Išči

Vatican News
Jezusov govor na gori. Jezusov govor na gori. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 6. nedeljo med letom

Toda v čem je ta 'polnost' Kristusove postave ter ta 'večja pravičnost', ki jo On zahteva? Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On predstavil. Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno...« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim...«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22).

Sir 15,15-20

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi,
in ostati zvest je stvar tvoje dobre volje.
Predte je položil ogenj in vodo,
roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.
Pred ljudmi sta življenje in smrt
in kar bo komu po volji, mu bo dano.
Zakaj velika je modrost Gospodova,
silen je v mogočnosti in vidi vse.
Njegove oči zrejo na tiste, ki se ga bojijo,
in pozna vsako človekovo dejanje.
Nikomur ni ukazal, naj bo brezbožen,
nikomur ni dovolil grešiti.

1 Kor 2,6-10

O modrosti pa govorimo med popolnimi; pa ne o modrosti tega veka, niti o modrosti voditeljev tega veka, ki minevajo; ampak govorimo o Božji modrosti, ki je v skrivnosti in je prikrita in jo je Bog pred veki vnaprej določil za našo slavo, ki je ni spoznal noben voditelj tega veka: če bi jo namreč spoznali, Gospoda slave ne bi križali. Ampak, kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. To nam je Bog razodel po Duhu: Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine.

Mt 5,17-37

 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh pa čeprav najmanjših zapovedi, in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu«.

»Povem vam namreč: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče svojemu bratu ‚bedak‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; in kdor reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Dogovori se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli žensko gleda s poželenjem, je v svojem srcu že prešuštvoval z njo. Če te tvoje desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da propade eden tvojih udov, kakor da bi bilo célo telo vrženo v pekel. In če te tvoja desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da propade eden tvojih udov, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v pekel.

Rečeno je bilo: Kdor se od svoje žene loči, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se oženi z ločeno, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem: izpolni pa, kar si prisegel Gospodu. Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker ne moreš niti enega lasú narediti belega ali črnega. Vaš 'da' naj bo 'da', vaš 'ne' naj bo 'ne'; kar je več kot to, je od hudega.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Božjih globin«, »ne moremo razumeti brez Svetega Duha«, dodajata Ambroziaster in Teodoret iz Cira, »ki je eno z Očetom in Sinom.« Trije cerkveni očetje: sv. Ambrož, Origen in sv. Janez Krizostom k temu dodajajo: »Človeško preiskovanje samo ne more prodreti v te globine«, »saj vere ne more pograbiti varljivi duh tega sveta«, doda Ambroziaster. Origen, Ambroziaster in Teodor iz Mopsuestije skušajo to bolj podrobno razložiti: »Svetna modrost je za ta vek, evangelij pa razodeva modrost prihodnje dobe, ko se bo Božja resnica razkrila vsem tistim, ki so jo zavračali.« Sv. Janez Krizostom pravi, da je Božja modrost tako velika, da je pred njo človeška modrost nespamet.« Teodoret iz Cira pravi, da »evangelij ni nikakršna uganka«, »saj ni skrit v besedah, temveč v moči«, pa dodaja Ambroziaster.

Sv. Hilarij iz Poitiersa ter Neznani pisec pravita, da je »Jezus izpolnil Postavo« »v trenutku, ko je s svojim trpljenjem izpolnil skrivnost velikonočnega obeda, ki so ga napovedovali preroki«, pa dodaja Kromacij Oglejski. Origen, Kromacij Oglejski ter Neznani pisec so enoglasni v trditvi: »To, kar smatrajo tisti, ki ne verujejo, da je manj pomembno, nikakor ni nepomembno v Božjih očeh«. Sv. Janez Krizostom pravi, da »so ljudje po Kristusovem prihodu z njim prejeli veliko večjo milost, kot je Postava sama«. Neznani pisec nadaljuje prejšnjo misel: »Kristusova zapoved namreč vsebuje Postavo, medtem ko Postava ne vsebuje Kristusove zapovedi«. Kromacij Oglejski  to bolj podrobno razloži: »Medtem ko nam stara Postava nalaga, da ne ubijamo, nam evangelij pravi naj se na nikogar ne razjezimo brez razloga in s tem odstrani iz naših src korenino greha«. Sv. Avguštin pravi: »Če ne moremo krotiti svojega jezika, se moramo zateči k Bogu, da on ukroti naš jezik«. Teodor iz Mopsuestije to dopolni: »Ko je Gospod nastopil proti tistim, ki niso hodili po poti pravičnosti, tega ni počel iz jeze, temveč iz ljubezni do resnice«. Kromacij Oglejski nadaljuje: »Nesprejemljiv je dar, darovan Bogu, če je v nas še jeza ali pa se nismo prej spravili s svojim bratom«. Sv. Janez Krizostom ter sv. Hieronim soglašata: »Kristus nas vabi, naj niti za trenutek ne odlašamo s spravo, v bojazni, da se iz sovraštva ne razvije še večje zlo«. Origen zelo jasno in odločno zatrdi: »Vsakič preden grešiš, odreži s tem, da bi grešil«.

Misli Benedikta XVI.

Toda v čem je ta 'polnost' Kristusove postave ter ta 'večja pravičnost', ki jo On zahteva?
Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On predstavil. Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno...« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim...«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22). Šestkrat je Jezus tako rekel. Tak način govorjenja je na ljudi naredil velik vtis in jih prestrašil, saj je namreč s tem: »jaz pa vam pravim«, vzel za svoje avtoriteto Boga, ki je vir postave. Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem. Tudi mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Svetega Duha, ki nas bo usposobil za življenje po božji ljubezni. Saj vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni. Vse se namreč združijo v edino zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sv. Pavel je zapisal: »Polnost postave je ljubezen« (prim. Rm 13,10).

Govor rimski kuriji leta 2009
Benedikt XVI. je leta 2009 med predbožičnim sprejemom za kardinale, nadškofe, škofe in druge iz vatikanske kurije spregovoril o temi sprave, ki so jo še posebej obravnavali sinodalni očetje na posebni sinodi za Afriko v mesecu oktobru istega leta:

»Sinoda se je trudila temeljito preučiti pojem sprave v smislu naloge, ki jo ima Cerkev danes ter poudariti njene različne razsežnosti. Poziv, ki ga je sveti Pavel namenil Korinčanom je ravno v tem trenutku spet aktualen: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom!« (2Kor 5,20). Če človek ni spravljen z Bogom je tudi v nesoglasju z stvarstvom. Ni spravljen niti s seboj, saj hoče biti nekdo drug, kot to, kar je in zato ni spravljen tudi s svojim bližnjim. Sprava pa med drugim vsebuje tudi sposobnost priznati krivdo in prositi za odpuščanje Boga in bližnjega. K procesu sprave spada tudi pripravljenost sprejeti pokoro, pripravljenost trpeti do konca zaradi krivde ter pustiti se spremeniti. Del procesa sprave je tudi zastonjskost, o kateri na več mestih govori okrožnica Ljubezen v resnici« (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).

»K temu spada tudi velikodušnost o kateri nam je Bog sam dal primer. Mislim na Jezusove besede: 'Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar' (Mt 5, 23-24) (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).

Ljubezen v resnici, CD 127,34
Ljubezen v resnici postavlja človeka pred presenetljivo izkustvo daru. Zastonjskost spremlja njegovo življenje v mnogoterih oblikah, ki jih zaradi gledanja na življenje zgolj z vidika proizvodnje in koristi pogosto ne prepozna. Človeško bitje je ustvarjeno za dar, ki izraža in uresničuje njegovo presežnost. Sodobni človek je včasih zmotno prepričan, da je edini kovač samega sebe, svojega življenja in družbe. Ta nadutost je posledica sebičnega zapiranja vase in prihaja – povedano v jeziku vere – iz izvirnega greha. Modrost Cerkve je vedno opozarjala, da je treba tudi pri razlagah družbenih dejstev in pri oblikovanju družbe računati z izvirnim grehom: »Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, družbenega delovanja in nravi.«  Na seznam področij, kjer se kažejo pogubne posledice greha, se je že zdavnaj vpisalo tudi gospodarstvo. O tem zgovorno priča tudi naš čas. Prepričanje, da je samozadosten in da lahko sam odpravi zlo v zgodovini le z lastnim delom, je pripeljalo človeka do tega, da vidi srečo in odrešenje v tostranskih (imanentnih) oblikah gmotne blaginje in družbenega angažmaja. Nadalje je prepričanje, da gospodarska avtonomija ni dolžna upoštevati nobenih »vplivov « moralnega značaja, človeka spodbudilo celo k uničujočemu zlorabljanju gospodarskih inštrumentov. Na dolgi rok je to prepričanje pripeljalo do družbenih in političnih sistemov, ki so teptali svobodo človekove osebe in družbenih teles, in prav zaradi tega niso bili sposobni zagotavljati pravičnosti, kakor so obljubljali (Benedikt XVI., Ljubezen v resnici, CD 127,34).

Angel Gospodov, 13. februar 2011
Dragi bratje in sestre, v bogoslužju današnje nedelje nadaljujemo z branjem Jezusovega tako imenovanega 'govora na gori', ki je zapisan v petem, šestem in sedmem poglavju Matejevega evangelija. Po Blagrih, ki so Jezusov program življenja, je Jezus razglasil novo postavo, svojo Toro, kakor jo imenujejo naši bratje Judje. Saj naj bi Mesija res moral ob svojem prihodu prinesti dokončno razodetje postave. In prav to je Jezus razglasil: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit«, potem se je obrnil k svojim učencem in dejal: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo (Mt 5, 17.20).«  Toda v čem je ta 'polnost' Kristusove postave ter ta 'večja pravičnost', ki jo On zahteva?

Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On prestavil. Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno...« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim...«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22). Šestkrat je Jezus tako rekel. Tak način govorjenja je na ljudi naredil velik vtis in jih prestrašil, saj je namreč s tem: »jaz pa vam pravim«, vzel za svoje avtoriteto Boga, ki je vir postave. Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem. Tudi mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Svetega Duha, ki nas bo usposobil za življenje po božji ljubezni. Saj vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni. Vse se namreč združijo v edino zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sv. Pavel je zapisal: »Polnost postave je ljubezen« (prim. Rm 13,10). O tej zahtevi se lahko vprašamo tudi ob nesrečnem primeru štirih romskih otrok, ki so umrli prejšnji teden na obrobju Rima, v njihovi pogoreli hiši, ali ne bi mogla bolj bratska ter solidarna družba, bolj dosledna v ljubezni, bolj krščanska, preprečiti ta tragični dogodek. To vprašanje je namenjeno tudi drugim bolj ali manj znanim bolečim dogodkom, ki se vsakodnevno dogajajo v naših mestih, v naših deželah.

Dragi prijatelji, gotovo ni naključje, da se prva Jezusova velika pridiga imenuje: »Govor na gori«. Mojzes se je povzpel na goro Sinaj, kjer je prejel od Boga Postavo, ki jo je ponesel izvoljenemu ljudstvu. Jezus je namreč sam Božji Sin, ki je prišel iz nebes, da nas povede v nebesa, na nivo plemenitosti Boga, na pot ljubezni. Še več, On sam je ta pot: s tem, ko bomo hodili za Njim, bomo uresničevali Božjo voljo in vstopili v njegovo Kraljestvo, v večno življenje. Samo eno ustvarjeno bitje je že prispelo na vrh gore: Devica Marija. Zaradi povezanosti z Jezusom, je njena pravičnost popolna. Zaradi tega ji vzklikamo: Speculum iustitiae (Ogledalo pravičnosti). Izročimo se ji, da vodi naše korake v zvestobi Kristusovi postavi.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 16. februar 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje je del tako imenovanega 'govora na gori', Jezusove prve velike pridige. Današnja tematika je Jezusova drža do judovske Postave. Zatrdi namreč: 'Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel' (Mt 5,17). Jezus torej ne želi odpraviti zapovedi, ki jih je Gospod dal po Mojzesu, temveč jih želi izpolniti. Takoj zatem doda, da ta izpolnitev zahteva še večjo pravičnost, pristno izpolnjevanje. Svojim učencem namreč pravi: 'Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo'  (Mt 5,13).

Toda, kaj pravzaprav pomeni 'izpolnitev' Postave? In v čem je ta večja pravičnost? Jezus sam nam odgovori z nekaterimi primeri. Jezus je bil praktičen, da bi ga bolje razumeli je vedno navajal primere. Začne s peto zapovedjo dekaloga: ' Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj!... Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče' (vv. 21-22). S tem nas Jezus spomni, da tudi besede lahko ubijajo! Ko za neko osebo pravimo, da ima 'kačji (strupen) jezik', kaj to pomeni? Da njene besede ubijajo! Zato, ne samo, da ne smemo streči po življenju bližnjega, temveč tudi ne smemo zliti naj strupa jeze ter ga zadeti z obrekovanjem. Niti opravljati ga. Tako pridemo do govoric. Tudi govorice lahko ubijajo, ker osebam ubijejo dobro ime. Zelo grdo je širiti govorice! Na začetku se zdi kot nekaj prijetnega, tudi zabavnega, kot da je bombon. Toda na koncu napolni srce z grenkobo, tudi nas zastrupi. Resnično vam povem, če bi vsakdo od nas napravil sklep, da se bo izogibal govoricam, bo postal svetnik. To je lepa pot!« Sveti oče se je obrnil k vernikom na Trgu sv. Petra in jih je vprašal: »Hočemo postati svetniki? Da ali ne?« Množica: »Da!« »Hočemo živeti odvisni od grde navade govoric? Da ali ne?« Množica: »Ne!« »Torej smo se dogovorili: nobenih govoric!«

Jezus tistemu, ki hodi za Njim predlaga popolnost ljubezni. Takšno ljubezen, katere edina mera je, da nima mere, ki gre okraj vsakega preračunavanja. Ljubezen do bližnjega je tako temeljna drža, da Jezus zatrdi, da naš odnos do Boga ne more biti pristen, če se ne želimo spraviti z bližnjim: 'Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom' (vv. 23-24). Zato smo poklicani spraviti se z našimi brati, preden izrazimo svojo pobožnost Gospodu v molitvi.

Iz tega razumemo, da za Jezusa ni pomembno samo izpolnjevanje predpisov in zunanje obnašanje. On gre h korenini Postave in se predvsem osredotoči na namen ter s tem na človekovo srce, iz katerega izhajajo naša dobra ali slaba dejanja. Za dosego dobrega ter poštenega obnašanja ne zadostujejo pravni predpisi, temveč je potrebna golobja motivacija, izraz skrite modrosti, Božje Modrosti, ki jo lahko sprejmemo po Svetem Duhu. Mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Duha, ki nas napravlja sposobne živeti božjo ljubezen.

V luči tega nauka dobi vsak predpis svoj poln pomen kot zahteva ljubezni. Vsi pa se združijo v največjo zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.

Angel Gospodov, nedelja, 12. februar 2017
Dragi bratje in sestre, dobre dan! Današnje bogoslužje nam predstavlja še en odlomek iz Govora na gori, ki ga najdemo v Matejevem evangeliju (prim. Mt 5. 17-37). V tem odlomku hoče Jezus pomagati svojim poslušalcem ponovno prebrati Mojzesovo postavo. To kar je bilo rečeno v stari zavezi, je bilo res? Da, bilo je res, a ni bilo vse! Jezus to prišel dopolnit in dokončno razglasit Božjo postavo, vse do zadnje pičice. Zato nam prikaže njen izviren namen ter izpolni njene pristne vidike. To stori tako preko pridiganja in še bolj preko darovanja samega sebe na križu. Tako Jezus uči, kako v polnosti izpolnjevati Božjo voljo, in uporablja to primero, kot 'večjo pravičnost' glede na pismouke in farizeje (prim. v. 20). Pravičnost, ki jo poživlja ljubezen, dejavna ljubezen, usmiljenje. Zato je pravičnost sposobna uresničevati bistvo zapovedi, ter se izogniti nevarnosti formalizma: »To lahko, to ne smem. Do tu lahko, od tu ne več! Nikar! Več od tega, več od tega, več!« govori in je z Njim to zelo lahko!«

V današnjem evangeliju gre Jezus skozi tri vidike, tri zapovedi: uboj, prešuštvo in prisega. Glede zapovedi 'ne ubijaj'. On zatrdi, da je kršena, ne samo ob dejanskem uboju, temveč med obnašanjem, ki prizadene dostojanstvo človeške osebe, vključno s sramotilnimi besedami (prim. v. 22). Seveda, da nimajo sramotilne besede iste teže in krivde kot umor, so pa v isti vrsti, saj so začetek in razkrivajo isto zlohotnost. Jezus nas poziva, naj si ne delamo lestvic žalitev, temveč naj imamo vse za škodljive, če je za njimi namen, storiti bližnjemu hudo. Jezus pokaže na en primer. Zmerjanje. Navajeni smo zmerjati, kakor pozdravljati 'dober dan'. To je na istem nivoju kot uboj. Kdor zmerja brata, ubije v svojem srcu brata. Prosim vas, nikar ne zmerjajte! S tem nič ne pridobimo.

Druga dopolnitev se nanaša na poročno zakonodajo. Prešuštvo je bilo mišljeno kot kršitev pravice do lastnine moškega nad žensko. Jezus pa gre nasprotno v korenino zla. Kakor se pride do uboja preko sramotenja, žalitev in zmerjanj, tako se pride do prešuštva preko namere poželeti neko žensko, ki ni lastna žena. Prešuštvo, kakor kraja, pokvarjenost in vsi drugi grehi, so najprej spočeti v naši notranjosti, in ko je enkrat v srcu prišlo do napačne odločitve, se ta udejanji v dejanskem obnašanju. Jezus pravi, tisti, ki gleda s poželjivostjo drugo žensko, ki ni njegova žena, je v svojem srcu prešuštnik, stopil je na pot prešuštva! Malo premislimo o slabih mislih, ki prihajajo, saj so na istem nivoju.

Jezus nadalje pravi svojim učencem, naj ne prisegajo, če je prisega znamenje negotovosti in dvoličnosti s katerima se naj bi odvijali medčloveški odnosi. S tem se zlorabi Božjo avtoriteto za zagotavljanje naših človeških dejanj. Raje kot to, smo poklicani vzpostavljati med nami, v naših družinah ter po naših skupnostih ozračje jasnosti ter medsebojnega zaupanja tako, da nas bodo imeli za iskrene, ne da bi se nam bilo potrebno zatekati se za kredibilnost k dodatnim posegom. Nezaupanje in medsebojna sumničavost vedno ogrožata vedrost v odnosih.

Devica Marija, žena učljivega poslušanja ter vesele poslušnosti, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj približali evangeliju, da ne bomo 'fasadni', temveč 'bistveni' kristjani! To pa je mogoče z milostjo Svetega Duha, ki nam omogoča, da vse delamo z ljubeznijo, ter tako v polnosti izpolnimo Božjo voljo.

Sobota, 15. februar 2020, 11:30