Išči

Vatican News
Sv. Peter Damiani Sv. Peter Damiani 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Petra Damianija

Velika milost je to, da je Gospod v življenju Cerkve obudil tako plodno, bogato in mnogostransko osebnost, kakršen je bil sv. Peter Damiani; in ni običajno, da se najdejo tako ostroumna in živa teološka in duhovna dela, kakor so tista, ki jih je napisal puščavnik iz Fonte Avellane.

Dragi bratje in sestre! Na katehezah ob sredah obravnavam nekatere velike like iz življenja Cerkve od začetkov. Danes bi se želel ustaviti pri eni najbolj pomenljivih osebnosti iz 11. stoletja, pri sv. Petru Damianiju, menihu, ljubitelju samote in obenem neustrašnemu človeku Cerkve, ki se je v prvi osebi zavzel za reformo, ki so jo sprožili papeži tistega časa. Rodil se je v Raveni leta 1007 v plemeniti, a revni družini. Ostal je sirota ob smrti obeh staršev in je preživel otroštvo, ki mu ni bilo neznano niti pomanjkanje niti trpljenje, čeprav se je sestra Rozelinda trudila, da bi nadomestila mamo, starejši brat Damijan pa ga je posvojil kot sina. Prav zato so ga potem imenovali Peter od Damijana oziroma Peter Damiani. Najprej se je izobraževal v Faenzi, potem v Parmi, kjer ga že pri 25 najdemo zaposlenega s poučevanjem. Poleg dobre usposobljenosti na področju prava si je pridobil izvrstno umetelnost v pisanju – ars scribendi – in je po zaslugi svojega poznavanja velikih latinskih klasikov postal “eden najboljših latinistov svojega časa, eden največjih pisateljev latinskega srednjega veka” (J. Leclercq, Pierre Damien, ermite et homme d’Église, Rome 1960, str. 172).

Odlikoval se je v najrazličnejših literarnih vrstah: od pisem do govorov, od življenjepisov svetnikov do molitev, od pesmi do epigramov. Njegov čut za lepo ga je ponesel v pesniško kontemplacijo sveta. Peter Damiani je dojemal svet kot neizčrpno “priliko” in panoramo simbolov, od koder je mogoče razlagati notranje življenje in božansko ter nadnaravno resničnost. V tem pogledu ga je okrog leta 1034 kontemplacija absolutnega v Bogu pritirala do tega, da se je postopoma ločil od sveta in njegovih minljivih reči ter se umaknil v samostan Fonte Avellana, ki je bil ustanovljen nekaj desetletij pred tem, a je bil že slaven po svoji strogosti. Za vzgojo menihov je napisal življenjepis ustanovitelja, sv. Romualda Ravenskega; obenem se je trudil za poglobitev duhovnosti, ko je razložil svoj ideal puščavniškega meništva.

Takoj je treba poudariti neko podrobnost: samotišče Fonte Avellana je bilo posvečeno sv. Križu in Križ je tista krščanska skrivnost, ki je bolj kot katerakoli druga prevzela Petra Damianija. “Ne ljubi Kristusa, kdor ne ljubi njegovega križa,” pravi (Sermo XVIII, 11, p. 117) in se označi kot: “Petrus crucis Christi servorum famulus – Peter, služabnik služabnikov Kristusovega križa” (Ep. 9, 1). Križu nameni Peter Damiani najlepše molitve, v katerih razodeva gledanje na to skrivnost, ki ima kozmične razsežnosti, ker objema celotno zgodovino odrešenja: “O blaženi križ,” vzklika, “tebe častijo, tebe oznanjajo in ti dajejo čast vera očakov, napovedi prerokov, sodni zbor apostolov, zmagovita vojska mučencev in množice vseh svetnikov” (Sermo XLVIII, 14, str. 304). Dragi bratje in sestre, zgled sv. Petra Damianija naj tudi nas nagne k temu, da bomo vedno gledali na križ kot na najvišje dejanje božje ljubezni do človeka, saj nam je podaril odrešenje.

Za samotarsko življenje je ta veliki menih sestavil Vodilo, v katerem močno poudarja “strogost puščave”: v tihoti samostana je menih poklican, da prebije življenje v molitvi, dnevni in nočni, s podaljšanimi in strogimi posti; vaditi se mora v velikodušni bratski ljubezni in v vedno hitri in razpoložljivi pokorščini do priorja. V študiju in vsakdanjem premišljevanju Svetega pisma Peter Damiani odkriva skrivnostne pomene božje besede, tako da v njej najde hrano za svoje duhovno življenje. V tem smislu puščavniško celico označi kot “govorilnico, kjer se Bog pogovarja z ljudmi.” Puščavniško življenje je zanj vrh krščanskega življenja, je “na višku življenjskih stanov”, ker menih, ki je zdaj svoboden od vezi sveta in od lastnega jaza, prejema “predujem Svetega Duha in se njegova duša srečna združuje z nebeškim ženinom” (Ep. 18, 17; prim. Ep. 28, 43 sl.). To se pokaže kot pomembno tudi za nas danes, čeprav nismo menihi: znati ustvariti tišino v sebi, da bi prisluhnili božjemu glasu, iskati tako rekoč “govorilnico”, kjer Bog govori z nami; naučiti se božje besede v molitvi in v premišljevanju, to je pot življenja.

Sv. Peter Damiani, ki je v bistvu človek molitve, premišljevanja, kontemplacije, je bil tudi izvrsten teolog. Njegova refleksija o raznih temah nauka ga je ponesla do sklepov, pomembnih za življenje. Tako, na primer, jasno in živo razlaga nauk o Trojici in pri tem uporablja – po vzoru svetopisemskih in patrističnih besedil – tri temeljne izraze, ki so postali kasneje odločilni tudi za zahodno filozofijo: processio, relatio in persona (prim. Opusc. XXXVIII: PL CXLV, 633-642; in Opusc. II in III: prav tam, 41 sl. in 58 sl.). In vendar, ker ga teološka analiza skrivnosti privede do kontemplacije notranjega življenja v Bogu in neizrekljivega ljubezenskega dialoga med tremi božjimi osebami, on potegne asketske sklepe za življenje v skupnosti in za same odnose med latinskimi in grškimi kristjani, ki so glede tega vprašanja razdeljeni. Tudi razmišljanje o podobi Kristusa ima praktične pomene, saj je vse Sveto pismo osredinjeno nanj. Sámo “judovsko ljudstvo,” opaža sv. Peter Damiani, “je na straneh Svetega pisma nosilo Kristusa kakor na svojih ramenih” (Sermo XLVI, 15). Kristus mora biti na vsak način v središču menihovega življenja: “Kristusa naj slišijo z našega jezika, Kristusa naj vidijo v našem življenju, naj ga zaznajo v našem srcu” (Sermo VIII, 5). Tesna povezava s Kristusom ni stvar samo menihov, ampak vseh krščenih. Tu najdemo močno spodbudo tudi zase, da se ne bi pustili povsem posrkati dejavnostim, problemom in skrbem vsakdanjika, ob tem pa bi pozabili, da mora biti Jezus zares v središču našega življenja.

Občestvo z Jezusom ustvarja edinost ljubezni med kristjani. V Pismu 28, ki je genialna razprava o ekleziologiji, razvija Peter Damiani globoko teologijo Cerkve kot občestva. “Kristusovo Cerkev,” piše, “zedinja silna vez ljubezni. Kakor je Cerkev ena v mnogih udih, tako je tudi mistično vsa in celovita v vsakem posameznem udu. Zato se celotna vesoljna Cerkev upravičeno imenuje edina Kristusova nevesta v ednini; obenem pa imamo vsako izbrano dušo po zakramentalni skrivnosti v polnosti za Cerkev.” To je pomembno: ne samo, da je zedinjena celotna vesoljna Cerkev, ampak mora biti v vsakem od nas navzoča Cerkev v svoji celovitosti. Takó služenje posameznika postaja “izraz vesoljnosti” (Ep. 28, 9-23). Vendar pa idealna podoba “svete Cerkve”, ki jo prikazuje Peter Damiani, ne ustreza – to je dobro vedel – resničnosti njegovega časa. Zato se ni bal razkrinkavati pokvarjenosti, ki je bila po samostanih in med duhovščino, zlasti zaradi prakse podeljevanja in umeščanja v cerkvene službe s strani laiških oblasti. Razni škofje in opati so se vedli bolj kot vladarji svojih podložnikov kakor pa kot pastirji duš. Neredko je njihovo moralno življenje kazalo precej pomanjkljivosti. Zato je Peter Damiani leta 1057 z veliko bolečino in žalostjo zapustil samostan in sprejel, sicer stežka, imenovanje za kardinala ostijskega škofa in tako polno vstopil v sodelovanje s papeži v nelahkem podvigu cerkvene reforme. Videl je, da ni dovolj kontemplirati, in se je moral odreči lepoti kontemplacije, da bi ponudil svojo pomoč delu za prenovo Cerkve. Tako se je odpovedal lepoti puščave in se pogumno lotil številnih potovanj in poslanstev.

Zaradi njegove ljubezni do meniškega življenja je deset let kasneje, leta 1067, dobil dovoljenje, da se vrne v Fonte Avellano in se odpove ostijski škofiji. Zaželeni mir pa ni trajal dolgo; že dve leti zatem so ga poslali v Frankfurt, da bi poskusil preprečiti ločitev med Henrikom IV. in ženo Berto; dve leti kasneje, leta 1071, gre potem na Montecassino za posvetitev opatijske cerkve, v začetku 1072 pa prispe v Raveno, da obnovi mir med krajevnim nadškofom, ki je podprl protipapeža in s tem izzval interdikt nad mestom. Med vračanjem v svoje samotišče ga je nepričakovana bolezen prisilila, da se je ustavil v Faenzi v benediktinskem samostanu Santa Maria Vecchia fuori porta, in tam je umrl v noči med 22. in 23. februarjem 1072.

Dragi bratje in sestre, velika milost je to, da je Gospod v življenju Cerkve obudil tako plodno, bogato in mnogostransko osebnost, kakršen je bil sv. Peter Damiani; in ni običajno, da se najdejo tako ostroumna in živa teološka in duhovna dela, kakor so tista, ki jih je napisal puščavnik iz Fonte Avellane. Z vsem svojim bitjem je bil menih, držal se je strogosti, ki bi se danes zdele pretirane. Na ta način pa je iz meniškega življenja naredil zgovorno pričevanje o božjem prvenstvu in spodbudo vsem, da se napotijo proti svetosti, potem ko se znebijo vsakega kompromisa z zlom. S sijajno doslednostjo in veliko strogostjo se je použil za obnovo Cerkve svojega časa. Vse svoje duhovne in telesne moči je podaril Kristusu in Cerkvi; sam pa je ostal, kakor se je rad predstavljal, Petrus ultimus monachorum servus, Peter, zadnji služabnik menihov.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.

Četrtek, 20. februar 2020, 10:00