Duhovne misli svetega Janeza Pavla II. in papeža Frančiška za praznik Presvetega imena Jezusovega
Flp 2,6-11
Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.
Lk 2,21-24
In ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet. Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: 'Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu', in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi, 'dve grlici in dva mlada goloba'.
Misli svetega Janeza Pavla II.
Sveti papež Janez Pavel II. je sledeče besede izgovoril med svojim apostolskim obiskom v bombajski katedrali v Indiji 9. februarja 1986: »Kakor moj predhodnik Pavel VI. sem prišel kot romar v bombajsko katedralo Svetega imena. Ime vaše katedrale izraža vaše čaščenje in vašo ljubezen do imena Gospoda Jezusa, »ki je nad vsakim imenom«. Sv. Janez nam glede svojega namena, zakaj piše evangelij, pravi: »Da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu« ( Jn 20,31). In sv. Peter je poln Svetega Duha razglasil: »V nikomer drugem ni zveličanja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12). V Jezusovem imenu so milost in zveličanje, mir in tolažba, veselje in upanje za ves svet. Blagoslovljeni so tisti, ki priznavajo Jezusa za svojega Gospoda in Zveličarja. Da bi vse naše delovanje dajalo slavo in hvalo njegovemu svetemu imenu.«
Misli papeža Frančiška
Papež Frančišek je sledeče besede izgovoril med zahvalno sveto mašo za svetega Petra Fabra 3. januarja 2014, na slovesni praznik Presvetega imena Jezusovega, ki je naslovni praznik Družbe Jezusove.
»Mi, jezuiti, želimo biti odlikovani z Jezusovim imenom, se boriti pod zastavo njegovega Križa. To pomeni imeti enako čutenje kot Kristus. Pomeni misliti kot On, imeti rad kot On, videti kot On, hoditi kot On. Pomeni delati tisto, kar je delal On, in to z njegovim lastnim čutenjem, s čutenjem njegovega Srca.«
Kristusovo srce, je srce Boga, ki se je iz ljubezni »izpraznil«. Tudi vsakdo izmed jezuitov, ki hodi za Jezusom, bi moral biti pripravljen, da samega sebe izprazni. Poklicani smo k temu ponižanju: biti »izpraznjeni«. Biti možje, ki ne smejo živeti osredotočeni sami nase, kajti središče Družbe sta Kristus in njegova Cerkev. Bog pa je »Deus semper maior«, Bog, ki nas vedno preseneča. In če ta »Bog presenečenj« ni v središču, Družba izgubi orientacijo«.
