Išči

Vatican News
Sainte Josephine Bakhita Sainte Josephine Bakhita 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god svete Jožefine Bakhita

Benedikt XVI. je v Okrožnici Rešeni v upanju sveti Jožefini Bakhiti, ki je umrla 8. februarja 1947 in jo je blaženi Janez Pavel II. 17 maja 1992 razglasil za svetnico, posvetil celo tretje poglavje in nam jo tako dal za zgled upanja

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

A zdaj se vsiljuje vprašanje: v čem obstaja to upanje, ki je kot upanje »odrešenje«? No, jedro odgovora je nakazano v mestu iz Pisma Efežanom: Efežani so bili pred srečanjem s Kristusom brez upanja, ker so bili »brez Boga na svetu«. Spoznati Boga, resničnega Boga, pomeni sprejeti upanje. Mi, ki že od nekdaj živimo s krščanskim pojmom Boga in smo v odnosu do njega že kar otopeli, komaj še dojemamo, kaj pomeni imeti upanje, ki izhaja iz resničnega srečanja s tem Bogom.

Primer svetnice našega časa utegne nekoliko ponazoriti, kaj pomeni, če človek prvič in resnično sreča tega Boga. Mislim na Afričanko Jožefino Bakhita, ki jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. Bila je rojena nekako – natančnega datuma ni poznala – leta 1869 v Darfurju v Sudanu. Pri devetih letih so jo trgovci s sužnji ugrabili, do krvi pretepli in petkrat prodali na sudanskih trgih s sužnji. Nazadnje je kot sužnja služila materi in soprogi nekega generala. Tu so jo vsak dan do krvi prebičali, od česar ji je za vse življenje ostalo 144 brazgotin. Leta 1882 jo je končno kupil neki italijanski trgovec za italijanskega konzula Callista Legnanija, ki se je zaradi prodiranja mahdistov vrnil v Italijo. Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena«. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga.

Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. Zato se je branila, ko so jo hoteli spet poslati v Sudan. Ni bila pripravljena, da bi jo še enkrat ločili od njenega »Gospoda, Parona«. Dne 9. januarja 1890 je bila po rokah beneškega patriarha krščena in birmana ter je prejela prvo sveto obhajilo. Dne 8. decembra 1896 je v Veroni naredila zaobljube pri sestrah iz Canosse. Odtlej je – poleg svojih opravil v zakristiji in v samostanski vratarnici – skušala predvsem na različnih potovanjih po Italiji spodbujati k misijonski dejavnosti: osvoboditev, ki jo je sama prejela po srečanju z Bogom v Jezusu Kristusu, je morala podarjati naprej; ta osvoboditev mora biti podarjena tudi drugim, kolikor mogoče mnogim. Upanja, ki se je rodilo v njej in jo je »odrešilo«, ni smela obdržati zase. To upanje je moralo priti k mnogim, k vsem.

Petek, 7. februar 2020, 12:25