Išči

Vatican News
Skušnjavec poskuša Jezusa odvrniti od Očetovega načrta, oziroma od poti darovanja Skušnjavec poskuša Jezusa odvrniti od Očetovega načrta, oziroma od poti darovanja 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 1. postno nedeljo

Postni čas je za vse nas ugodna priložnost, da prehodimo pot spreobrnjenja. Obnovimo naše krstne obljube: odpovejmo se Satanu in vsem njegovim delom ter zapeljivostim – kajti on je zapeljivec – da bi hodili po Božjih poteh in prispeli do velike noči v veselju Svetega Duha.

1 Mz 2,7-9;3,1-7

Tedaj je Gospod Bog naredil človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha in tako je človek postal živo bitje. Gospod Bog je zasadil vrt v Edenu proti vzhodu in je tja postavil človeka, ki ga je naredil. Gospod Bog je dal zrasti iz zemlje vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.

Kača je bila bolj prekanjena kakor vse živali polja, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je res Bog rekel: 'Ne smeta jesti od nobenega drevesa v vrtu?'« Žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu smeva jesti. Toda o drevesu, ki je sredi vrta, je rekel Bog: ›Ne jejta od njega, tudi dotikajta se ga ne, drugače bosta umrla!‹« Kača pa je ženi rekla: »Nikakor ne bosta umrla, ampak Bog ve, da se vama bodo tisti dan, ko bosta jedla od njega, odprle oči in bosta kakor Bog, spoznala bosta dobro in húdo.« Žena je tedaj videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo vredno želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel. In odprle so se obema oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si smokvine liste in si naredila predpasnika.

Rim 5,12-19

Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ...; greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prišteva, če ni postave, je vendar od Adama do Mojzesa smrt kraljevala tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili podobno kakor Adam. On pa je podoba njega, ki je imel priti.

Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. Z darom pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega, se je povzpela v obsodbo, medtem ko se je milost, ki je prišla po mnogih, iztekla v opravičenje. Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični.

Mt 4,1-11

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril in rekel: »Zapisano je:
'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust.'«
Tedaj ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi rob templja ter mu reče: »Če si Božji Sin, vrzi se dol, zakaj pisano je:
'Svojim angelom bo zate zapovedal,
in na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Jezus mu je odgovoril: »Zapisano je tudi:
'Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!'«
Spet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro. Pokaže mu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu reče: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me počastiš.« Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, Satan; kajti zapisano je:
'Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi.'«
Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

Razlaga cerkvenih očetov

O odlomku Adam in Kristus iz petega poglavja pisma Rimljanom cerkveni očetje pravijo: »Drugi del petega poglavja je v celoti sestavljen iz veličastne antiteze med Adamom in Kristusom: kakor je prvi s tem ko je grešil uvedel v svet smrt za vse ljudi, saj iz njega izvirajo, tako je drugi s tem, ko je dopolnil svoje delo, nazaj prinesel vsem ljudem opravičenje in življenje. Toda simetričnost je samo delna, saj je ena odločilna tako kvalitativna kot kvantitativna razlika med obema dogodkoma, kajti Kristusovo dejanje izbriše ne samo Adamov greh, vir vseh drugih grehov, temveč tudi vse grehe, ki so jih storili ljudje, tudi od tistih, ki so bili pred Kristusovim prihodom. Za Pavla je odrešenje, ki ga je prinesel Kristus resnično vesoljno, saj se razširja na vse vseh časov, zaradi tega označuje začetek nove postave, ki se jo je potrebno držati, in ki je izbrisala vsako sled prejšnje postave, tiste Mojzesove. 

Teodor iz Mopsuestije pravi, da je bilo pri »skušanju Jezusa ravno nasprotno kot pri skušanju Adama«. Neznani pisec to pojasni: »Hudič gre nasproti ljudem, da bi jih skušal, toda v tem primeru pa je šel Jezus nasproti hudiču.« Zato sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Hudič je bil torej poražen v istem mesu, po katerem je smrt dosegla svojo slavo.« Neznani pisec nadaljuje: »Jezus nam je v štiridesetih dneh dal model za naš post.« Sv. Janez Krizostom pravi, da je »skušanje Jezusa poduk za nas. Jezus je namreč storil vse, kar je potrebno za naše zveličanje tako, da je izpolnil vse in utrpel vse.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je med katehezo na pepelnično sredo, 9. marca 2011 dejal:
»S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim, v Njem ste bili tudi obujeni« (Kol 2,12). Postne nedelje, še posebej v letošnjem liturgičnem letu A, nas uvajajo v življenje krstne poti, podobno kot jo prehodijo katehumeni, torej tisti, ki se pripravljajo na prejem krsta, da bi v nas poživila dar ter da bi ponovno zavzeto zaživeli zahteve tega zakramenta, ki je osnova našega krščanskega življenja. V letošnji postni poslanici sem želel spomniti na posebno povezanost med postnim časom in krstom. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih« (prim. Rim 8,11).

V poslanici za postni čas 2011 je Benedikt XVI. zapisal:
»Prva postna nedelja razkriva naše človeško stanje na tem svetu. Zmagovit boj zoper skušnjave na začetku Jezusovega javnega delovanja je povabilo, da bi se zavedli svoje lastne krhkosti in sprejeli Milost, ki osvobaja od greha in vliva novo moč v Kristusu, ki je pot, resnica in življenje (prim. Uvajanje odraslih v krščanstvo, št. 25). Gre za odločen poziv k zavesti, da krščanska vera po Jezusovem zgledu in v občestvu z Njim vključuje boj »proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti« (Ef 6,12), v kateri hudič deluje in se tudi danes ne utrudi skušati človeka, ki se hoče približati Gospodu: Kristus je v tem boju zmagal, da bi tudi naše srce odprl upanju in nas vodil do zmage nad zapeljivostmi zla.«

Benedikt XVI je med homilijo na pepelnično sredo leta 2009 v baziliki sv. Sabine dejal:
»Poglejte torej kaj je krščanska poklicanost: s Kristusom vstali, smo prešli skozi smrt in sedaj je naše življenje s Kristusom skrito v Bogu (prim. Kol 3.1-2). Da bi lahko živeli to novo bivanje, se je nujno potrebno hraniti z Božjo Besedo. Samo, če smo v dialogu z Bogom, smo resnično povezani z njim ter živimo v njegovi navzočnosti. To Jezus jasno pove v odgovoru na prvo od treh skušnjav v puščavi, ko navaja stavek iz 5. Mojzesove knjige: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4; prim. 5Mz 8,3). Sveti Pavel priporoča: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu« (Kol 3,16). Ravno v tem je apostol Pavel pričevalec, saj njegova pisma zgovorno potrjujejo, da je živel v nenehnem dialogu z Božjo Besedo. Misel, delovanje, molitev, teologija, pridiganje, opominjanje, vse je bilo sad Besede, ki jo je že od mladosti prejel po judovski veri in jo je v polnosti razodelo srečanje z umrlim in vstalim Kristusom. To Besedo je od takrat naprej oznanjal ves čas svojega misijonarskega 'teka'.«

Angel Gospodov, 13. marec 2011
Dragi bratje in sestre, ta nedelja je prva v postnem času. Post kot liturgični čas štiridesetih dni je za Cerkev duhovna pot priprave na veliko noč. V bistvu gre za hojo za Kristusom, ki se je usmeril proti križu, višku njegovega odrešenjskega poslanstva. Če se sprašujemo, zakaj postni čas, zakaj križ, je radikalen odgovor tale: ker obstaja zlo, še več, greh, ki je kot pravi Sveto pismo glavni vzrok vsega zla. Toda ta trditev morda ne zveni prepričljivo, saj mnogi ne sprejemajo besede »greh«, ker le-ta predpostavlja verski pogled na svet in človeka. To gotovo drži, saj če odstranimo Boga z obzorja sveta, ne moremo govoriti o grehu. Podobno kot takrat ko sonce zaide izginejo tudi sence. Senca je namreč takrat, ko je sonce; tako tudi mrk Boga nujno za sabo potegne mrk greha. Zato se čut za greh, ki je nekaj drugega kot občutek krivde, kakor to razume psihologija, ponovno pridobi z odkritjem čuta za Boga. To izraža psalm Miserere, ki ga pripisujejo kralju Davidu, potem ko je storil dvojni greh, prešuštvo in umor: »Zoper tebe«, pravi David Bogu, »zoper tebe samega, sem grešil« (Ps 51,6).

Pred moralnim zlom se Bog obnaša tako, da se upre grehu, da bi rešil grešnika. Bog ne trpi zla, ker je Ljubezen, Pravičnost, Zvestoba in ravno zaradi tega noče smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi. Bog posega, da bi rešil človeštvo. To vidimo v vsej zgodovini judovskega ljudstva od osvoboditve iz Egipta naprej. Bog se je odločil osvoboditi svoje sinove suženjstva, da bi jih pripeljal v svobodo. A najhujše in najgloblje suženjstvo je suženjstvo greha. Bog poslal svojega Sina na svet zato, da bi ljudi osvobodil nadvlade Satana, ki je vir in vzrok vsakega greha. Svojega Sina je poslal v naše umrljivo meso, da bi s smrtjo na križu postal spravna žrtev. Proti temu dokončnemu in vse obsegajočemu načrtu odrešenja se je hudič uprl z vsemi močni, kakor to prikazuje današnji evangelij o skušanju Jezusa v puščavi. Ta evangelij oznanjamo na vsako prvo postno nedeljo. Saj vstopiti v postni čas pomeni, z Jezusom se upreti grehu, ter se podati kot posamezniki in kot Cerkev v duhovni boj proti duhu zla.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 9. marec 2014
Postni čas je za vse nas ugodna priložnost, da prehodimo pot spreobrnjenja. Obnovimo naše krstne obljube: odpovejmo se Satanu in vsem njegovim delom ter zapeljivostim – kajti on je zapeljivec – da bi hodili po Božjih poteh in prispeli do velike noči v veselju Svetega Duha.

Evangeljski odlomek 1. postne nedelje pripoveduje, kako je Sveti Duh Jezusa po krstu v Jordanu za štirideset dni odvedel v puščavo, da bi se tam odprto soočil s Satanom, preden je nato začel svoje javno delovanje. Skušnjavec poskuša Jezusa odvrniti od Očetovega načrta, oziroma od poti darovanja, ljubezni, ki v pokori ponudi samo sebe. Satan želi, da bi se Jezus odločil za lažjo pot uspeha in oblasti. Da bi ga torej odvrnil od poti križa, ga opozarja na »lažna mesijanska upanja«. To so ekonomska blaginja, ki jo nakazuje možnost spremenitve kamnov v kruh; spektakularen in utopičen stil, o katerem govori ideja, da bi se vrgel z vrha jeruzalemskega templja in bi ga rešili angeli; ter navsezadnje bližnjica do oblasti in gospodovanja, v zamenjavo za dejanje počastitve Satana. To so tri skupine skušnjav, ki jih tudi mi dobro poznamo.

Jezus odločno zavrne vse te skušnjave in poudari neomajno voljo, da bo sledil poti, ki jo je določil Oče. In sicer brez vsakega kompromisa z grehom in logiko sveta. Poglejte način, kako Jezus odgovori. On se s Satanom ne pogovarja, kot je to storila Eva v zemeljskem raju. Jezus dobro ve, da se s Satanom ni mogoče pogovarjati, ker je zelo prebrisan. Zato se Jezus, namesto da bi se pogovarjal, kot je storila Eva, odloči, da se zateče k Božji besedi in odgovori z močjo te Besede. Spomnimo se tega v trenutku skušnjave, v naših skušnjavah: nič argumentov s Satanom, pa vendar vedno zavarovani z Božjo besedo. To nas bo rešilo.

V Jezusovih odgovorih Satanu, uporabljajoč Božjo besedo, nas Gospod tako spomni na tri stvari. Najprej, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust«. To je tisto, kar nam daje moč, kar nas podpira v boju proti posvetni mentaliteti. Le-ta človeka »ponižuje na raven primarnih potreb« in zaradi nje človek »izgubi lakoto po tistem, kar je resnično, dobro in lepo, lakoto po Bogu in njegovi ljubezni«. Zatem Gospod spomni, da se Boga ne skuša, kajti »pot vere gre tudi preko teme in dvoma« ter se hrani »s ponižnostjo in vztrajnim pričakovanjem«. Nazadnje pa nas Jezusovi odgovori spomnijo še: »Pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!'« Znebiti se moramo idolov, ničevih stvari, in graditi svoje življenje na bistvenem.

Jezusove besede se ujemajo z njegovimi kasnejšimi dejanji. Njegova absolutna zvestoba Očetovemu načrtu ljubezni ga bo čez približno tri leta pripeljala do končnega obračuna z 'vladarjem tega sveta', to bo v uri trpljenja in križa, kjer bo Jezus dosegel svojo dokončno zmago, zmago ljubezni!

Angel Gospodov, 5. marec 2017
Na prvo postno nedeljo nas evangelij uvede na pot naproti veliki noči s tem, da nam pokaže Jezusa, ki štirideset dni ostane v puščavi, kjer je podvržen hudičevim skušnjavam (glej Mt 4,1-11).

Dogodek nas postavi v točno določen trenutek Jezusovega življenja: takoj po krstu v reki Jordan in pred začetek javnega poslanstva. Maloprej je bil slovesno umeščen: Sveti Duh se je spustil nadenj in nebeški Oče ga je imenoval »moj ljubljeni Sin« (Mt 3,17). Jezus je sedaj pripravljen, da začne svoje poslanstvo; in ker ima le-to odkritega nasprotnika, to je Satana, se z njim takoj sooči iz oči v oči. Da bi Jezusa oddaljil od izpolnjevanja njegovega poslanstva, hudič pritisne ravno na naziv »Božji Sin«. Dvakrat mu ponovi »če si Božji Sin …« in mu predlaga, da bi »bil čarovnik«, da bi naredil kaj čudežnega, kot je spremeniti kamne v kruh in se tako nasititi, in vreči se z roba templja, da bi ga angeli zatem rešili. Tema dvema skušnjavama sledi še tretja, in sicer, da bi počastil njega, hudiča, da bi tako imel oblast nad svetom.

Preko te trojne skušnjave hoče hudič Jezusa odvrniti od poti pokorščine in ponižanja – ve namreč, da bo s tem, po tej poti, premagano zlo – in ga odpeljati na lažno bližnjico uspeha in slave. Toda Jezus vse hudičeve strupene puščice odbije s ščitom Božje Besede, ki izraža Očetovo voljo. Jezus ne izreče nobene lastne besede: odgovarja le z Božjo Besedo. In tako Sin, napolnjen z močjo Svetega Duha, iz puščave odide zmagovito.

V štiridesetih dneh postnega časa smo kot kristjani povabljeni, da hodimo po Jezusovih sledeh in se soočimo z duhovnim bojem proti Zlu, z močjo Božje Besede. Ne z našo besedo, ki ne koristi. Božja beseda: ta ima moč, da premaga Satana. Zato pa je potrebno postati domači s Svetim pismom: ga pogosto brati, meditirati, sprejeti za svojega. Sveto pismo vsebuje Božjo besedo, ki je vedno aktualna in učinkovita. Nekdo je dejal: kaj bi se zgodilo, če bi s Svetim pismom ravnali kakor ravnamo z našim mobilnim telefonom? Če bi ga vedno nosili s seboj, vsaj majhen žepni evangeliar, kaj bi se zgodilo?; če bi se vrnili nazaj, kadar bi ga pozabili: kadar pozabim mobilni telefon, se vrnem nazaj in ga grem iskat; če bi ga odprli večkrat na dan; če bi Božja sporočila, vsebovana v Svetem pismu, prebirali kakor beremo sporočila na telefonu, kaj bi se zgodilo?

Jasno je, da gre za paradoksno primerjavo, toda da nam misliti. V resnici, če bi imeli Božjo besedo vedno v srcu, nas ne bi nobena skušnjava mogla oddaljiti od Boga in nobena ovira nas ne bi mogla odvrniti od poti dobrega; znali bi premagati vsakodnevne sugestije zla, ki je v nas in zunaj nas; počutili bi se bolj sposobne živeti vstalo življenje, v skladu z Duhom, sprejemati in ljubiti svoje brate, posebej tiste, ki so najšibkejši in so v stiski, pa tudi svoje sovražnike.

Devica Marija, popolna podoba poslušnosti Bogu in brezpogojnega zaupanja v njegovo voljo, naj nas podpira na poti postnega časa, da bi krotko prisluhnili Božji besedi in uresničili pravo spreobrnjenje srca.

Sobota, 29. februar 2020, 09:00