Išči

Vatican News
Ko je Jezus šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Ko je Jezus šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. postno nedeljo

Na nedelje v postnem času preko besedil iz Janezovega evangelija v bogoslužju prehodimo resnično pot priprave na krst: prejšnjo nedeljo je Jezus Samarijanki obljubil dar 'žive vode', danes se, potem ko je ozdravil sleporojenega, razodene kot 'luč sveta, naslednjo nedeljo pa se bo, potem ko obudi Lazarja, razodene kot 'vstajenje in življenje'. Voda, luč, življenje, so znamenja krsta, zakramenta, ki potopi verujoče v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, jih osvobodi sužnosti greha ter jim podari večno življenje.

1 Sam 16,1.6-7.10-13

Gospod je rekel Samuelu: »Doklej boš žaloval nad Savlom, ker sem ga zavrgel, da ne bo kralj nad Izraelom? Napolni svoj rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Betlehemcu Jeseju, kajti med njegovimi sinovi sem si izbral kralja.« Ko pa so prišli in je zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, GOSPOD pa vidi v srce.«

Tako je Jese pripeljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jeseju: »Teh Gospod ni izvolil.« Potem je Samuel rekel Jeseju: »So to vsi mladeniči?« Jese je rekel: »Ostal je še najmlajši. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jeseju: »Pošlji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled. Gospod je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« Samuel je vzel rog z oljem in ga mazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne naprej je Gospodov duh napolnjeval Davida. Samuel pa se je vzdignil in šel v Ramo.

Ef 5,8-14

Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno:
»Prebúdi se, ki spiš,
in vstani od mrtvih
in razsvetlil te bo Kristus.«

Jn 9,1-41

Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali in rekli: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak, da se na njem razodenejo Božja dela.
Dokler je dan,
moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal;
pride noč,
ko nihče ne more delati.
Dokler sem na svetu,
sem luč sveta.«

Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi, umij se v kopeli Siloa!« (kar pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?« Nekateri so govorili: »On je«, medtem ko so drugi govorili: »Ne, ampak podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je odgovoril: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ‚Pojdi v Siloo in se umij!‘ Šel sem torej tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Odgovoril je: »Ne vem.«

Tistega, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Bila pa je tisti dan sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. Farizeji so ga torej spet spraševali, kako je spregledal. Rekel jim je: »Blata mi je del na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj znova rekli: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje pa mu niso verjeli, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih in rekli: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva; in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi!« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bo izobčen iz shodnice, kdor ga bo priznal za Kristusa. Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj slavo Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemú hočete znova slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?« In ozmerjali so ga in rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Oni človek jim je odgovoril in rekel: »To je res čudno, da vi ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči! Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa je bogaboječ in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo sleporojenemu odprl oči. Če ta ne bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Ali veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril in rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod« in se je pred njim poklonil do tal.

In Jezus je rekel:
»Za sodbo
sem prišel na ta svet,
da bi spregledali tisti, ki ne vidijo,
in oslepeli tisti, ki vidijo.

To so slišali nekateri izmed farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo mar tudi mi slepi?« Jezus jim je rekel:
»Če bi bili slepi,
ne bi imeli greha;
ker pa pravite: 'Vidimo,'
vaš greh ostane.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Janez Krizostom pravi: »Pavlova pastoralna metoda vsebuje stalno opominjanje in hkrati spodbujanje.« Ambroziaster pravi: »Luč milosti vedno prežene temino greha.«  Origen in sv. Hieronim pojasnjujeta: »Kristus sam je po pravici imenovan dober, resničen in pravičen«, »saj preobrazi grobost, poželjivost in lažne užitke«, pa dodaja sv. Janez Krizostom. Teodoret in Ambroziaster razlagata, da »Pisma in Sveti Duh nam razodevata, kako razločevanje svete Božje volje«, »zahteva sadove in ne jalova dela«, pa dodaja sv. Hieronim. Sv. Janez Krizostom pravi, da »tisti, ki želi popravljati druge«, »mora najprej poznati svoje omejitve«, dodaja sv. Hieronim. Gaj Marij Viktorin pojasnjuje: »Nasvet in grajanje grehov sta ključni službi za tiste, ki so padli v past greha.«

Sv. Beda Častitljivi ob uvodu v današnji evangeljski odlomek: »Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva«, pravi: »Jezus je sleporojenega pogledal z istim sočutjem, kot ga ima za ves slepi človeški rod«. K temu sv. Avguštin dodaja: »V mističnem smislu ta slepi predstavlja ves človeški rod, saj je tista duhovna slepota greh, ker jih je 'zaslepila njihova hudobija', kakor pravi knjiga Modrosti.«

O odgovoru tistega, ki je spregledal, na Jezusovo vprašanje: »Ali veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril in rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?«, kot da bi rekel: 'Pripravljen sem verovati', sv. Janez Krizostom pravi, da je to »odraz nekoga, ki išče in si to želi«. Na podlagi tega je bil notranje razsvetljen.

Misli Benedikta XVI.

Na nedelje v postnem času preko besedil iz Janezovega evangelija v bogoslužju prehodimo resnično pot priprave na krst: prejšnjo nedeljo je Jezus Samarijanki obljubil dar 'žive vode', danes se, potem ko je ozdravil sleporojenega, razodene kot 'luč sveta, naslednjo nedeljo pa se bo, potem ko obudi Lazarja, razodene kot 'vstajenje in življenje'. Voda, luč, življenje, so znamenja krsta, zakramenta, ki potopi verujoče v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, jih osvobodi sužnosti greha ter jim podari večno življenje. Pot postnega časa, ki ga živimo, je posebni čas milosti, med katero lahko okušamo dar Gospodove dobrohotnosti do nas.

Bogoslužje današnje nedelje, imenovane 'Laetare', nas vabi, da se razveselimo, veselimo, kakor nas k temu poziva vstopni spev: »Veseli se, Jeruzalem in vsi vi, ki ga ljubite. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni. Obilno se nasitite s tolažbo« (prim. Iz 66, 10-11). V čem je pravi razlog tega veselja? To nam pove današnji evangelij, v katerem Jezus ozdravi sleporojenega.

'Nedelja sleporojenega' predstavlja Kristusa kot Luč sveta. Evangelij nagovarja vsakega izmed nas: »Veruješ v Sina človekovega?«. »Verujem, Gospod!« (Jn 9,35.38), veselo vzklikne sleporojeni, ki tako postane glas vsakega vernika. Čudež ozdravljenja je znamenje, da želi Kristus poleg vida odpreti tudi naš notranji pogled, da bi se naša vera vedno bolj poglabljala in bi lahko v Njem prepoznali našega edinega Odrešenika. On razsvetljuje vse temine življenja in vodi človeka do tega, da živi kot 'sin luči'.

Angel Gospodov, 2. marec 2008
Na nedelje v postnem času preko besedil iz Janezovega evangelija v bogoslužju prehodimo resnično pot priprave na krst: prejšnjo nedeljo je Jezus Samarijanki obljubil dar 'žive vode', danes se, potem ko je ozdravil sleporojenega, razodene kot 'luč sveta, naslednjo nedeljo pa se bo, potem ko obudi Lazarja, razodene kot 'vstajenje in življenje'. Voda, luč, življenje, so znamenja krsta, zakramenta, ki potopi verujoče v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, jih osvobodi sužnosti greha ter jim podari večno življenje.

Na kratko se ustavimo ob pripovedi o sleporojenem (Jn 9,1-41). Učenci so, ker je to splošno mnenje, prepričani, da je njegova slepota posledica greha enega od njegovih staršev. Jezus zavrne ta predsodek in pravi: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela« (Jn 9,3). Poglejte kakšno tolažbo nam prinašajo te besede! Odražajo živi glas Boga, ki je skrbna in razumna Ljubezen. Pred človekom, ki je zaznamovan z omejenostjo in trpljenjem, Jezus ne misli na morebitne krivde, temveč na voljo Boga, ki je človeka ustvaril za življenje. Zato slovesno je slovesno razglasil: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal... Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jn 9,5). Jezus je takoj prešel od besed k dejanju. Z nekaj zemlje in sline je naredil blato ter z njim pomazal oči. To dejanje namiguje na stvarjenje človeka, ki je po Svetopisemski pripovedi oblikovan iz zemlje in oživljen z Božjim dihom (prim. 1Mz 2,7). »Adam« pravzaprav pomeni »zemljan«, saj je človeško telo v resnici sestavljeno iz elementov zemlje. Ko je Jezus ozdravil človeka, je opravil novo stvarjenje. Vendar pa je to ozdravljenje prebudilo burno razpravo, saj ga je Jezus opravil na soboto ter s tem po mišljenju farizejev prekršil zapoved o soboti. Tako na koncu farizeji oba 'naženejo' ven: Jezusa, ker je prekršil zapoved, drugega pa navkljub ozdravitvi, ker je ostal zaznamovan kot grešnik od rojstva.

Ozdravljenemu sleporojenemu je Jezus razodel, da je prišel na svet izvršit sodbo, da loči tiste, ki se pustijo ozdraviti slepote od tistih, ki se ne pustijo ozdraviti, ker mislijo, da so zdravi. V človeku je namreč močna skušnjava, da si ustvari ideologiziran obrambni sistem. Ta lahko temelji bodisi na religiji bodisi ateizmu ali celo na laicizmu. S tem pa žal ostane človek zaslepljen z lastno sebičnostjo. Dragi bratje in sestre, pustimo, da nas Jezus ozdravi, saj lahko in nam želi podariti Božjo luč! Priznajmo naše slepote, naše kratkovidnosti, predvsem pa tisto, kar Sveto pismo imenuje 'velik greh' (prim. Ps 18,14): prevzetnost.

'Nedelja sleporojenega' predstavlja Kristusa kot luč sveta. Evangelij nagovarja vsakega izmed nas: »Veruješ v Sina človekovega?«. »Verujem, Gospod!« (Jn 9,35.38), veselo vzklikne sleporojeni, ki tako postane glas vsakega vernika. Čudež ozdravljenja je znamenje, da želi Kristus poleg vida odpreti tudi naš notranji pogled, da bi se naša vera vedno bolj poglabljala in bi lahko v Njem prepoznali našega edinega Odrešenika. On razsvetljuje vse temine življenja in vodi človeka do tega, da živi kot 'sin luči'. Naj nam pri tem pomaga Sveta Marija, ki je s tem, da je rodila Kristusa, dala na svet resnično luč.

Angel Gospodov, 3. april 2011
»Pot postnega časa, ki ga živimo, je posebni čas milosti, med katero lahko okušamo dar Gospodove dobrohotnosti do nas. Bogoslužje današnje nedelje, imenovane 'Laetare', nas vabi, da se razveselimo, veselimo, kakor nas k temu poziva vstopni spev: »Veseli se, Jeruzalem in vsi vi, ki ga ljubite. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni. Obilno se nasitite s tolažbo« (prim. Iz 66, 10-11). V čem je pravi razlog tega veselja? To nam pove današnji evangelij, v katerem Jezus ozdravi sleporojenega. Vprašanje, ki ga Gospod postavi slepemu, ki je spregledal, je višek pripovedi: »Veruješ v Sina človekovega?«(Jn 9,35). Ta človek prepozna znamenje, ki ga je Jezus storil, ter tako preide iz gledanja z očmi na gledanje z očmi vere: »Verujem, Gospod!« (Jn 9,38). Potrebno je poudariti, kako je ta preprosti in iskren človek, postopoma hodil po poti vere. Najprej je srečal Jezusa kot 'človeka' med drugimi ljudmi, potem ga je imel za 'preroka', na koncu pa so se mu odprle oči, da ga je imel za 'Gospoda'. Ravno nasprotno od vere ozdravljenega sleporojenega, pa je postajalo srce farizejev vedno bolj otrdelo, saj niso hoteli sprejeti čudeža, ker niso hoteli priznati, da je Jezus Mesija. Množica se je sicer ustavila in razpravljala o tem, kaj se je zgodilo, vendar je ostala odmaknjena in nezainteresirana. Celo starše sleporojenega je premagal strah pred tem, kaj bodo drugi rekli.

In mi, kakšno držo bomo zavzeli do Jezusa? Tudi mi smo se zaradi Adamovega greha rodili slepi, toda v krstni kopeli smo bili razsvetljeni s Kristusovo milostjo. Greh je ranil človeštvo ter ga usmeril proti temini smrti, toda v Kristusu sta zasvetila novost življenja in cilj h kateremu smo poklicani. V njem z močjo Svetega Duha prejmemo moč, da premagamo zlo in delamo dobro. V resnici je krščansko življenje nenehno preoblikovanje po Kristusu, ki je podoba novega človeka, da dospemo do polnega občestva z Bogom. Gospod Jezus je »luč sveta« (Jn 8,12), saj je v Njem zasvetilo razodetje Božjega veličastva (prim. 2Kor 4,6) To se še naprej razodeva v zapleteni drami zgodovine in tako razkriva kakšen je smisel človeškega bivanja. Med obredom krsta je izročitev sveče, ki se jo prižge ob velikonočni sveči, simbolu Vstalega Kristusa, znamenje, ki pomaga, da lažje sprejmemo to, kar se je dogodilo med zakramentom. Ko pustimo, da naše življenje razsvetli Kristusova skrivnost, doživljamo veselje ob tem, da smo bili osvobojeni vsega, kar nam je onemogočalo polno uresničitev. V teh dneh, ko se pripravljamo na veliko noč, poživimo v nas dar, ki smo ga prejeli pri krstu, ta plamen, ki mu večkrat grozi, da bo ugasnil. Poživimo ga z molitvijo in dejavno ljubeznijo do bližnjega. Devici Mariji, Materi Cerkve zaupajmo pot postnega časa, da bi lahko vsi srečali Kristusa, Odrešenika sveta.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 30. marec 2014
Današnji evangelij nam predstavlja dogodek s sleporojenim, kateremu je Jezus podaril vid. Dolga pripoved, dolga je, se začne s slepim, ki spregleda ter se konča in to je zelo zanimivo,  s tistimi, ki mislijo, da vidijo, a zato ostanejo v svoji duši slepi. Janez je opisal čudež s samo dvema vrsticama, saj hoče pritegniti pozornost, ne toliko na sam čudež, temveč na tisto, kar sledi potem, torej na razpravo, ki jo je prebudil, tudi na govorice. Večkrat dobro delo, delo karitativne ljubezni prebudi govorice, razprave, saj so nekateri, ki nočejo videti resnice. Evangelist Janez želi pritegniti pozornost na to, kar se tudi dandanes dogaja, ko nekdo naredi dobro delo. Ozdravljenega sleporojenega je najprej spraševala začudena množica, videli so čudež in ga spraševali; zatem učitelji postave. Ti so zaslišali tudi njegove starše. Na koncu ozdravljeni sleporojeni pride do vere in to je največja milost, ki mu jo je storil Jezus. Ne samo, da je spregledal, ampak da je spoznal Njega, videl Njega kot 'luč sveta' (Jn 9,5).

Medtem ko se sleporojeni postopno približa luči, se nasprotno učitelji postave vedno bolj pogrezajo v svojo notranjo slepoto. Zaprti v svojo domišljavost verjamejo, da že imajo luč in se zato ne odprejo za Jezusovo resnico. Storijo vse, da bi zanikali očitno. Pod vprašaj postavijo identiteto ozdravljenega človeka, zanikajo Božje delovanje pri ozdravljenju, z izgovorom, da Bog v soboto ne dela in na koncu celo podvomijo, če se je ta človek res rodil slep. Njihovo zapiranje pred lučjo postaja vse bolj nasilno in se izrazi v tem, da ozdravljenega človeka vržejo ven iz templja.

Pot sleporojenega pa je sestavljena iz etap. Začne se s poznavanjem Jezusovega imena. O Njem namreč ne ve nič drugega, saj pravi: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči« (v. 11). Zatem ga po grozečem spraševanju farizejev ima najprej za preroka (v. 17), nato za človeka, ki je blizu Bogu (v. 31). Potem ko so ga vrgli iz templja, izključili iz družbe, ga je Jezus ponovno našel ter mu drugič 'odprl oči', ko mu je razodel svojo identiteto: »Jaz sem Mesija«. Ta, ki je bil slep, je ob tem vzkliknil: »Verujem, Gospod!« (v. 38) in se je pred Jezusom poklonil do tal. Ta evangeljski odlomek pokaže na dramo notranje slepote tolikih ljudi, tudi na našo, saj imamo tudi mi včasih trenutke notranje slepote.

Naše življenje je včasih podobno življenju sleporojenega, ki se je odprl luči, ki se je odprl Bogu, ki se je odprl milosti. Včasih pa je žal tudi kot življenje učiteljev postave, saj zviška svojega napuha sodimo druge, celo Gospoda! Danes smo povabljeni odpreti se Kristusovi luči, da bi v življenju obrodili sad, odstranili nekrščansko obnašanje. Vsi smo kristjani, toda vsi mi se včasih obnašamo kot nekristjani, z grešnim obnašanjem. Obžalovati moramo in odstraniti takšno obnašanje,  da bomo odločno hodili po poti svetosti, ki ima svoj izvir v krstu. Pri krstu smo bili razsvetljeni, da bi se, kakor nas na to spominja sveti Pavel, obnašali kot »otroci luči« (Ef 5,8) s ponižnostjo, potrpežljivostjo in usmiljenjem. Ti učitelji postave niso imeli niti ponižnosti, niti potrpežljivosti in tudi ne usmiljenja. Predlagam vam, da danes, ko se vrnete domov, vzamete Janezov evangelij in berete ta odlomek 9. poglavja. To je to. Dobro vam bo delo, ker boste ob tem videli pot od slepote k svetlobi in tisto drugo slabo pot, ki vodi k globlji notranji slepoti. Vprašajmo se: kako je z mojim srcem? Kako je z mojim srcem, tvojim srcem, z našim srcem? Imam odprto srce ali zaprto srce? Odprto ali zaprto za Boga? Odprto ali zaprto za bližnjega? V nas je vedno neka zaprtost, ki jo porodi greh, ki jo porodijo napake, zmote. Ne bojmo se, ne bojmo se! Odprimo se Gospodovi luči. On nas vedno čaka. On nas vedno čaka, da omogoči, da bolje vidimo, da nam da več luči, da nam odpusti. Tega ne pozabite: On nas vedno čaka!

Devici Mariji zaupajmo pot postnega časa, da bi tudi mi, kakor ozdravljeni sleporojeni, s Kristusovo milostjo, mogli priti k luči, iti naprej v luči in se ponovno roditi v novo življenje.

Angel Gospodov, 26. marec 2017
V središču evangelija za današnjo četrto postno nedeljo je prizor o Jezusu in sleporojenem (glej Jn 9,1-41). Kristus mu povrne vid in ta čudež naredi z neke vrste simboličnim obredom. S slino naredi blato in mu pomaže oči. Zatem mu naroči, naj gre in se umije v vodnjaku Síloe. Ta gre, se umije in spregleda. S tem čudežem se nam Jezus pokaže kot »luč sveta«. Sleporojeni predstavlja vsakega od nas, ki smo bili ustvarjeni, da bi poznali Boga, a smo zaradi greha kakor slepi. Vsi potrebujemo novo luč, luč vere, ki nam jo je dal Jezus. S tem ko sleporojeni dobi vid, se odpre za Kristusovo skrivnost. »Veruješ v Sina človekovega?« ga vpraša Jezus. In odgovori mu: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu pravi: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« »Verujem, Gospod,« odgovori mož in se pred Jezusom pokloni do tal.

Ta evangeljski prizor nas usmerja k premisleku o naši veri v Kristusa, Božjega Sina. Obenem se navezuje tudi na krst, ki je prvi zakrament vere: zakrament, po katerem smo preko ponovnega rojstva iz vode in Svetega Duha »prišli na svetlo«. Kakor se je to zgodilo sleporojenemu, ki so se mu odprle oči, potem ko si jih je umil v vodi vodnjaka Síloe. Podoba sleporojenega in zatem ozdravljenega predstavlja nas, kadar se ne zavedamo, da je Jezus »luč sveta«, kadar gledamo drugam, kadar se raje zanašamo na male luči, kadar tavamo v temi. To, da sleporojeni nima imena, nam pomaga, da v njegovi zgodbi vidimo svoj obraz in svoje ime. Tudi mi smo bili 'razsvetljeni' s Kristusom pri krstu in smo torej poklicani, da se obnašamo kot otroci luči. Obnašati se kakor otroci luči pa zahteva spremembo miselnosti, sposobnost presojati ljudi in stvari v skladu z novo vrednostno lestvico, ki prihaja od Boga. Zakrament krsta namreč zahteva neomajno in odločno izbiro, da živimo kakor otroci luči in hodimo v luči.

In kaj pomeni »imeti resnično luč«, »hoditi v luči«? Pomeni predvsem »zapustiti lažne luči«, hladne in površinske luči predsodkov do drugih, kajti predsodek izkrivlja realnost in nas obteži z odporom do tistih, ki jih neusmiljeno ocenjujemo in nepreklicno obsojamo. Še ena lažna luč, ker je zavajajoča in dvoumna, je »osebni interes«. Če ljudi in stvari ocenjujemo na osnovi kriterija, ki je nam koristen in nam všeč, v odnose in situacije ne vnašamo resnice. Če hodimo po poti, kjer iščemo samo osebni interes, hodimo v mraku.

Sveta Devica, ki je prva sprejela Jezusa, luč sveta, naj nam izprosi milost, da v tem postnem času ponovno sprejmemo luč vere ter tako odkrijemo neprecenljivi dar krsta. To novo razsvetljenje naj spremeni naše drže in dejanja, da bomo tudi mi, začenši pri svojem uboštvu, prinašalci žarka Kristusove luči.

Sobota, 21. marec 2020, 12:52