Mednarodna konferenca o katehezi in pastorali v času iskanja novega zaupanja v Cerkvi
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
PROGRAM
Sreda, 8. januar
14.00-14.10 Pozdravna nagovora dekana Teološke fakultete profesorja Roberta Petkovška in predsednika programskega odbora profesorja Janeza Vodičarja.
Janez Vodočar: Predstavitev tematike
Papež Frančišek je 24. februarja 2019 v sklepnem govoru na srečanju v Vatikanu o zaščiti mladoletnikov med drugim zatrdil: »Končno, rad bi poudaril nujnost, da spremenimo to zlo v priložnost očiščenja.« Navedeno imamo pri skrbi za zaščito mladostnikov in telesne integritete pogosto premalo pred očmi. Razmere, ki so se začele v Cerkvi po prizadevanju številnih končno razreševati, premalo vodijo k vzpostavitvi miru, ki ga prinaša dejstvo, da smo v polnosti odrešeni v Kristusu. Prav in nujno je, da ustrezne ustanove, ki jih imata tako Cerkev kot demokratična družba, poskrbijo za žrtve in onemogočijo povzročitelje. Prav tako je treba budno skrbeti, da preprečimo nadaljnje zlorabe, še posebej ko gre za otroke in mladoletne. A zgolj to ne bo dovolj. Splošno ozračje je kljub številnim ukrepom s strani odgovornih v Cerkvi še vedno usmerjeno zgolj v zločine in njihovo raziskovanje. Še v medijih, ki naj bi izhajali iz duha Cerkve, je težko najti kaj drugega kot le ukvarjanje s škandali.
Papeška komisija za zaščito mladoletnih je v 7. točki navodil za ravnanje v Cerkvi zapisala, kako v Cerkvi ustvariti varno okolje. Tudi tam je poudarek na pravilnem ravnanju, govorjenju, obnašanju teh, ki delajo z mladostniki na katehetskem področju. Vedno bolj se kaže, da to ne zadostuje. Veselo oznanilo se v okolju, kjer se govor o žrtvah in preventivi pred zlorabami ne vključi v širši kontekst kerigmatičnega oznanila, težko sliši. Kljub številnim dobrim ukrepom, ničelni toleranci, ustanavljanju služb v Cerkvi, ki se posvečajo prav temu, se vedno znova oglašajo posamezniki in skupine, ki trdijo, da je storjenega premalo. Ne gre za to, da bi jemali upravičenim zahtevam poguma pri delu za zaščito zlorabljenih. Še manj, da bi se na to pozabilo. Prostora za pravo oznanjevanje evangelija je vedno manj, zadostuje že, če pogledamo na pojav vedno novih gibanj, ki nastajajo znotraj Cerkve, a ostajajo pri iskanju vzrokov, krivcev, sistemskih napak, ne morejo pa ustvariti prostora očiščenja in nove evangelizacije. K temu jih je lahko pripeljalo tudi naše pastoralno in katehetsko delo, ki daje vtis, da ga pogosto opravljamo, kot da pojavov spolnih zlorab in njihovega prikrivanja ne bi bilo.
Oznanjevanje je ena izmed temeljnih nalog Cerkve. V ozračju, kjer ne bomo mogli od sumničenja in nezaupanja preiti v očiščenje in novo rast, je vedno manj verjetno, da bo pričevanje vseh oznanjevalcev v današnjem svetu prinašalo oznanilo odrešenja. K vsem naporom teh, ki se ukvarjajo z odkrivanjem, kaznovanjem in preprečevanjem spolnih zlorab v Cerkvi, je še v večji meri treba dodati nov pastoralni zalet. Temeljno vprašanje je, kako oznanjati Vstalega Gospoda v času, ko prav zaradi vsesplošnega sumničenja in nezaupanja iščemo varno skupnost vere. Biti priča moči očiščenja v Kristusu postaja vedno bolj izpostavljena naloga vseh nas. S tem vprašanjem se v tišini svojega pastoralnega dela spopadajo vsi, ki v dobri veri živijo povezanost tako s Cerkvijo, Božjim ljudstvom in poklicanostjo oznanjati Božje kraljestvo. Da bi ta tišina ponižne vere in zavzetosti za Božje kraljestvo postala glasnejša, želimo organizirati posvet o pastoralnem in katehetskem delu v okolju, kjer smo stalno soočeni s pojavom, preganjanjem ali iskanjem spolnih zlorab. Sprejeti in vključiti v naše konkretno delo v Cerkvi iskanje novega zaupanja in vere v moč pričevanja ni zgolj naloga, temveč tudi priložnost za očiščenje in novo rast.
Zato želimo organizatorji tega posveta pri vodenju in vzpostavljanju duhovnega ozadja našega pastoralno-katehetskega dela ponovno vključiti dejstvo grešnosti udov Cerkve. Hkrati želimo, da bi bilo veselo oznanilo še naprej in še bolj odrešujoče, da bi Božje kraljestvo raslo sredi med nami v radost nas vseh. Pri tem se želimo vprašati, koliko sta grešnost in odrešenje vključena v našo pastoralno in katehetsko dejavnost. Ali je treba vzpostaviti nove pristope v katehezi, vključevati v pastoralo nove subjekte, razširiti vsebino? Kako tako pri nosilcih cerkvene dejavnosti koti tistih, ki iz oznanjevanja črpajo svojo moč za življenje, vzpostaviti novo zaupanje?
Gre za področje, ki terja nove odgovore in nove pristope. Zato ni velikih in majhnih strokovnjakov, ampak smo vsi učenci Jezusa, ki vidi veliko množico v hrepenenju po pogumu in zaupanju. Povabljeni smo, da skupaj iščemo odgovore.
1. del
Moderator: Tadej Stegu
Predavanja:
14.10-14.25 Tanja Repič Slavič (Slovenija): Doživljanja in pogled žrtev spolnih zlorab s strani duhovnikov na »čisto« Cerkev.
Doživljanja in pogled žrtev spolnih zlorab s strani duhovnikov na »čisto« Cerkev
Spolna zloraba je kaznivo dejanje, ki zaznamuje zlorabljenega na vseh področjih dojemanja in doživljanja sebe in drugih. Namesto zaupanja, vere in dostojanstva žrtve doživljajo dnevno nezaupanje, dvom in razvrednotenje v vseh možnih življenjskih situacijah. Če je storilec nekdo, ki naj bi bil vreden zaupanja ali celo moralna avtoriteta, kot npr. duhovnik, je vse še težje, pa tudi rane so globlje. Obenem je krivično, da zaradi manjšine tistih, ki v Cerkvi spolno zlorabljajo, pade negativna senca in posmeh tudi na vse poštene duhovnike. Klinične izkušnje in raziskave kažejo, da upanje na očiščenje, rast in predelavo posledic spolne zlorabe žrtve lahko dobijo tudi v varnem in sočutnem terapevtskem odnosu. V prispevku želimo izpostaviti, kaj so na terapijah žrtve spolnih zlorab s strani Cerkve povedale o tem, kako so Cerkev in vero dojemale pred zlorabo in po njej ter kaj bi jim pomagalo povrniti zaupanje v Cerkev, in svojem pogledu na »čisto Cerkev«. V tem kontekstu bo predstavljeno tudi, kako po mnenju žrtev nedolžni duhovniki lahko ohranijo svoje dostojanstvo, kljub temu da so v javnosti pogosto stigmatizirani, ker pripadajo isti instituciji kot storilci. V vsej agoniji vsekakor ne smemo prezreti mnenja in doživljanj žrtev, saj so prav one najbolj izpostavljene in ogromno tvegajo. Tvegajo, da bodo morda »pribite na križ« in še bolj obsojane, da so krive, ker sploh govorijo na glas, ali pa da bodo končno dobile podporo in sočuje.
14.25-14.40 Andrej Saje (Slovenija): Duhovne in spolne zlorabe v Cerkvi – klic in priložnost za očiščenje!
Duhovne in spolne zlorabe v Cerkvi – klic in priložnost za očiščenje
»Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Vera in duhovnost imata za človeka velik potencial in moč. Sta kraj srečanja človeka s seboj, z drugim in Bogom. Pomagata mu, da kot posameznik in član občestva prepozna in uresničuje svoja najgloblja hrepenenja. Za udejanjenje duhovnih potreb je človeku dana svoboda, ki je nima nihče pravice omejiti. Kdor ima zaradi vodstvene službe v Cerkvi kot v hierarhično urejeni ustanovi duhovni vpliv na drugo osebo, nosi pri tem tudi odgovornost. Predstojnik ali duhovni voditelj vodi ljudi k Bogu. Omogoča mu, da kot verujoča oseba v določeni skupnosti ali občestvu prepozna svojo poklicanost in jo uresničuje. Moč, ki jo ima npr. pri odločanju, podeljevanju zakramentov ali razločevanju, je v svojem bistvu kraj milosti in nekaj pozitivnega. V primeru zlorabe duhovnih sredstev in službe pa izvajanje te moči pomeni prestopanje svobode in meja druge osebe. Predavanje se osredotoči na duhovne zlorabe v Cerkvi kot na do nedavnega malo raziskano področje in jih razmeji od spolnega nasilja. Pokaže na različne oblike teh zlorab, njihovo dinamiko in razjasni njihov izvor. Pri duhovni zlorabi gre za zlorabo duhovnih sredstev in službe za izvajanje moči nad drugim. Slednja pogosto vodi tudi v spolno zlorabo, vendar pa do obeh vrst zlorab lahko pride neodvisno in nista nujno povezani. Duhovna zloraba je način zavednega ali nezavednega podrejanja druge osebe in manipuliranje z njo z duhovnimi sredstvi: npr. zahteva po popolni poslušnosti ali mešanje zunanjega in notranjega zakramentalnega področja. Pri spolni in duhovni zlorabi gre za prestopanje meje in dostojanstva ter svobode druge osebe. Med nadrejeno in podrejeno osebo gre za asimetričen in neenak položaj, dogaja se v hierarhično urejeni strukturi ali v zaprtem sistemu (npr. duhovna gibanja ali redovne skupnosti). Pri obeh vrstah zlorab gre za zlorabo zaupanja in izvajanje moči nad drugim. Predstojnik prav, dosledno in korektno izvršuje službo samo s sprejetjem odgovornosti za svoja dejanja, svoboda pa je možna le, če je moč omejena. Nadaljnja pot Cerkve je v prepoznavanju in soočenju z vsemi tipi zlorab in njihovo dinamiko, v sankcioniranju storilcev in ustvarjanju varnejšega okolja za otroke, mladino in odrasle.
14.40-14.55 Andrej Šegula (Slovenija): Na primeru Francije.
Na primeru Francije
Cerkev se na spolne zloraba odziva na različne načine. V tem prispevku želimo pogledati na stanje v Parizu (Franciji) in iskanje rešitev s poudarkom na področju pastorale in kateheze. V kratkih orisih bomo predstavili, kakšno je stanje, kaj je Cerkev naredila na tem področju, kakšen je bil njen odgovor. Čas od II. vatikanskega koncila lahko razdelimo na tri obdobja: prvo obdobje je do leta 2000 (tajitev in skrivanje zlorab), potem desetletje, ko se problematika začne ozaveščati (v tem obdobju ni nekih večjih premikov), in obdobje od 2010 (zadnje desetletje), ko so se začeli konkretni koraki. Predstavili bomo ustanovitev in delovanje »mešane« komisije (prejeli so skoraj 3000 pričevanj – po telefonu, e-pošti, pa tudi klasični pošti), ki se ukvarja s to problematiko (kdo so njeni člani). Poudarjena je formacija bodočih pastoralnih in edukativnih delavcev, v katero vključujejo tudi to tematiko (prim. L'Institut catholique de Paris). Ključnega pomena je vprašanje, če obstajajo smernice za župnije (okolje), kjer so se zlorabe zgodile. Nekih formalnih smernic s strani škofovske konference v Franciji še ni, narejenih pa je nekaj korakov. Potrebne informacije nam je posredoval prof. dr. Joel Molinario, član zgoraj imenovane komisije.
14.55-15.10 Josip Bošnjaković (Hrvaška): Snaga duhovnosti kod osoba koje su pretrpjele zlostavljanje od »Božjih ljudi« – Naprijed (blago vama), vi koji ste zlostavljani jer vama pripada kraljevstvo nebesko.
The power of spirituality in persons who have been abused by the »people of God« – Forward (blessed are you), you who are abused because the kingdom of heaven belongs to you
Spirituality for most people today is a very important factor in mental and spiritual health, both for children, young people, adults and the elderly. Spirituality contributes to an easier, better, deeper quality of coping with daily greater or lesser difficulties, of which research very thoroughly confirms this fact. However, when a person is sexually abused by a »God-sanctified person« then spirituality, as well as relationship with God, is in the great test/temptation because from whom searching a help in such situations? The younger the abused person is, the greater and more difficult trial the trust in God is in. Still, giving up the resources of spirituality for a survivor would mean giving up an important factor in recovering from trauma. Therefore, in our work, we want to think of ways to help survivors of abuse to build their repair on the basis of spirituality, in relation to the God on whose behalf they were abused. The processes that help with this are: survivors possibility to talk, differentiate the abuser from his ministry, restore God child’s dignity, release guilt and shame, express anger, encourage a survivor to connect with others and to change mentality in the Church and society, remove the victim's label, disclose ideas about false forgiveness and the need to protect the »good of the Church« at all costs. Persons who have survived abuse can from the »victims« become »protagonists« of good news, well wounded, but healed by the suffering of Christ, the shame of Christ. It is a process that involves individual work and growth, as well as the growth of the whole community, the Church.
15.10-15.30 Razprava
2. del
Moderator: Stanko Gerjolj
Predavanja:
15.45-16.00 Hans Neuhold (Avstrija): …in resnica vas bo osvobodila” Jn 8,32 – k spolnim zlorabam v kontekstu Cerkve.
»…in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32) – k spolnim zlorabam v kontekstu Cerkve
Škandal zlorab je pahnil Cerkev po vsem svetu v resno krizo družbenega zaupanja. Dolgo ustaljena praksa molčanja, utišanja, poskusov internega urejanja vsega, kar zadeva celotno družbo, je Cerkvi vzela verodostojnost in povzročila velike zadržke glede zaupanja. To je razumljivo samo po sebi, saj se Cerkev po Lumen Gentium vidi kot »znamenje in orodje Božje ljubezni«. Spolno zlorabo zato lahko razumemo le kot »izdajo Božje ljubezni« (Bucher 2019) in zanikanje Boga.
Če se ima krščanstvo, ki se pojmuje kot »svoboda Božjih otrok« (Pavel) in želi spodbuditi samokrepitev (opolnomočenje) človeka, za »terapevtsko religijo« (Biser 1997, 2003), potem spolne, pa tudi duhovne zlorabe in odnos Cerkve do njih kažejo na nasprotujočo si podobo. V terapevtski praksi lahko vsak dan izkusimo in občutimo, kako uničujoče in travmatizirajoče zloraba kot najtežja poškodba zaupanja vase, v okolje, medosebne odnose in tudi v odnos z Bogom (v primeru vernih) vpliva na človeško dušo večino posameznikovega življenja in kako težko je v letih dolgih predelovalnih procesov ponovno pridobiti zaupanje, se počasi osvoboditi »naučene nemoči« (Seligmann; zadnjič 2018) in »znova zaupati lastnemu dojemanju« (Röhr 2013).
Žrtve je treba najprej slišati, jim brezpogojno verjeti in jim nuditi vsakršno obliko podpore, ki je mogoča. Treba jih je postaviti v središče pozornosti in razumevanja Cerkve in slednje ne le ščititi pred javnimi napadi. Hkrati je treba poskrbeti tudi za strategije preprečevanja, strokovno izobraževanje in usposabljanje vseh delujočih v pastorali in katehezi. Naučiti se morajo osnov, kako prepoznavati in reflektirati fantazije moči in vsemogočnosti, temne plati lastne osebnosti, pa tudi delovanje institucionalnih (tudi cerkvenih) oblastnih struktur ter mehanizme oziroma sistemsko povezovanje in korenine naštetega v patriarhalnih idejah. Poleg tega je treba pridobiti ponovno zaupanje Cerkve v javnosti, s tem da jasno priznamo neuspeh in lastno krivdo, ter sodelovati z državnimi organi (sodišči itd.) v duhu pravne države. Hkrati moramo pokazati, kako rešujemo težave in kako delujemo tudi preventivno.
16.00-16.15 Drago Jerebic (Slovenija): Potlačitev vodi v ponovitev, podelitev pa v sprostitev.
Potlačitev vodi v ponovitev, podelitev pa v sprostitev
Če želimo, da bo določena institucija predstavljala varno in odprto okolje, se moramo zavedati, da bomo to dosegli najlažje tako, da bodo njeni vidni predstavniki varni v sebi. Kaj to pomeni? Nasilen človek, zdravljeni alkoholik ali v preteklosti varajoči zakonec bo nudil »varnost« svojim bližnjim tako, da bo najprej varen sam v sebi. Da se bo zavedal svojih impulzov, da bo o njih pravočasno spregovoril in si posledično našel strokovno pomoč. Prav tako bo pripravljen poslušati očitke bližnjih za svoja pretekla dejanja. Le če bo vzdržal ta soočenja, bodo drugi – svojci – dobili novo izkušnjo odnosa z njim in se bo lahko povrnilo prej porušeno zaupanje.
Izkušnje zadnjih desetletij kažejo, da je področje dela z ljudmi zelo zahtevno, zato terja posebne intervencije. Ena izmed njih je supervizija. Gre za priložnost in zmožnost delitve svojih strokovnih izkušenj in težav z drugimi strokovnjaki. Podoben trend je opaziti pri vernih laikih, ki se za svoje vsakdanje življenje vedno bolj poslužujejo zakonskih skupin, skupin za moške, skupin za samopomoč in podobno. Govorimo lahko o t. i. novi kulturi notranje regulacije intrapsihičnih vsebin – namesto nekdanjega »zdrži« se sedaj uveljavlja »deli«. Strokovni ali pastoralni delavec, ki bo sposoben prepoznati in deliti lastna razmišljanja in doživljanja (tudi manj prijetna), bo bolj varen sam pred seboj in posledično tudi v odnosu do drugih.
Področje psihoterapije je moralo prehoditi zahtevno pot, da je prispelo od nevarnega k varnejšemu načinu dela z ljudmi (o tem film Nevarna metoda). To je hkrati pomenilo tudi premik k bolj kakovostnemu in učinkovitemu delu. Začelo se je govoriti o limbičnem kontratransferju, o nasilnem, erotičnem in še kakšnem kontratransferju. Eno izmed pravil, ki se je uveljavilo, je, da je v varnem okolju dobro govoriti o popolnoma vseh vidikih doživljanja, ki se strokovnemu delavcu prebudijo ob delu z ljudmi. Ker sicer velja, da potlačitev vodi v ponovitev, podelitev pa v sprostitev. Zato bi veljalo razmisliti o tem, da bi vse pastoralne delavce v rednem in nadaljnem izobraževanju vabili k odločitvi za supervizijsko pastoralno rast.
16.15-16. Iva Nežič Glavica (Slovenija): Cerkev – varno okolje za otroke in mladostnike?
Cerkev – varno okolje za otroke in mladostnike?
Stališče Cerkve do pojava spolnih zlorab v Cerkvi je ničelna toleranca. Gre za pristop, s katerim se želi Cerkev v prihodnje odločneje distancirati od svoje obrambne drže (odpusti, pozabi, zanikaj), dati prednost in podporo žrtvam ter storilce kaznivih dejanj pozvati k prevzemanju odgovornosti in jih ustrezno sankcionirati.
S strani vodstva Cerkve na Slovenskem so bili na tem področju narejeni pomembni koraki, zlasti v odnosu do žrtev kot tudi v odnosu do storilcev. Kljub temu pa čutim, da je uradna Cerkev premalo naredila na področju odnosov do krščanskega občestva, ki je poleg žrtev in storilcev tudi globoko prizadeto. Kot kristjanka in mama treh otrok si v Cerkvi želim iskrene komunikacije in dialoga, v katerem bi se na konstruktiven, kritičen in odprt način spregovorilo o zlorabah in temah, povezanih z njo (spolnost, dvojna/spolna morala, celibat, homoseksualnost, pedofilija, vloga moči v Cerkvi …). To bi zagotovo pripomoglo k večji transparentnosti in hkrati omogočilo prostor za očiščenje in prenovo.
Kot mama v prvi vrsti čutim odgovornost, da svoje otroke zavarujem pred spolnimi zlorabami. Zato je pomembno, da se v družini o spolnosti in spolnih zlorabah z otroki (primerno njihovi razvojni stopnji) odkrito in sproščeno pogovarjamo, da bodo dobili spoštljiv in pozitiven odnos do telesa in spolnosti. Isto pričakujem tudi od kateheze, ki mora pristopati k tem vprašanjem celostno in z veliko mero pastoralne občutljivosti. Cerkveni nauk o spolni morali se mora navezovati na izzive, s katerimi se otroci oziroma mladi danes soočajo. Takšni pristopi pa zahtevajo izpopolnjevanja, ki bodo duhovnike, katehete in tudi starše opolnomočili pri podajanju teh vsebin.
16.30-16.45 Franz Feiner (Avstrija): »Vaše telo je tempelj Svetega Duha!« (1 Kor 6,19) – Toda kaj, če…
»Vaše telo je tempelj Svetega Duha!« (1 Kor 6,19) – Toda kaj, če…
Zločin »spolne zlorabe« žrtvam prinaša neizmerno trpljenje; takšno kaznivo dejanje je še težje, ko so storilci osebe avtoritete/odgovorni v Cerkvi. Ne zatiskajmo si oči in ne glejmo stran, naj ta tema ne bo tabu! Kaj je mogoče storiti na področju pedagogike in pastorale? Ali lahko najdemo obete v smislu »optimistične pastorale«? Kaj je mogoče storiti na tečajih geštalta? Na tečajih geštalt pedagogike je ukvarjanje s travmatizacijo mogoče le v zelo omejenem obsegu. To se zgodi le takrat, ko je trener terapevtsko usposobljen. Pri tečajih, prav tako pa tudi pri terapevtskem spremljanju, velja, da osebne problematične vtise preoblikujemo v simbolno oblikovane izraze (slika, zvok ...), da bi vsebine lahko prišle do besede. Preventiva je sestavni del tečajev: pedagoški delavci sami na sebi izkusijo in vadijo, kako delovati preventivno. To je najlažje, če telesnost jemljemo resno: če npr. vzamemo odnos do telesa kot priložnost za učenje rasti osebnosti; če človeško notranje hrepenenje razumemo kot iskanje sreče; če vidimo spolno vlogo kot priložnost za učenje identitete moškega/ženske; če se zavemo občutkov in jih podelimo; če spoštovanje in odgovornost vzamemo kot življenjsko nalogo »umetnosti življenja«; če se odmaknemo od vase zagledanega in omejenga posameznika k »odnosu na ti«; če jemljemo resno temeljno trditev, da mora telesni način izražanja spolnega odnosa vedno ustrezati osebnemu odnosu partnerjev ... (odlomek iz učnega načrta). Na tečajih geštalt pedagogike se udeleženci naučijo ceniti in varovati svoje telo, kar vključuje spoštovanje lastne osebnosti in osebnosti drugega.
Tečaji geštalt pedagogike ponujajo samorefleksijo in samozavedanje tudi glede na stike, srečanja, odnose, jasno opredelitev pravih mej in njihove prekoračitve v primeru duševne, psihične ali fizične zlorabe. To vpliva na pedagogiko, saj je tema »spolne zlorabe« v smislu preprečevanja in opolnomočenja potencialnih žrtev v učilnici pravzaprav učni princip, pri katerem se učenci učijo jasno reči »ne« in postaviti meje. Zato mora biti ta tema nujno vključena tudi v izobraževalni proces učiteljev.
16.45-17.05 Razprava
3. del
Moderator: Andrej Šegula
Predavanja
17.20-17.35 Magda Burger (Slovenija): Kateheza pri zagotavljanju zaupanja.
Kateheza pri zagotavljanju zaupanja
Katehisti in katehistinje se pri svojem delu nenehno srečujejo z otroki in njihovimi starši. Velikokrat so postavljeni pred izziv osebnega dela in osebnega srečevanja. Zaradi vpliva javnosti, namigov otrok ali njihovih staršev se danes srečujejo z vprašanjem, kako pristopati k posamezniku. Osebni pogovor z otrokom, osebni odnos, ki je za evangelizacijo tako zelo pomemben, postaja pri marsikom nekaj, česar se boji, ali ne ve, kako pristopiti, da ne bi zašel v »kritično« situacijo. Zavedamo se, da je »čistim vse čisto« (Tit 1,15), hkrati pa je res, da velja tudi obratna trditev. V našem moralno nečistem svetu je pogosto težko ohraniti vedrino, neposrednost, odkritost, pogum in jasnost. Ali oblikovati neka merila, ki bodo lahko postala nov jarem ali težiti k temu, da bi stare mehove tako očistili grešnosti sveta, namočili v olju zvestobe, da bi bili sposobni prenesti vrenje novega vina? Verjetno bo že tako, da bomo rešitve iskali v stanovitnosti in osebni čuječnosti za čistost lastnega srca ter v osebnem in skupnem izobraževanju za pridobivanje kompetenc za oznanjevanje »v ugodnih in neugodnih okoliščinah« (2 Tim 4,2).
Pogosto oznanjevalci »grešimo« v gorečnosti. Tako smo prevzeti od nauka, da gre Duh mimo nas. Imamo oznanjevalce, ki so po svoji naravi izredno pravičniški in v svoji zavzeti rigoroznosti spregledajo resnico, da je pravičnost brez usmiljene ljubezni »hladno orožje moči«. Tisti, ki jim značaj dovoljuje laksizem, se lažje prilagajajo današnji družbi in skušajo ugoditi tudi tam, kjer bi morali postavljati meje. Ti pozabljajo na resničnost besed: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,16). Večina pa nas je nekje vmes in skušamo po svojih zmožnostih živeti in delati v Gospodovem vinogradu.
Slovenski katehetski načrt skuša prenesti odgovornost o presojanju »zrelosti« za pristopanje k posameznemu zakramentu (zlasti je to novost za zakramenta evharistije in birme) na prejemnika. Konec koncev je vsa kateheza usmerjena v to, da bi posameznik skušal s svoje človeške strani oblikovati osebni odnos z Bogom in ga nato živeti v rednem zakramentalnem življenju. Posameznikov pristen odnos z Bogom pa bo celotnemu občestvu prebudil zavest o odgovornosti za oznanjevanje in prizadevanje za svetost.
17.35-17.50 Stanko Gerjolj (Slovenija): In kaj sedaj? … Empatično poslušanje v službi odrešenja.
… In kaj sedaj? … Empatično poslušanje v službi odrešenja
Vsaka zloraba rani občutek in prostor temeljnega zaupanja. Poleg tega je postal sodobni človek za zlorabe občutljivejši, kot je bil v preteklosti. Razkrivanje različnih oblik zlorab je tudi Cerkev »prisililo« v procese notranje katarze, ki pa ni namenjena ustvarjanju strahu in pritiskov za oženje pastoralnih, tudi edukativnih dejavnosti. Prej nasprotno: upoštevajoč korake, ki so sledili in jih Cerkev dela tudi po smernicah papeža Frančiška, je lahko eden izmed najbolj varnih prostorov, kjer si družine upajo deliti svoje ranljivo in marsikdaj ranjeno življenje. V središče tovrstne pastoralne dejavnosti je dobro postaviti zakonski odnos, kajti ko si zakonca dovolita deliti svojo ranljivost drug z drugim, vsi družinski odnosi dobijo večjo stabilnost in varnost.
Po eni strani je res, da pastoralni delavec ne more biti strokovnjak za vse; po drugi strani pa že dosedanja pestrost in razvejanost zakonskih skupin pričata, da empatično poslušanje ne zahteva velikega strokovnega znanja. Dovolj je, da je pastoralni delavec z zakonskim parom v stiski pripravljen stopiti »pred pekel«, v veselju pa »na goro spremenjenja«; v obeh primerih pa naj ohrani dovolj zdrave razdalje, da se ne izgubi v občutkih konkretnega para.
17.50-18.05 Tadej Stegu (Slovenija): Preprečevanje spolnih zlorab v novih cerkvenih gibanjih in skupnostih.
Preprečevanje spolnih zlorab v novih cerkvenih gibanjih in skupnostih
Nova gibanja in skupnosti v Katoliški cerkvi – zlasti tista, ki se ukvarjajo z vzgojo in katehezo otrok ter najstnikov – lahko zaradi svoje relativne zaprtosti predstavljajo večjo nevarnost spolnih zlorab. Izkušnje nekaterih gibanj in skupnosti pri preprečevanju zlorab in odzivanju nanje lahko koristijo vsej Cerkvi. Odločen odziv na spolne zlorabe v mednarodni skupnosti l'Arche (Barka) je dokaz, da je metanoia tudi v najbolj tragičnih primerih mogoča in nujna kljub skušnjavi, da bi iz strahu pred izgubo ugleda in verodostojnosti zlorabe prikrili.
Tudi na Neokatehumenski poti si pri vzgoji in katehezi otrok in najstnikov prizadevamo za preprečevanje spolnih zlorab oziroma zmanjševanje tveganj zanje, pa tudi za njihovo zgodnje odkrivanje in ustrezno odzivanje tako s strani zlorabljenih kot celotne skupnosti. Pri tem igrajo pomembno vlogo preudarna vzgoja (tudi spolna) otrok v družinah, kateheziranje odraslih, zlasti staršev, o svetosti telesa in poklicanosti pa tudi nekatere posebnosti pri vzgoji duhovniških kandidatov in obhajanju spokornih bogoslužij. V prispevku bom te posebnosti podrobneje predstavil, saj menim, da lahko koristno prispevajo k ustreznejši pastoralni in katehetski dejavnosti – tudi v širšem cerkvenem okolju.
18.05-18.20 Janez Vodičar (Slovenija): Kateheza in pastorala odrešenja ali greha?
Kateheza in pastorala odrešenja ali greha?
386. člen Katekizma Katoliške cerkve poudarja skrivnost greha, ki ga je mogoče razumeti samo znotraj razodetja. Vsaka redukcija na napako, tako ali drugačno slabost človeške narave, zmanjša verodostojnost odrešenjskega procesa. »Samo s spoznanjem Božjega načrta o človeku razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je Bog dal ustvarjenim osebam zato, da bi mogle ljubiti Boga in vzajemno druga drugo.« Ob zlorabah v Cerkvi, ko ti, ki bi morali službeno skrbeti za uresničevanje Božjega načrta in utelešajo zgoraj navedeno katekizemsko definicijo, delajo ravno nasprotno, je v pastorali in katehezi težko graditi prave odnose. Vprašanje je, če bi večja pozornost pri oznanjevanju do grešnosti vsakega človeka preprečila zlorabe moči in nedotakljivosti osebe. Ob upravičenem boju proti opisanemu mnogi dobivajo občutek, da v Cerkvi ni več prostora za spreobrnjenje in s tem tudi ne za grešnost. Oznanjati tako, da bo v Cerkvi prostor za vsakega grešnika in da bo ob tem slišana jasna zahteva po zaščiti šibkega, je lahko sad napornega očiščenja v zadnjih desetletjih. V želji, da bi uresničili, kar naroča papež Frančišek v svoji spodbudi Veselje evangelija: »Dušnopastirsko delo mora še bolje pokazati, da odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje communio, občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi« (67), je naša naloga, da ne izgubimo izpred oči te skupnosti, ki more edina v polnosti zdraviti in odpirati vedno nove začetke osebne rasti. Predvidevamo, da zdravega občestva ne moremo ohraniti brez resnicoljubnosti. Vzgoja za to se začne z iskrenostjo teh, ki so postavljeni na odgovorna mesta. V njihovih pastoralnih in katehetskih pristopih bi pričakovali odprtost, pripravljenost in doslednost, kar pospešuje temeljno zaupanje, da sme biti vsak takšen, kot je. Grešna razsežnost krščanskega občestva je dobro izhodišče za odprtost do vsakega. V tem vidimo tudi možnost nove prebuditve zavestne potrebe po Odrešeniku danes, kar je eden izmed temeljev nove evangelizacije.
18.20-18.50 Razprava
