Išči

Vatican News
Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen. Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. postno nedeljo

Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa, ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel: »Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno, da jud nagovarja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi', ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4.14).

2 Mz 17,3-7

Ljudstvo je bilo tam žejno vode in je godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas odpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« Tedaj je Mojzes vpil h Gospodu. Rekel je: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnalo me bo.« Gospod pa je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekatere od Izraelovih starešin! Tudi svojo palico, s katero si udaril Nil, vzemi v svojo roko in pojdi! Glej, jaz bom stal pred teboj tam na skali na Horebu. Udaril boš po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo pilo!« Mojzes je storil tako pred očmi Izraelovih starešin. In poimenoval je kraj Masa in Meríba, zaradi prepira Izraelovih sinov in ker so skušali Gospoda in rekli: »Ali je Gospod v naši sredi ali ne?«

Rim 5,1-2.5-8

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

Jn 4,5-42

Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okoli šeste ure.

Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrane. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, ki sem Samarijanka, naj ti dam piti?« (Judje namreč nimajo stikov s Samarijani). Jezus je odgovoril in rekel:
»Če bi poznala Božji dar
in vedela, kdo je, ki ti pravi:
'Daj mi piti',
bi ga ti prosila
in dal bi ti žive vode.«
Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji je odgovoril in rekel:
»Vsak, kdor pije od te vode,
bo spet žejen.
Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz,
ne bo nikoli žejen,
ampak bo voda,
ki mu jo bom dal,
postala v njem studenec vode,
ki teče v večno življenje.«
Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sèm zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sèm!« Žena mu je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: 'Nimam moža', kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To, kar si povedala, je res.« Žena mu je rekla: »Gospod, vidim, da si ti prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel:
»Veruj mi, žena, da pride ura,
ko ne boste častili Očeta
ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
Vi častite, česar ne poznate;
mi pa častimo, kar poznamo,
kajti zveličanje prihaja od Judov.
Pride pa ura in je že zdaj,
ko bodo pravi častilci častili Očeta
v duhu in resnici;
prav takih častilcev
si namreč želi Oče.
Bog je duh,
in kateri ga častijo,
ga morajo častiti v duhu in resnici.«

Žena je mu rekla: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko ta pride, nam bo vse razkril.« Jezus ji je odgovoril: »Jaz sem, ki govorim s teboj!«

Medtem so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je govoril z žensko, vendar nobeden ni rekel: »Kaj bi rad« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila svoj vrč, tekla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel:
»Moja hrana je,
da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal,
in dokončam njegovo delo.
Ali ne pravite vi:
'Še štiri mesece in žetev bo tu.'
Glejte, povem vam:
Povzdignite oči in poglejte polja,
da so bela za žetev.
Žanjec prejema plačilo
in spravlja pridelek za večno življenje,
da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.
V tem je namreč resničen izrek.
da 'eden seje, drugi žanje.'
Jaz sem vas poslal, da boste poželi,
za kar se niste trudili;
drugi so se trudili,
vi pa ste vstopili v njihov trud.«

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi besede žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično zveličar sveta.«

Razlaga cerkvenih očetov

V petem poglavju (pisma Rimljanom) se odpre nov odsek pisma z obravnavanjem tematike opravičenja iz vere. Kakor je omenjeno, opravičenje prinaša tudi zveličanje in življenje. V tem prepričanju je za Pavla vzrok, zakaj se lahko kristjani ponašamo, saj poznajo preganjanja in trpljenje, a ta bi lahko postavila na laž upanje na uživanje slave, vendar naj bo ravno nasprotno, saj bi le-ta morala s potrpežljivim prenašanjem utrditi vero, ki poraja in utrjuje upanje na povračilo, zagotovljeno v Svetem Duhu izlitem od Boga v vernike. Podobno upanje se zdi, da je podprto z dejstvom, ker je Bog že posredoval v korist ljudi s tem, ko je poslal Jezusa, ko so ti bili še pod grehom in daleč od njega, zato jih toliko bolj ne bo zapustil sedaj, ko so poveličani zaradi vere.

Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas.

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, 24. februar 2008
Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa, ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel: »Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno, da jud nagovarja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi', ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4.14). Poleg tega ji je Jezus pokazal, da pozna njeno osebno življenje, pa še ji je razodel, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega Boga v duhu in resnici ter ji na koncu celo zaupal, kar je storil zelo redko, da je Mesija.

Vse to se je začelo iz resnične in občutene izkušnje žeje. Tematika žeje je navzoča v vsem Janezovem evangeliju: pri srečanju s Samarijanko, nato v veliki prerokbi med šotorskim praznikom (Jn 7,37-38) ter končno na križu, ko Jezus, preden umre, reče, da bi se izpolnilo Pismo: »Žejen sem« (Jn 19,28). Jezusova žeja, so vrata, ki vodijo do Božje skrivnosti, saj je On postal žejen, da bi nas odžejal, postal je ubog, da bi nas obogatil (prim. 2Kor 8,9). Da, Boga žeja po naši veri in naši ljubezni. Kot dober in usmiljen oče nam želi najvišje dobro in to dobro je On sam. Samarijanka predstavlja bivanjsko nepotešenost tistega, ki ni našel to, kar je iskal; imela je namreč pet mož in sedaj živi z drugim človekom. Njeno odhajanje po vodo in prihajanje od vodnjaka izraža ponavljajoče in v usodo vdano življenje. Vse pa se je zanjo spremenilo tistega dne po pogovoru z Gospodom Jezusom, ki jo je tako pretresel, da je celo pustila vrč z vodo pri vodnjaku in stekla v vas, da bi ljudem povedala: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« (Jn 4, 28-29).

Dragi bratje in sestre, tudi mi odprimo svoje srce zaupnemu poslušanju Božje besede, da bi srečali kot Samarijanka, Jezusa, ki nam razodeva svojo ljubezen in nam pravi: »Mesija, tvoj zveličar 'sem jaz, ki ti govorim'« (Jn 4,26). Naj nam izprosi ta dar Marija, prva in popolna učenka Besede, ki je postala meso.

Angel Gospodov, 27. marec 2011
Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas. Bog Oče je Kristusa poslal, da odžeja našo žejo po večnem življenju tako, da nam podarja svojo ljubezen, vendar pa je za prejem Kristusovega daru potrebna naša vera. Vsemogočnost Ljubezni namreč vedno spoštuje človekovo svobodo. Trka na njegovo srce in potrpežljivo čaka na njegov odgovor.

V srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode, ki jasno nakazuje zakrament krsta, vir novega življenja v veri po Božji milosti. Ta evangelij, kakor sem omenil v katehezi na pepelnično sredo, je del starodavne priprave kateumenov v krščansko uvajanje, ki se je dogodi na velikonočno vigilijo. 'Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje' (Jn 4,14). Ta voda prestavlja Svetega Duha, najodličnejši dar, ki nam ga je Jezus prinesel od Boga Očeta. Kdor se prerodi iz vode in Svetega Duha v krstu, vstopi v resničen odnos z Bogom, v sinovsko razmerje, ter ga lahko časti 'v duhu in resnici' (Jn 4,23.24), kakor je to Jezus razodel Samarijanki. Zaradi srečanja z Jezusom Kristusom ter po daru Svetega Duha, človekova vera doseže višek v odgovoru na polnost Božjega razodetja.

Vsak od nas se lahko poistoveti z Samarijanko. Jezus nas še posebno v tem postnem času pričakuje, da bi nam spregovoril na srce. Za trenutek se ustavimo v tišini, lahko v naši sobi, cerkvi ali na prostem. Prisluhnimo njegovemu glasu, ki nam pravi: 'Če bi poznal Božji dar...'. Naj nam Devica Marija pomaga, da ne bomo zgrešili tega srečanja, od katerega je odvisna naša resnična sreča.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 23. marec 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja srečanje med Jezusom in neko ženo iz Samarije, v Sihárju pri starodavnem studencu, kamor je žena vsak dan prihajala zajemat vodo. Tistega dne je tam našla Jezusa, ki je sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Takoj ji je rekel: ' Daj mi piti!' (v. 7). Na ta način je šel preko ovir sovražnosti, ki so bile med Judi in Samarijani ter prekinil z vzroci predsodkov glede žensk. Jezusova preprosta prošnja je začetek pristnega pogovora, med katerim je z veliko obzirnostjo vstopil v notranji svet osebe, kateri po družbenih vzorcih ne bi smel nameniti niti besede. Toda, Jezus je to storil. Jezus se ni bal. Ko Jezus vidi osebo, gre naprej, ker jo ljubi. Vse nas ima rad. Nikoli se zaradi predsodkov ne zaustavi pred katero koli osebo. Jezus (Samarijanko) postavi pred njeno situacijo tako, da je ne obsoja, ampak da se ta čuti od njega cenjena, sprejeta. Pri njej tako s tem prebudi željo iti onkraj vsakodnevne rutine.

Papež Frančišek je zbranim vernikom na Trgu sv. Petra razložil Jezusov pogovor s Samarijanko z besedami: »Jezusova žeja ni bila žeja po vodi, temveč po srečanju z otopelo dušo. Jezus se je moral srečati s Samarijanko, da ji je odprl srce. Prosil jo je, naj mu da piti in s tem nakazal na žejo, ki je v njej. Žene se je to srečanje dotaknilo. Na Jezusa se je obrnila s tistimi globokimi vprašanji, ki jih vsi mi nosimo v sebi, a se pogosto ne menimo zanje. Tudi mi bi mu postavili številna vprašanja, toda ne najdemo poguma, da bi se z njimi obrnili na Jezusa. Postni čas, dragi bratje in sestre, je ugodna priložnost, da pogledamo notri in vidimo naše resnične duhovne potrebe ter prosimo v molitvi za Gospodovo pomoč. Samarijankin zgled nas vabi, da se tako izrazimo: 'Jezus, daj mi te vode, da se bom za vedno odžejal'.

Evangelij nadalje pravi, da so bili učenci začudeni, ker je njihov Učitelj govoril s to ženo. Toda Gospod je večji od predsodkov in zato se ni zbal biti s Samarijanko. Usmiljenje je večje od predsodka. To se moramo dobro naučiti: Usmiljenje je večje od predsodkov in Jezus je zelo, zelo usmiljen. Sad tega srečanja ob vodnjaku je bila popolnoma spremenjena žena, ki je odložila svoj vrč, s katerim je prihajala zajemat vodo ter tekla v mesto, da bi pripovedovala o tej nenavadni izkušnji. 'Našla sem človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?' Vsa je bila v zanosu. Šla je zajet vodo iz vodnjaka, a je našla drugačno vodo, živo vodo usmiljenja, ki teče v večno življenje. Našla je vodo, ki jo je od nekdaj iskala! Tekla je v vas, v tisto vas, kjer so jo obsojali in zavračali, in oznanila, da je srečala Mesija, njega, ki ji je spremenil življenje. Vsako srečanje z Gospodom nam spremeni življenje, vedno, saj je korak naprej, korak bliže k Bogu. Vsako srečanje z Jezusom nam tako spremeni življenje, vedno. Vedno je tako.

Tudi mi najdemo v tem evangeliju spodbudo, da 'odložimo svoj vrč', ki je znamenje vsega tistega, kar je na videz pomembno, a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo. Vsi imamo enega ali pa celo več. Vprašam sedaj vas, pa tudi sebe: 'Kateri tvoj notranji vrč je tisti, ki te teži, tisti, ki te oddaljuje od Boga? Odložimo ga, da bomo s srcem zaslišali Jezusov glas, ki nam ponuja drugačno vodo, tisto vodo, ki nas približa Gospodu. Poklicani smo ponovno odkriti pomen ter smisel našega krščanskega življenja, ki se je začelo s krstom in po zgledu Samarijanke pričevati našim bratom in sestram... kaj? Veselje! Pričevati veselje srečanja z Jezusom. Rekel sem namreč, da nam vsako srečanje z Jezusom spremeni življenje, kakor nas vsako srečanje z Jezusom napolni z veseljem, tistim notranjim veseljem. Takšen je Gospod. Pričevati pa tudi, kakšne čudovite reči zna Gospod storiti v našem srcu, če smo pogumni, če imamo pogum, odložiti naš vrč.

Angel Gospodov, 19. marec 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje, tretje postne, nam predstavlja pogovor Jezusa s Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Srečanje se je zgodilo, medtem ko je Jezus šel skozi Samarijo, torej področje, ki je med Judejo ter Galilejo, poseljeno s prebivalci, ki so jih Judje zaničevali, saj so jih imeli za odpadnike in heretike. Vendar bodo ravno ti prebivalci med prvimi, ki bodo sprejeli krščansko pridiganje apostolov. Medtem ko so šli učenci v vas, da bi si preskrbeli za jesti, je Jezus ostal sam pri vodnjaku in prosil neko ženo, ki je prišla zajet vodo, naj mu da piti. S to prošnjo se začne pogovor. Kako to, da je jud karkoli poprosil samarijansko ženo, se je ona spraševala? Jezus je odgovoril: 'Če bi vedela, kdo sem, in kakšen dar imam zate, bi ga ti prosila in dal bi ti 'žive vode', vode, ki pogasi vsako žejo in postane neusahljiv izvir v srcu tistega, ki jo pije' (prim. vv. 10-14).

Iti k vodnjaku zajet vodo je utrudljivo in dolgočasno. Lepo bi bilo imeti neusahljiv studenec. Toda Jezus govori o drugačni vodi. Ko se je žena zavedla, da je človek, s katerim govori, prerok, mu je zaupala svoje življenje ter mu začela postavljati verska vprašanja. Njeno žejo po naklonjenosti in polnem življenju ni potešilo pet mož, ki jih je imela, saj je nasprotno doživela razočaranja in prevare. Zaradi tega se je žene dotaknilo veliko spoštovanje, ki ga je Jezus imel do nje. In ko je začel celo govoriti o pravi veri kot odnosu z Očetom v 'duhu in resnici', je zaznala, da bi ta človek lahko bil Mesija. In Jezus, kar je zelo redko, jo potrdi v tem: »Jaz sem, ki govorim s teboj!« (v. 26). On je rekel, da je Mesija, ženi, ki je imela tako neurejeno življenje.

Dragi bratje, voda, ki daje večno življenje, je bila izlita v naša srca na dan našega krsta. Tedaj nas je Bog preoblikoval in napolnil s svojo milostjo. Možno pa je, da smo na ta veliki dar pozabili, ali ga imamo samo za matični podatek, ali pa celo iščemo 'vodnjake', katerih voda ne odžeja. Ko pozabimo na vodo, gremo iskati 'vodnjake', ki nimajo čiste vode. Tedaj je ta evangelij ravno pravšnji za nas, ne samo za Samarijanko, za nas! Jezus nam govori, kakor je govoril Samarijanki. Seveda, mi Jezusa že poznamo, morda pa ga še nismo osebno srečali, govorili z njim in ga še nismo priznali za svojega Zveličarja. Ta postni čas je dobra priložnost, da se mu približamo, ga srečamo v molitvi, v pogovoru iz srca srcu, mu pripovedujemo, ga poslušamo, vidimo njegov obraz v bratu ali sestri, ki trpi. Na ta način lahko v nas obnovimo krstno milost, se odžejamo pri vrelcu Božje Besede in njegovemu Svetemu Duhu ter tako odkrijemo veselje, da smo postali v vsakdanjem življenju ustvarjalci sprave in orodje miru.

Devica Marija naj nam pomaga nenehno zajemali milost, ki izvira iz skale, ki je Kristus Zveličar, da bomo lahko s prepričanjem izpovedali svojo vero in z veseljem oznanjali čudeže ljubezni Boga, ki je usmiljen in vir vsega dobrega.

Sobota, 14. marec 2020, 10:39