveličanje.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 6. april 2014
Evangelij današnje pete postne nedelje pripoveduje o Lazarjevem vstajenju. To je vrhunec čudežnih 'znamenj', ki jih je Jezus izvršil, hkrati pa preveliko dejanje, preveč očitno božje, da bi ga dopustili veliki duhovniki, ki so se potem, ko so zvedeli o njem, odločili, da Jezusa umorijo« (prim. Jn 11,53).

Lazar je bil že tri dni mrtev, ko je Jezus prišel. Sestrama Marti in Mariji je izrekel besede, ki so se za vedno vtisnile v spomin krščanske skupnosti. Tako Jezus pravi:
»Jaz sem vstajenje in življenje.
Kdor vame  veruje, bo živel, tudi če umre;
in vsak, kdor živi in vame veruje,
vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25).

Na to Gospodovo besedo mi verujemo, da se bo življenje tistega, ki veruje v Jezusa in spolnjuje njegovo zapoved, spremenilo v novo, polno in nesmrtno življenje. Kakor je Jezus vstal z lastnim telesom, a se ni vrnil v zemeljsko življenje, tako bomo mi vstali s svojimi telesi, ki bodo spremenjena v poveličana telesa. On nas čaka pri Očetu. In moč Svetega Duha, ki je obudila od mrtvih Njega, bo obudila od mrtvih tudi tistega, ki je združen z Njim.

Pred zapečatenim grobom prijatelja Lazarja, je Jezus »zaklical z močnim glasom: 'Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom' (vv. 43-44). Ta odločen klic je namenjen vsakemu človeku, saj smo vsi zaznamovani s smrtjo, vsi mi. To je glas tistega, ki je gospodar življenja in hoče, da bi vsi imeli »življenje v obilju« (Jn 10,10). Kristus ne odneha pred grobovi, ki smo jih zgradili s svojimi odločitvami za zlo in smrt, s svojimi napakami, s svojimi grehi. On tudi pred tem ne odneha. Vabi nas, skoraj nam ukaže, da pridemo ven iz groba, v katerega so nas potisnili naši grehi. Vztrajno nas kliče, naj pridemo ven iz teme ječe, kamor smo se zaprli in se zadovoljili z lažnim sebičnim in povprečnim življenjem. Pravi nam: »Pridi ven«. To je lepo povabilo za resnično svobodo. Pustimo, da nas zgrabijo te Jezusove besede, ki jih danes ponavlja vsakemu od nas. Povabilo, da se pustimo osvoboditi 'povojev' ošabnosti. Naše vstajenje se začne takrat, ko se odločimo ubogati Jezusov ukaz, priti k svetlobi, k življenju, ko z našega obraza odpadejo maske. Večkrat nam greh nadene masko, maske morajo odpasti in mi si bomo ponovno upali imeti naš prvotni obraz, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti.

Jezusovo dejanje obuditve Lazarja od mrtvih kaže na to, do kam vse lahko pride moč Božje milosti in tudi od kje lahko pride do našega spreobrnjena, naše spremembe. Dobro poslušajte: 'Za Božje usmiljenje, ki je ponujeno vsem, ne obstaja nobena meja!' Dobro si zapomnite ta stavek: 'Za Božje usmiljenje, ki je ponujeno vsem, ne obstaja nobena meja!  Ponovimo vsi skupaj: 'Za Božje usmiljenje, ki je ponujeno vsem, ne obstaja nobena meja! Gospod je vedno pripravljen dvigniti pokrov groba naših grehov, ki nas loči od Njega, ki je luč živih.«

Carpi, homilija, nedelja, 2. april 2017
Zaustavimo se ob zadnjem čudežnem znamenju, ki ga Jezus storil pred svojo veliko nočjo, ob grobu prijatelja Lazarja. Tam se zdi vse zaključeno: grob zapira velik kamen; okrog njega sta samo jok in pobitost. Tudi Jezus je pretresen zaradi dramatične skrivnosti izgube ljubljene osebe: V duhu je bil ganjen in je vzdrhtel. Zatem »se je zjokal« in šel h grobu ter, kot nam pove evangelij, je bil »v sebi spet ganjen«. To je Božje srce: daleč od zla, toda blizu tistemu, ki trpi; ne naredi, da zlo čarobno izgine, temveč skupaj z njim prenaša trpljenje, ga vzame za svojega in preoblikuje tako, da se nastani v njem.

Pa vendar lahko opazimo, da se sredi vsesplošne pobitosti zaradi Lazarjeve smrti Jezus ne pusti zapeljati brezupu. Čeprav trpi tudi On, zahteva, da bi trdno verjeli; ne zapre se v jok, ampak se, ganjen, poda na pot do groba. Ne pusti se ujeti čustvenemu okolju sprijaznjenosti, ki ga obdaja, temveč z zaupanjem moli in reče: »Oče, zahvaljujem se ti.« Tako nam, v skrivnosti trpljenja, vpričo katere se nazor in napredek zdrobita kakor muhe ob steklu, Jezus ponudi zgled, kako se obnašati: ne zbeži pred trpljenjem, ki pripada temu življenju, vendar pa se tudi ne pusti vkleniti pesimizmu.

Okoli tistega groba se tako zgodi nekakšno »srečanje-trčenje«. Na eni strani je veliko razočaranje, negotovost našega smrtnega življenja, ki – ko ga prečka tesnoba zaradi smrti – pogosto izkusi poraz, notranjo temo, ki se zdi nepremostljiva. Naša duša, ustvarjena za življenje, trpi, ko čuti, da njeno žejo po večnem dobrem zatira neko starodavno in temačno zlo. Na eni strani je ta poraz groba. Toda na drugi strani je upanje, ki premaga smrt in zlo ter ima ime: upanje se imenuje Jezus. On ne prinese le nekaj blagostanja ali kakšno zdravilo za podaljšanje življenja, ampak razglasi: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« Zaradi tega odločno reče: »Odstranite kamen!« In Lazarju zakliče z močnim glasom: »Pridi ven!«

Dragi bratje in sestre, tudi mi smo povabljeni odločiti se, na kateri strani smo. Lahko smo na strani groba ali pa na strani Jezusa. Nekdo se pusti zapreti v žalost, nekdo drug pa se odpre upanju. Nekdo ostane ujet v razvalinah življenja, nekdo drug, kakor vi, pa z Božjo pomočjo ruševine dvigne in ponovno zgradi s potrpežljivim upanjem.

Vpričo velikih »zakaj« v življenju imamo dve poti: obstati in melanholično gledati včerajšnje in današnje grobove, ali pa k našim grobovom približati Jezusa. Da, kajti vsakdo izmed nas ima že nek majhen grob, kakšno področje znotraj srca, ki je nekoliko mrtvo: rano, doživeto ali zadano krivico, zamero, ki ne popusti, očitek, ki se vrača in vrača, greh, ki se ga ne uspe preseči. Prepoznajmo danes te naše majhne grobove, ki jih imamo v sebi, in tja povabimo Jezusa. Nenavadno je, a pogosto smo raje sami v temačnih votlinah, ki jih imamo v sebi, namesto da bi tja povabili Jezusa; skušani smo, da bi vedno iskali sami sebe, premlevali in se pogrezali v tesnobo, si lizali rane, namesto da bi šli k Njemu, ki pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28).

Ne pustimo se vkleniti skušnjavi, da bi ostali sami in pobiti ter bi se objokovali zaradi tistega, kar se nam dogaja; ne popustimo nekoristni in jalovi logiki strahu, sprijaznjenemu ponavljanju, da gre vse slabo in ni nič več, kakor je bilo nekoč. To je ozračje groba; Gospod pa nasprotno želi odpreti pot življenja, pot »srečanja z Njim, zaupanja Vanj, vstajenja srca«, pot tega: »Vstani! Vstani, pridi ven!«. To od nas želi Gospod, ki je poleg nas, da bi to naredili.

Jezusove besede Lazarju so namenjene vsakomur izmed nas: »Pridi ven!« »Pridi ven iz zastoja žalosti brez upanja; razveži povoje strahu, ki ovirajo pot; vezem slabotnosti in skrbi, ki te zavirajo, ponovi, da Bog razvezuje vozle.« Ko hodimo za Jezusom, se naučimo, da svojih življenj ne zavozlamo okrog problemov, ki se zapletajo: problemi bodo vedno, vedno, in ko enega razrešimo, takoj pride drug problem. Vendar pa lahko najdemo novo trdnost, ki je ravno Jezus. Ta trdnost se imenuje Jezus: On, ki je vstajenje in življenje. Z njim se veselje nastani v srcu, upanje se ponovno rodi, bolečina se preoblikuje v mir, strah v zaupanje, preizkušnja v darovanje ljubezni. Četudi bremen ne bo primanjkovalo, bo vedno njegova roka, ki ponovno dvigne, njegova Beseda, ki opogumi in nam reče, vsem nam, vsakomur izmed nas: »Pridi ven! Pridi k meni!« Vsem nam reče: 'Ne bojte se.'

Tudi nam, danes kakor takrat, Jezus reče: »Odstranite kamen!« Če je preteklost še tako težka, greh velik, sram močan, nikoli ne zagradimo vhoda za Gospoda. Odstranimo pred Njim tisti kamen, ki mu onemogoča vstopiti: sedaj je ugoden čas, da odstranimo naš greh, našo navezanost na posvetne jalovosti, ponos, ki nam zaustavlja dušo, mnoga sovraštva med nami, v družinah … Sedaj je ugoden čas, da vse te stvari odstranimo.

Ko nas Jezus obišče in osvobodi, prosimo za milost, da bi bili pričevalci za življenje v tem svetu, ki je žejen življenja, pričevalci, ki vzbujajo in obujajo Božje upanje v utrujenih in z žalostjo obteženih srcih. Naše oznanilo je radost živega Gospoda, ki danes spet, kakor Ezekielu, pravi: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o, moje ljudstvo« (Ezk 37,12).

Sobota, 28. marec 2020, 15:07