Išči

Bog sam je predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Bog sam je predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Gospodovega darovanja ter dan posvečenega življenja

Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posvečenega življenja, ki pokaže na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Današnji evangelij pripoveduje, da sta štirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jožef prinesla Otroka v tempelj, da bi ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega življenja za tiste, ki po Božjem daru, sprejmejo značilne Jezusove poteze, ki je deviški, ubog in pokoren.

Mal 3,1-4

»Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In takoj bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite, glejte, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?

Kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev. Sédel bo kakor topilec in čistilec srebra in očistil bo Levijeve sinove. Kakor srebro in zlato jih bo prečistil in darovali bodo Gospodu daritev v pravičnosti. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Gospodu ugajala, kakor v pradavnih dneh, kakor v nekdanjih letih.

Heb 2,14-18

Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost. Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva. Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.

 

Lk 2, 22-40

Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: 'Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu', in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi, 'dve grlici in dva mlada goloba'.

In glej, bil je v Jeruzalemu človek, ki mu je bilo ime Simeon.  Ta človek je bil pravičen in bogaboječ; pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, hvalil Boga in rekel:

Zdaj odpuščaš
Zdaj odpuščaš, Gospod svojega služabnika
po svoji besedi v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
luč v razodetje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli mnogih src'. Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je preživela sedem let z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Misli cerkvenih očetov

Sv. Beda postavi današnji praznik v časovni okvir: »Sedemdeset tednov po oznanilu angela Gabrijela Zahariju o Janezovem rojstvu in štirideset dni po svojem rojstvu, je Jezus prišel v svoj tempelj, da bi še drugič izpolnil Postavo. Prišel je namreč od svojega obrezovanja na oltar, kakor tudi mi po svojem krstu pristopimo k zakramentu njegovega telesa in njegove krvi.« Origen pa pravi: »Jezus in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.«

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.« Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzalemskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Misli Benedikta XVI.

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globlje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.

Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.

V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.

Posvečeno življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za to, ker je posvečena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Maziljenega od Očeta. Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni njegove božje narave.

Misli papeža Frančiška

Homilija, 2. februar 2014
Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik srečanja. Na začetku bogoslužja je rečeno, da se bo Jezus srečal s svojim ljudstvom. To je srečanje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namreč Marija in Jožef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je prišlo do prvega srečanja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati srečanje znotraj zgodovine ljudstva, srečanje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jožef s svojim novorojenčkom sta bila mlada, medtem ko sta bila ostarela Simeon in Ana, dve osebi, ki sta vedno obiskovala tempelj.

O Mariji in sv. Jožefu  ponovi štirikrat, da sta hotela storiti tako, kakor je zapovedano po Gospodovi postavi (prim. Lk 2,22.23.24.27). Takoj razumemo in kar začutimo, kako Jezusova starša z veseljem spolnjujeta Božje predpise, da, to veselje, hoditi v Gospodovi postavi. Mladoporočenca sta, pravkar sta dobila otroka in oba vodi želja, da spolnita to, kar je predpisano. To ni le zunanje dejanje, tudi ne zaradi občutka, da je vse v redu. V njima je močna, globoka želja, polna veselja. Je namreč to, kar pravi psalm: 'Pot tvojih naukov je moje veselje... Tvoja postava je moje veselje...' (Ps 119, 14.77).

Kaj pa pravi sveti Luka o ostarelima osebama? Več kot enkrat poudari, da ju je vodil Sveti Duh. O Simeonu pravi, da je bil pravičen ter pobožen in je pričakoval Izraelovo tolažbo, in tudi, da je 'bil Sveti Duh z njim' (Lk 2,25), nadalje pravi, 'da mu je bilo razodeto od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca' (v. 26), ter tudi, da je 'v Duhu prišel v tempelj' (v. 27). O Ani Luka pravi, da je bila 'prerokinja' (v. 36), to je od Boga navdihnjena in da je 'bila vedno v templju ter je s posti in molitvami služila Bogu' (v. 37). Skratka, ti dve ostareli osebi sta polni življenja! Polna sta življenja zato, ker ju poživlja Sveti Duh in sta dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke...

In tu je srečanje med Sveto družino ter tema dvema predstavnikoma svetega Božjega ljudstva. V središču je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hišo svojega Očeta.

To je srečanje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ostarelima, ki sta polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno srečanje med spoštovanjem predpisov in preroštvom, kjer mlada spoštujeta predpise in ostarela sta preroka! Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, če dobro premislimo, tudi spoštovanje Postave poživlja isti Duh, in preroštvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj od Marije poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju?

V luči tega evangeljskega prizora glejmo na 'posvečeno življenje', kot na srečanje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jožef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v središču je On. On vse premika. On vse privlači v svetišče, v Cerkev, kjer ga lahko srečamo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

Jezus nam pride naproti v Cerkvi po temeljni karizmi posamezne Ustanove. Lepo je tako misliti na našo poklicanost! Naše srečanje s Kristusom je dobilo v obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pričevalca, Njegove pričevalke. Ob tem ostrmimo in smo hvaležni.

Tudi v posvečenem življenju živimo srečanje med mladimi in ostarelimi, med spoštovanjem predpisov in preroštvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujoči si resničnosti. Raje pustimo, da obe poživlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spoštovanju in hoji po pravilu življenja; in veselje, da nas vodi Sveti Duh, vendar nikoli togi, nikoli zaprti, temveč vedno odprti za Božji glas, ki govori, ki odprira, ki vodi, ki nas vabi, naj gremo obzorju naproti.

Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dediščino izkušnje in modrosti ter jo prenašajo naprej in ne da jo hranijo v muzeju. Ne, ne, ne! Da jo prenašajo naprej med izzivi, ki jih prinaša življenje. Prenašati naprej v dobro dotične redovne družine in v dobro vse Cerkve.

Milost te skrivnosti, skrivnosti srečanja, naj nas razsvetli in spodbuja na naši poti. Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2014
Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posvečenega življenja, ki pokaže na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Današnji evangelij pripoveduje, da sta štirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jožef prinesla Otroka v tempelj, da bi ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega življenja za tiste, ki po Božjem daru, sprejmejo značilne Jezusove poteze, ki je deviški, ubog in pokoren.

To darovanje samega sebe Bogu se tiče vsakega kristjana, saj smo vsi po krstu Njemu posvečeni. Vsi smo poklicani, da se z Jezusom in se, kakor Jezus, darujemo Bogu, da bo naše življenje postalo velikodušen dar tako v družini, na delu, v službi Cerkvi, v delih usmiljenja. Vendar pa živijo na poseben način to posvetitev redovniki, menihi in posvečeni laiki, ki z zaobljubami pripadajo v polnosti in samo Bogu. Ta pripadnost Gospodu omogoča tistim, ki jo resnično živijo, da še posebej pričujejo za evangelij in Božje kraljestvo. Popolnoma posvečeni Bogu so popolnoma izročeni bratom in sestram, da prinašajo Kristusovo luč tja, kjer je najbolj gosta tema in širijo njegovo upanje obupanim srcem.

Posvečene osebe so Božje znamenje v različnih okoljih življenja, so kvas za rast bolj pravične in bratske družbe; so preroštvo za delitev dobrin z majhnimi in revnimi. Tako razumljeno in živeto posvečeno življenje se pokaže ravno takšno, kot tudi v resnici je: dar Boga! Dar Boga Cerkvi, dar Boga svojemu ljudstvu! Vsaka posvečena oseba je dar potujočemu Božjemu ljudstvu. Velika je potreba po takšni navzočnosti, ki krepi ter obnavlja prizadevanje za širjenje evangelija, za krščansko vzgojo, za karitativno ljubezen do najbolj potrebnih, za kontemplativno molitev, za prizadevanje za človeško in duhovno formacijo mladih, družin, prizadevanje za pravičnost in mir človeške družine. Malo pomislimo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo redovnic: sester v bolnišnicah, sester po misijonih, sester po šolah? Pomislite na Cerkev brez redovnic... Tega si ne moremo zamisliti... One so ta dar, ta kvas, ki pelje naprej Božje ljudstvo. Resnična veličina je v teh ženah, ki posvetijo svoje življenje in posredujejo naprej Jezusovo sporočilo.

Cerkev in svet potrebujeta takšno pričevanje ljubezni in Božjega usmiljenja. Posvečeni, redovniki in redovnice ravno pričujejo za to, da je Bog dober, da je Bog usmiljen. Zato je potrebno s hvaležnostjo ovrednotiti izkušnje posvečenega življenja in poglobiti poznavanje različnih karizem in duhovnosti. Potrebno je moliti, da bodo številni mladi odgovorili z 'da' Gospodu, ki jih kliče, da se popolnoma posvetijo Njemu v brezpogojni službi bratom in sestram. Posvetiti življenje v službo Bogu in bratom.

Zato bo zaradi vseh teh razlogov, kakor je bilo že naznanjeno, prihodnje leto na poseben način namenjeno posvečenemu življenju. Od sedaj naprej izročimo to pobudo v priprošnjo Devici Mariji in sv. Jožefu, ki sta bila kot Jezusova starša, prva od Njega posvečena in sta Njemu posvetila svoje življenje.

Sobota, 1. februar 2020, 14:01