Išči

Vatican News

Msgr. Jurij Bizjak: Boletovo poslanstvo in njegovo življenjsko delo lahko označimo kot trojno oznanjevanje

»Naš brat Franc je dopolnil svoje dni in gospodar življenja ga je poklical k sebi v večno domovino. Zbrali smo se, da zanj darujemo sveto mašo in zanj molimo, da se od njega poslovimo in njegovo telo položimo k večnemu počitku«. S temi besedami je koprski škof msgr. Jurij Bizjak začel homilijo med sveto mašo za pokojnim msgr. Francom Boletom, ustanoviteljem revije in založbe Ognjišče ter Radia Ognjišče in Slovenske Karitas. Po sv. maši ga je koprski škof z najožjimi sodelavci in sorodniki pospremil na koprsko pokopališče, kjer bo msgr. Bole čakal vstajenja v duhovniškem grobu ob pokopališki kapeli.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni pogrebni sveti maši za pokojnim msgr. Francom Boletom

Pridiga msgr. Jurija Bizjaka

Prisluhni pridigi

Dragi bratje škofje, duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, bratje in sestre verniki, prisrčno pozdravljeni vsi zbrani tu v koprski stolnici in vsi, ki naše sveto opravilo spremljate po valovih Radia Ognjišče: Milost vam in mir!

Naš brat Franc je dopolnil svoje dni in gospodar življenja ga je poklical k sebi v večno domovino. Zbrali smo se, da zanj darujemo sveto mašo in zanj molimo, da se od njega poslovimo in njegovo telo položimo k večnemu počitku.

Gospe Lei, sestri pokojnega Franca, in vsem njegovim sorodnikom, vsem njegovim sodelavcem in podpornikom, njegovim prijateljem in spremljevalcem izražam ob njegovem odhodu iskreno sočutje in globoko sožalje. Brez dvoma lahko rečemo, da je svojimi mnogimi talenti in s svojim privlačnim značajem, ki ga je sprejel in gojil, bil pravi osvajalec človeških duš in ugrabitelj ljudskih src!

'Kakor sonce vzide na enem koncu neba in na njegovem drugem koncu spet zaide in se pred njegovim žarom nič ne more skriti' (Ps 19,7), tako je v veličastnem loku pretekel svojo življenjsko pot tudi naš oče Franc in tudi pred njegovim žarom se na svetu nič ni moglo skriti: Tudi njegovo sonce je vzhajalo nad hudobnimi in dobrimi, nad pravičnimi in krivičnimi (Mt 5,45).

Njegovo poslanstvo in njegovo življenjsko delo lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo, z govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo!

S pisano in tiskano besedo: Slavni Gutenberg je leta 1451 predstavil prvi poskus tiskanja Svetega pisma z besedami: 'Bog trpi, ker je velika množica tistih, ki se jih sveta Beseda ne more dotakniti. Resnica je vklenjena v majhno število rokopisov, ki zaklepajo zaklade. Prelomimo pečat, ki jih veže, dajmo krila resnici!' Nekaj podobnega je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začutil oče Franc in skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom ter drugimi sodelavci sklenil: Prelomimo pečat zatrtosti in utesnjenosti in dajmo krila resnici! Dajmo krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dajmo krila mladini in mladinskim skupinam, dajmo krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom in kopalcem. Duh, ki veje, kjer hoče, naj razpiha vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, naj preplavi srca mladih in odraslih, naj odpihne strah in zagrenjenost, in naj kot bližajoči se silni vihar novih binkošti napolni vso deželo in vsa njena srca! In nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko Revijo Ognjišče in končno v Založbo Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja. Tudi o očetu Francu bi lahko rekli, kakor pravi evangelist: 'Ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati!' (Jn 21,25).

Z govorjeno in živo besedo: Tako govori psalmist Asaf: 'Poslušaj, moje ljudstvo, moj nauk, nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust! Odprl bom svoja usta za modre izreke, oznanil bom skrivnosti starodavnih časov!' (Ps 78,1-2). Tudi naš oče Franc je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov. Spomnil se je, da v veroizpovedi molimo, kako Sveti Duh ni pisal, ampak je govoril po prerokih, in je ustanovil Radio Ognjišče. Poučen o nebeškem kraljestvu je res bil podoben tudi hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro' (Mt 13,52), novi Radio je pa s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in v njihova domovanja prinašal prijeten vonj svojih oddaj. Drugi vatikanski koncil nam naroča, naj skrbimo, da bomo kvas sveta in kot kristjani navzoči v vseh zemeljskih stvarnostih in dejavnostih. Radio Ognjišče je vsa leta svojega obstoja in delovanja takšen kvas v naši družbi. S celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Z dejavno in uresničeno besedo: V govoru na gori nam Gospod naroča: 'Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!' (Mt 5,16). To naročilo je pravilno razumel in ga vzel zares tudi naš oče Franc: Septembra leta 1967 je v Reviji Ognjišče začel z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas in oče Franc je bil imenovan za njenega prvega direktorja. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Leta 1969 je organiziral prvo romanje bolnikov in invalidov ter ostarelih na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje bolnikov in invalidov. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Iz vsega svojega srca je ljubil Ognjišče in Škofijo, še posebej pa obe skupnosti na Ognjišču in na Škofiji v Kopru. Večkrat je verjetno malo za šalo, malo zares, rad dejal, da ga 'nije majka rodila, ki bi njega spravil iz njegove hiše,' ki jo je s tolikšno ljubeznijo prislonil na škofijo in v njej prebival in ustvarjal. In takšen svoj načrt je tudi uresničil: Ko je uvidel, da ga moči zapuščajo in da obe hiši skupaj ne bosta več v stanju, da bi zanj ustrezno poskrbeli, se je rajši kot na katero koli drugo vmesno postajo, odpeljal naravnost na zadnjo in končno postajo, v nebeško prestolnico Jeruzalem, v prestolnico nebeškega miru. In zdaj nas vse veselo gleda dol z balkona Očetove hiše: Naj počiva v miru in naj se spočije od svojega truda in naj gredo z njim vsa njegova dobra dela! (Raz 14,13). – Amen.

Petek, 21. februar 2020, 18:58