Išči

2020.01.17-Intervento-del-mons-Stanislav-Lipovsek-01.jpg

Predavanje msgr. Stanislava Lipovška: Slomšek in njegovo delo za edinost kristjanov

V četrtek, 16. januarja, je v Domu sv. Jožefa v Celju v sklopu predavanj »Blaženi škof Slomšek za življenje danes« imel predavanje msgr. Stanislav Lipovšek z naslovom: »Slomšek in njegovo delo za edinost kristjanov«.

Predavanje msgr. Stanislava Lipovška

I. SLOMŠKOVO EKUMENSKO DELO V LUČI PRIZADEVANJ CERKVE ZA EDINOST KRISTJANOV

1. Apostolska doba
Delo za edinost kristjanov je tako staro kakor Cerkev. Že v apostolskem zboru se pojavijo rahla medsebojna trenja n.pr. »Kdo je največji« (prim Mk 9,32) ali »Hočete oditi tudi vi« (Jn 6,67) ali judovo izdajstvo (prim.  Lk 22,22). Spori in prepiri so nastali že v prvi cerkveni občini v Korintu (prim 1 Kor 1,10-13) »Ali je Kristus razdeljen?«

Težave je predvidel že Jezus sam, zato se pri zadnji večerji v velikoduhovniški molitvi obrača na učence vseh časov, ko jim polaga na srce novo zapoved edinosti in ljubezni, ki je in mora biti razpoznavno znamenje Jezusovih učencev (prim. Jn 13-17).

Ko je Cerkev leta 317 dobila svobodo in se je začelo urejati versko življenje in so se oblikovale cerkvene ustanove, škofije, samostani, župnije, teološke šole, cerkvena uprava, se je povečala tudi nevarnost za medsebojna trenja in nesoglasja, zlasti tam, kjer se je vmešavala tudi svetna oblast, še  posebej v rastočem antagonizmu med Vzhodom in Zahodom, med Rimom in Carigradom in pozneje še z Moskvo kot tretjim Rimom. Vedno nova vprašanja in problemi so reševali na vesoljnih cerkvenih zborih, kjer so imeli  pomembno vlogo pastirji krajevnih cerkva, cerkveni učitelji in teologi: Nicea 325, Carigrad 381, Efez 431, Kalcedon 451, Niceja 787, Carigrad 869.

Medtem se na ruševinah rimskega cesarstva  pojavi  nova luč, ki je očak Benedikt, ki leta 525 začne znameniti evropski misijon pod vodilom: »Moli in delaj.-Ora et labora.« Njegovi duhovni sinovi-benediktinci so preko Francije, Anglije in Irske prišli nazaj v Evropo, kjer so začeli misijon, zlasti v nemških deželah, tudi med našimi predniki v Karantaniji, kamor so prihajali misijonarji iz Salzburga: Virgil, Rupert Salzburški, Modest Gosposvetski 740. Gospa Sveta, Prešeren Krst pri Savici, skupaj z misijonarji iz Ogleja Pavlin, Alkuin, leta 811 Karel Veliki določi,  da je Drava meja med Salzburgom in Oglejem….vse do ustanovitve lavantinske škofije 1228 in ljubljanske 1482.

 2. Ekumensko delo sv. bratov Cirila in Metoda
Njuno rojstno mesto je bil grški Solun - Thesaloniki, pismo Tesaloničanom, Okolica Soluna je bila tedaj povečini slovanska, zato sta se v mladosti naučila slovanskega jezika. Ciril in Metod sta samostanski imeni. Ciril,  ki je bil rojen leta 827 je pri krstu dobil ime Konstantin, njegov starejši brat Metod, ki je bil rojen leta 812 je pri krstu dobil ime Mihael. Ko je vstopil v samostan na gori Olimp je dobil ime Metod. Konstantin je študiral v Carigradu, postal duhovnik in profesor. Ime Ciril je dobil pozneje v Rimu, ko je tam vstopil v samostan.

Carigrajski dvor je učena in pobožna brata pošiljal na razna posredniška pota, tako med Hazare, Saracene in druge. Ko je leta 862 v Carigrad prišlo odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo za misijonarje, je cesar Mihael izbral za to nalogo Konstantina in Metoda, ker sta znala slovanski jezik. Konstantin je sestavil slovansko abecedo-glagolico in začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige v slovanski jezik. Na Moravsko sta prišla leta 863 in sta tam začela živahno misijonsko dejavnost. Leta 867 sta prišla v Panonijo, kjer so živeli Zahodni Slovani, predniki Slovencev, pod Knezom Kocljem. Ko so ju nemški misijonarji iz zavisti tožili v Rim, da oznanjata krivo vero, sta še leta 867 potovala v Rim, kjer ju je papež Hadrijan II. prijazno sprejel in potrdil njuno delo. S seboj sta prinesla relikvije papeža Klemena, 3. naslednika apostola Petra, ki je umrl v pregnanstvu med Hazari ob Črnem morju, kjer sta misijonarila. V Rimu so obhajali so slovesno bogoslužje v slovanskem jeziku v cerkvi Marije Velike. NB. (1.100 let pozneje je 2. vat. koncil uzakonil naj bo bogoslužje v domačem jeziku). Konstantin je v Rimu vstopil v samostan, kjer je dobil ime Ciril, 14. februarja 869 je tam umrl in je pokopan v kripti cerkve sv. Klemena.

Metod je bil v Rimu posvečen v nadškofa in se je vrnil na Moravsko. Tu so ga zavistni nemški misijonarji znova preganjali in ga vrgli v ječo iz katere ga je rešil papež Janez VII.  Metod je 6. aprila 885 umrl in je pokopan na Velehradu na Morasvskem.

Nemški misijonarji pa niso mirovali, ampak so Metodove učence izgnali iz Moravske in Panonije. Zatekli so se med Južne Slovane, posebej v Bolgarijo in Makedonijo, kjer so razvili živahno misijonsko dejavnost.  Zlasti se je odlikoval sv. Kliment Ohridski, ki še danes velja za prosvetitelja makedonskega naroda.

3. Vzhodni (1054) in zahodni razkol (1517) in prizadevanje Katoliške Cerkve za edinost
V obdobju cvetoče misijonske dejavnosti, ki so jo v zahodni Evropi spodbujali benediktinci in drugi nastajajoči redovi so se, žal zaostrovali odnosi med Vzhodom in Zahodom. Cerkev na Zahodu je vodil odločni papež Leon IX(1959-1054), vnet zagovornik clunyjske reforme, na vzhodu pa je nastopil službo pastir Kerularij, ki je nadaljeval ostro polemiko z Rimom, večkrat za manj pomembna vprašanja. Ko so na pobudo bizantinskega cesarja prišli papeževi odposlanci v Carigrad, da bi zadeve uredili, so se dokončno sprli in se medsebojno izobčili. Ta dogodek je bolestno odmeval in določal vso poznejše življenje in delovanje Cerkve vse do današnjih dni, ko še vedno imamo katoliško Cerkev in pravoslavne Cerkve,  ki niso v polni edinosti z rimskim papežem, kot zakonitim naslednikom apostola Petra. Ob vsem tem je treba reči, da so bila vedno živa prizadevanja za obnovo popolnejše edinosti. Takšen poskus je bil 2. Lyonski koncil leta 1274. Na njem je sodeloval pozneje razglašeni svetnik sv. Bonaventura. Na poti na koncil je umrl Sv. Tomaž Akvinski.  Vse je bilo pripravljeno za spravo, a je vse ostalo pri starem. Podobna prizadevanja so bila tudi na koncilu v Ferrari in Firencah, leta 1439, a tudi brez uspeha. Še več, mnoge zablode in nerešena vprašanja so privedla do žalostnega razkola tudi na Zahodu, ki ga je 31. oktobra 1517 začel katoliški avguštinski menih Martin Luter,  ko je objavil svojih 95 tez  in začel duhovno valovanje, ki je rojevalo mnoge boleče rane, nasprotovanja in medsebojne sovražnosti, največkrat po krivdi na obeh straneh. Katoliška Cerkev je na mnoge upravičene očitke reformacije odgovorila na Tridentinskem koncilu, ki je bil, z vmesnimi presledki od 1542 do 1563 v severnoitalijanskem mestu Trident.

Koncil je odločilno posegel v življenje Katoliške Cerkve in obrodil mnoge sadove resnične duhovne prenove, zlasti s prenovo in novo izdajo bogoslužnih knjig, kot npr. misal, brevir, pontifikal, katekizem. V razgovoru s protestanti in pravoslavnimi pa je žal prevladal polemični ton in ni prišlo od pravega pogovora o odprtih vprašanjih. Treba je bilo še počakati na poznejša obdobja, ki so nastopila v 19. stoletju, ko je papež Pij IX. povabil vzhodne kristjane k ponovni edinosti. Za škofa Slomška je to bilo veliko veselje pa tudi resna naloga, ki jo bo treba uresničiti.

II. SLOMŠKOVO DELO ZA EDINOST KRISTJANOV

V našem srečanju z duhovno zgodovino našega naroda  vidimo, da na začetku  našega krščanstva poleg misijonarjev iz Ogleja in Salzburga stojita tudi dva mogočna svetilnika, slovanska blagovestnika,  sv. solunska brata, sv.  Ciril in Metod, ki sta v 9. stoletju delovala med našimi predniki v Panoniji in na Moravskem in sta med njimi širila duha edinosti v eni  sami Kristusovi Cerkvi. Tako sta bila v tistem času, ko so se na obzorju že zbirali temni oblaki razkola, nasprotovanja  in prepirov med brati iste vere, močno znamenje edinosti in vez ljubezni med Vzhodom in Zahodom. Ta karizma, ta duh sv. bratov Cirila in Metoda, je vsa naslednja stoletja navdihoval in bogatil življenje in delovanje Cerkve, mnoge pastirje in voditelje božjega ljudstva, med njimi še posebej našega dobrega pastirja in učitelja bl. škofa Antona Martina Slomška, ki je vedno znova govoril in veliko pisal o delu in poslanstvu sv. bratov. V enem teh zapisov pravi: »Najimenitnejša krščanska učitelja slovanskih narodov sta sv. brata Ciril in Metod. Slovane sta učila Boga prav spoznavati  in njemu služiti pa tudi pisati in brati. Kako so se veselili, ko so slišali za veličastna božja dela oznanjena v domačem jeziku. Krščansko življenje se je med Slovenci utrdilo in utemeljilo po solunskih bratih. Zato se po vsej  pravici sv. Ciril in Metod slavita kot apostola Slovencev in zaslužita, da ju posnemamo mi, ki danes v slovenskih krajih obdelujemo Gospodov vinograd.« 

1.  Bratovščina - Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda
Slomšek je z vso iskrenostjo ljubil Kristusa in njegovo Cerkev in si je ves čas svojega apostolskega delovanja iskreno in goreče prizadeval, da bi ta odrešenjska ustanova bila bolj edina v svojem nauku, v svojem zakramentalnem življenju in v svojem misijonskem delovanju. Zelo ga je bolela  needinost med brati iste vere posebej needinost med slovanskimi narodi. Veliki vzhodni razkol v 11. stoletju in zahodni razkol v času reformacije v 16. stoletju je imel za 2 veliki rani na Kristusovem skrivnostnem telesu- Cerkvi in za veliko pohujšanje pred svetom. Veliko je molil za edinost in hkrati razmišljal, kaj bi mogel storiti, da bi bili ti dve rani zaceljeni in da bi zlasti vsi Slovani  lahko živeli v medsebojni cerkveni edinosti.

Ko je papež Pij IX. s posebno okrožnico »In supremi Petri apostoli sede« - »Na najvišjem Petrovem sedežu«, 6.januarja 1848 povabil vzhodne kristjane k zedinjenju, je Slomšek  poln zaupne gorečnosti in kot razsvetljen od Sv. Duha sklenil ustanoviti posebno družbo – bratovščino, ki naj bi z molitvijo  in z delom podpirala cerkveno edinost med pravoslavnimi Cerkvami in katoliško Cerkvijo, še posebej med katoliškimi in pravoslavnimi Slovani. Družbi je kot dober poznavalec in vnet častilec svetih solunskih bratov dal ime Bratovščina Sv. Cirila in Metoda, v varstvo pa jo je izročil Božji Materi Mariji.

S to mislijo v srcu se je 11. septembra 1851 napotil iz  Št. Andraža na Koroškem v Brežice na duhovne vaje, da bi tam duhovnikom razodel svoj načrt. Med potjo je nevarno zbolel in ostal več tednov v Celju pri svojem prijatelju Matiji Vodušku. Kar se ni mogel udeležiti duhovnih vaj, je dal voditelju p. Serapionu Venclu posebno ustanovno pismo z naročilom, da ga ob koncu duhovnih vaj prebere vsem udeležencem duhovnih vaj. Temu pismu je Slomšek dodal še posebno razmišljanje, kjer med drugim pravi: »Mrzel leden obroč trdovratnega nasprotovanja pokriva srca naših bratov in sester tako imenovanih vzhodnih kristjanov, ki so nam po nauku, da celo po rodu tako blizu. Ali nebi bil že čas, moji bratje, da bi tudi mi ustanovili neko molitveno družbo za zedinjenje ločenih vzhodnjakov in bi jo vpeljali kot spomenik letošnjih duhovnih vaj? Za zavetnika te naše družbe si izberemo  oba sv. brata in slovanska apostola Sv. Cirila in Metoda. Vsak dan zmolimo en očenaš in zdravamarijo za zedinjenje razkolnikov s katoliško Cerkvijo z dostavkom; Sv. Ciril in Metod, apostola Slovanov, prosita za nas. Vsi duhovniki darujemo na praznik obeh apostolov, 9. marca, sveto mašo in vsi laiki prejmejo v ta namen po sv. spovedi sv. obhajilo. Vsakdo zbira v svoji okolici člane in mi sporoči njih imena, da se vpišejo v družbeno knjigo.  

Slomškov življenjepisec in prijatelj Franc Kosar je pozneje zapisal: »S spoštovanjem smo poslušali presenetljivo povabilo in če se prav spomnim, smo pristopili k družbi vsi, okrog 60 udeležencev duhovnih vaj«. Slomškovo zamisel so sprejeli kot njegovo duhovno oporoko. Kmalu po bolezni (2. novembra 1851) je Slomšek že objavil pravila novoustanovljene bratovščine in prevzel vodstvo vse do svoje smrti. Franc Kosar je Slomšku predlagal, naj  poskrbi za Bratovščino papeževo potrditev. »Zdi se mi, da ima ta bratovščina čudovito bodočnost in da med mnogimi dobrimi semeni, ki ste jih že vsejali, bo prav to seme prineslo najobilnejše sadove«.

Slomšek je predlog sprejel in 30. novembra 1851 zaprosil papeža  Pija IX. za potrditev. V prošnji je zapisal: »Koga izmed katoličanov ne bi bolelo srce zaradi žalostnega razkola med narodi, posebno med narodi slovanske krvi, katere sta v 9. stoletju sveta brata Ciril in Metod klicala k edinosti vere in vodila k materi sveti  Cerkvi…Ko sem premišljeval usodo ločenih bratov in želel, da bi za njihovo združitev nekaj storil, pa jaz in moji nimamo drugega kot molitev, zato sem sklenil ustanoviti bratovščino sv. Cirila in Metoda…to željo sem razodel duhovnikom lavantinske škofije na duhovnih vajah. …Ta moja beseda je bila z navdušenjem sprejeta in tisoči že dvigajo roke k Očetu usmiljenja ne le v naši, ampak tudi v sosednjih škofijah. Potrebno je samo še eno: da vi, sveti oče, to bratovščino potrdite in blagoslovite…«

12. maja 1852 je papež Pij IX. Bratovščino potrdil. Slomšek je potrditev razglasil s posebnim pismom v slovenskem in nemškem jeziku in določil cerkev Sv. Jožefa v Celju za sedež bratovščine. Pismo je razposlal v številne škofije v Evropi in z njim povabil katoliške duhovnike in vernike, kakor tudi pravoslavne, naj se v duhu vere in krščanske ljubezni združijo v molitvi za medsebojno edinost. V pismu med drugim pravi: »Kristus nam danes bolj kot kdaj koli kaže raztrgano oblačilo svete Cerkve, posebno med slovanskimi narodi, ko smo so med seboj tako blizu pa istočasno tudi tako daleč. - Zato povabilom vse duhovnike in vernike, tudi naše ločene brate in sestre v to družbo molitve. Naše orožje,  molitev in dobra dela, celita rane in odpirata pota edinosti.

S papeževo potrditvijo in s Slomškovim pismom so se bratovščini odprla vrata v svet. Kmalu je Bratovščina presegla meje  lavantinske škofije in se razširila med duhovnike in vernike sosednjih škofij, pa tudi po drugih deželah, na Hrvaškem, na Češkem, Slovaškem, med Nemci in celo v Egiptu.  Slomškovo misel je sprejela domala vsa Evropa. Ohranjeni seznami članov zgovorno pričajo, da so jo sprejeli na Vzhodu do Moskve, na Zahodu do Pariza in na jugu do Aleksandrije. Tako je Slomšek postal predhodnik  papeža Leona XIII. in papeža Pija XI, ki sta tudi bila zagovornika in apostola cerkvene edinosti.

Kakšen je bil ustanovitelj Bratovščine, lepo priča molitev, ki jo je sestavil Slomšek in jo objavil v Drobtinicah leta 1853. Takole pravi:

»Pomagajte nam sveta nebesa in vsa zemlja naj se združi, od sončnega vzhoda do  zahoda, da podremo žalostno steno razkola, ki že toliko let loči srca vzhodnih in zahodnih kristjanov. Naj vse narode zopet obsije veselo sonce spravne edinosti in krščanske ljubezni. Naj se led krivih ver in razprtij raztali. Naj sveta mati katoliška Cerkev zopet objame  svoje odkrušene verne otroke, ki so oprani v kopeli sv. krsta, drago odkupljeni s Kristusovo prelito krvjo in nosijo kakor mi zveličavno znamenje presvete Trojice na svojem čelu.

Naj ogreje v svojem materinem naročju svojo odmrlo deco, jih oživi za pravo krščansko omiko in za nebeško kraljestvo, da po edinosti in ljubezni vernih vsi rodovi spoznajo, da ni imena, v katerem bi  mogli biti zveličani, razen v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Nazarečana, ki nam ga je poslal Oče. Oh, naj povzdignemo kmalu vsi jeziki iz enega srca prelepo angelsko pesem zahvale, edinosti in ljubezni: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje in poštenega srca. Amen.«

2. Velehradski kongresi in ekumenski simpoziji
V začetku 20. stoletja so se na pobudo slovenskega profesorja bogoslovja dr. Franca Grivca (1878-1963) v Velehradu na Moravskem začeli Velehradski kongresi, na katerih so se srečevali predstojniki različnih krščanskih Cerkva, teološki profesorji in drugi apostoli dela za edinost, da bi iskali pota in načine, kako bi slovanski narodi v večji meri postali vez med Vzhodom in Zahodom, in prispevali svoj delež za obnovo cerkvene edinosti. Z veseljem so sprejeli Slomškovo bratovščino za edinost kristjanov in predlagali, da se poslej imenuje Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.

Prva in druga svetovna vojna sta močno ovirali to plemenito poslanstvo. Ob 100 letnici velehradskih kongresov so se od 28.6. do 1.7.2007 na Velehradu znova zbrali  številni predstavniki Vzhodnih Cerkva in animatorji dela za edinost kristjanov: p. Marko Rupnik DJ, p. Tomaž Špidlik, DJ, prof. Bogdan  Kolar predstavnik Teološke fakultete v Ljubljani in mnogo drugih….

Teološka fakulteta v Ljubljani z oddelkom v Mariboru je bila tudi pobudnik ekumenskih simpozijev, ki so se uresničevali v sodelovanju s Teološko fakulteto v Zagrebu in  Teološko fakulteto SPC v Beogradu.

Torek, 21. januar 2020, 14:54