Išči

Vatican News
Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Gospodovega razglašenja

Na praznik Gospodovega razglašenja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti rojstva našega zveličarja Jezusa, saj nas vabi, da razmišljamo o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije (prim. Mt 2,1-12) ter ob tem molimo. V

Iz 60,1-6

Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč
in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj.
Kajti glej, tema pokriva zemljo
in ljudstva mrak,
nad teboj pa vzhaja Gospod
in njegovo veličastvo sije nad teboj.
Narodi bodo prišli k tvoji luči,
kralji k siju tvoje zarje.
Povzdigni oči naokrog in poglej,
vsi se zbirajo, prihajajo k tebi.
Tvoji sinovi prihajajo od daleč,
tvoje hčere peljejo pod roko.
Tedaj boš videla in žarela,
srce ti bo drhtelo in se širilo,
kajti bogastvo morja se bo obrnilo k tebi,
zakladi narodov bodo prišli k tebi.
Množica velblodov te bo zagrnila,
dromedarji iz Midjána in Efe,
prišli bodo vsi iz Sabe.
Zlata in kadila bodo prinesli,
Gospodovo hvalo bodo oznanjali.

Ef 3,2-6

Mislim, da ste slišali za načrt Božje milosti, ki mi je bila dana za vas. Kakor sem prej na kratko zapisal, mi je bila po razodetju razkrita skrivnost. Če tisto berete, lahko doumete, kako razumevam Kristusovo skrivnost. Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju,

Mt 2,1-12

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva in jih spraševal, kje naj bi bil Kristus rojen. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji; kajti takôle je pisano po preroku:
'In ti, Betlehem, dežela Judova,
nikakor nisi najmanjši med Judovimi vodilnimi mesti;
iz tebe bo namreč prišel voditelj,
ki bo pasel moje ljudstvo Izraela'.
Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, v katerem se je zvezda prikazala. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno poizvédite po detetu. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Ko so slišali kralja, so odšli. In glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v spanju opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.

Misli cerkvenih očetov

Origen pravi: »Krščansko razsvetljenje je za razliko od grške filozofije obdarjeno z ognjem božanskega Duha.« Psevdo Metodij iz Olimpa trdi: »Kristus je luč, ki razsvetljuje Jeruzalem.« Sv. Janez Damaščan: »Mati Sion je poklicana veseliti se vstajenja Kristusa svojega sina.« Teodoret iz Cira razlaga: »Zgodovinska uresničitev prerokb Stare Zaveze ni nič drugega kot osnutek dokončne in končne slike, kar je Nova zaveza.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »Gospodova slava se je dvignila nad zemljo, kajti On je z nami podelil svojo slavo kot odličnost tako, da je naša narava soudeležena pri njegovi.« Metodij iz Olimpa nadaljuje: »Notranja lepota Cerkve se ujema z delom javnega Božjega poveličanja.« Sv. Ambrož pravi: »Ta slava je neizmerno bolj sijajna kot slava katerega koli zemeljskega kralja.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Prihajati skupaj se na naša na judovsko diasporo, ki je verjela evangeliju, oznanjenem po apostolih.« Teodoret iz Cira razmišlja: »To bil lahko razumeli kot napoved romanja poganov k svetim krajem, da bodo darovali Bogu všečno hvalno daritev.«

Sveti Janez Krizostom pravi: »Betlehemska zvezda ni običajna zvezda, ker nobena druga zvezda nima moči, da bi vodila, saj se ni omejila na preprosto zvezdno premikanje, temveč je kazala pot.« Neznani pisec ob tem dodaja: »Zvezda se je postavila na čelo Modrim in s tem pokazala večno spoštovanje, ki ga imajo kozmične prvine do Kristusa.« Kromacij Oglejski pa pravi: »Božji Sin, ki je Bog vesoljstva, je v mesu prevzel človeško naravo. Nebo je naznanjalo prihod Edinega Boga, ki je pred Modrimi v v jaslicah.« Neznani pisec nadalje razlaga: »Potem ko so Modri doumeli, da je ta otrok kralj, so mu darovali dragoceno zlato, dišeče kadilo in miro«, in nadaljuje: »Nemogoče bi bilo, da bi se Modri, potem ko so odšli od Heroda in našli Kristusa, vrnili k njemu. Domov so se vrnili po drugi poti.« Sveti Leon Veliki pa trdi: »Abrahamu je bilo nekdaj obljubljeno brezštevilno potomstvo, ki ne bo rojeno po mesu, temveč po rodovitnosti vere. Vstopi, vstopi v družino očakov velika množica ljudstev... Vsa ljudstva naj častijo Stvarnika vesolja in Bog naj ne bo znan samo v Judeji, temveč po vsem svetu.«

Misli Benedikta XVI.

Danes obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, ko se je Gospod razodel narodom vsega sveta, ki so jih zastopali Modri, ki so prišli z Vzhoda, da bi se poklonili judovskemu Kralju. Ko so opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Potem ko so bili preko starodavnih prerokb poučeni, je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Od trenutka, ko se je Kristusova luč pojavila, ne neha več privlačiti k sebi ljudi, ki jih ima 'Bog rad' (Lk 2,14) iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice, lepote, pravičnosti in miru. O tem je Božji služabnik Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Fides et ratio (Vera in razum): »Človek je na poti raziskovanja, ki je, človeško gledano, brez konca: na poti iskanja resnice in osebe, ki bi ji bilo mogoče zaupati« (Vera in razum, CD 80,30). Modri so obe te resničnosti našli v betlehemskem Otroku.

Možje in žene vsake generacije potrebujejo pri svojem romanju smer: kateri zvezdi naj sledimo? Potem ko je »obstala nad krajem, kjer je bilo dete« (Mt 2,9) je zvezda, ki je vodila Modre, opravila svojo vlogo, toda njena duhovna luč je za vedno ostala navzoča besedah Evangelija, ki je še tudi danes sposoben voditi vsakega človeka k Jezusu. Ta ista beseda, ki ni nič drugega kot odsev Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, vplivno odmeva preko Cerkve v vsaki duši, ki jo je voljna sprejeti. Tako tudi Cerkev pravzaprav opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde. Nekaj podobnega bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom  z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi  v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.

Na praznik Gospodovega razglašenja se vsako leto spomnimo bratov in sester vzhodnih Cerkva, ki sledijo Julijanskemu koledarju, saj jutri obhajajo praznik Kristusovega rojstva. V veliko veselje mi je, da praznujemo iste skrivnosti naše vere, v tem velikem bogastvu različnih O, ki potrjujejo dva tisoč letno zgodovino Cerkve. Skupaj s skupnostmi kristjanov z Vzhoda, ki gojijo veliko pobožnost do Svete Božje Matere, prosimo Marijo naj varuje vesoljno Cerkev, da bi vsemu svetu razširjala evangelij Kristusa, ki je luč vsem narodom, Lumen gentium.

Na praznik Gospodovega razglašenja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti rojstva našega zveličarja Jezusa. Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. S tem, ko je Božji Sin v Marijinem telesu postal človek, ni prišel samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Cerkev nas danes vabi, da razmišljamo o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije (prim. Mt 2,1-12) ter ob tem molimo. V evangeliju je zapisano, da so Modri, potem ko so z Vzhoda prišli v Jeruzalem spraševali: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). Kdo so torej bili Modri in kaj je ta zvezda? Verjetno so bili modreci, ki so proučevali nebo, vendar ne za to, da bi iz zvezd razbirali prihodnost in s tem morda kaj zaslužili. Bili so iskalci nečesa, kar je več, iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji 'podpis', torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati. Morda je najboljši način, da bolje spoznamo Modre ter njihovo željo pustiti se voditi Božjim znamenjem, da se ustavimo in premislimo, kaj so oni najprej našli na tej njihovi poti v velikem mestu Jeruzalem.

Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je zmogel v drugem videti le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Če dobro pomislimo, se mu je tudi Bog zdel tekmec, še več, zelo nevaren tekmec, ki hoče odvzeti ljudem njihov vitalni prostor, njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namreč takšen tekmec, ki zapoveduje ljudem, po kateri poti naj bi v svojem življenju hodili in hkrati preprečuje, da bi delali vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga očrniti in ljudi ponižati na nepomembne figure, ki jih je mogoče z lahkoto premikati po veliki šahovnici oblastništva. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije in ga takoj imamo za negativno zaradi njegove brutalnosti. Pri tem se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj herodovskega? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo?

Dragi bratje in sestre, ko Boga vidimo na tak način, se čutimo nezadovoljne, ker se ne pustimo voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.

Če se ponovno vrnemo k zvezdi. Kakšne vrste zvezdo so videli Modri in ji sledili? Nadaljevati moramo pri dejstvu, da so ti možje iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, da On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji, je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje.

Devica Marija, skupaj s svojim ženinom, predstavlja Izraelski rod, tisti 'ostanek', iz katerega naj bi vzklil Mesija. Medtem ko modri prestavljajo ljudstva, lahko bi tudi rekli civilizacije, kulture, verstva, ki, če tako rečemo, so na poti k Bogu, v iskanju njegovega kraljestva miru, pravičnosti, resnice in svobode. Najprej je jedro, ki ga pooseblja Marija, 'sionska hči', izraelsko jedro, torej ljudstvo, ki pozna ter ima vero v tistega Boga, ki se je razodel Očakom ter skozi zgodovino ljudstva. Ta vera doseže svojo dopolnitev ob polnosti časov v Mariji. V njej, ki je 'blažena, ker je verovala', je Beseda postala meso. Bog se je 'pojavil' na svetu. Marijina vera postane prvina in zgled vere Cerkve, ljudstva nove zaveze. To ljudstvo je že od vsega začetka vesoljno in to vidimo danes v podobah modrih, ki so prispeli v Betlehem, potem ko so hodili za zvezdo ter za pojasnili Svetega pisma.

Misli papeža Frančiška

Homilija, 6. januar 2017
»Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). S temi besedami nam trije modri, ki so prišli iz daljnih dežel, povedo razlog svojega dolgega potovanja: počastiti novorojenega kralja. Videti in počastiti: dve dejanji, ki v evangeljski pripovedi izstopata: videli smo zvezdo in želimo počastiti.

Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Odkritje nečesa nenavadnega, kar se je zgodilo na nebu, je spodbudilo vrsto neštetih dogodkov. Ni šlo za zvezdo, ki bi se svetila izključno zanje in niti niso imeli posebnega DNK-ja, da so jo odkrili. Kakor je dobro razpoznal neki cerkveni oče, modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot (sv. Janez Zlatousti). Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih želja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.

Modri na ta način izražajo portret verujočega človeka, človeka, ki doživlja nostalgijo po Bogu; nekoga, ki pogreša svoj dom, nebeško domovino. Odsevajo podobo vseh ljudi, ki v svojem življenju niso dopustili, da bi jim omrtvičili srce. Sveta nostalgija po Bogu izvira v verujočem srcu, saj ve, da evangelij ni dogodek iz preteklosti, temveč sedanjosti. Sveta nostalgija po Bogu nam omogoči, da imamo odprte oči za vse poskuse omejevanja in osiromašenja življenja. Sveta nostalgija po Bogu je verujoč spomin, ki se upre mnogim prerokom nesreče. Ta nostalgija je tista, ki ohranja živo upanje verujoče skupnosti, ki iz tedna v teden roti z besedami: »Pridi, Gospod Jezus!«

Ravno ta nostalgija je ostarelega Simeona spodbujala, da je šel vsak dan v tempelj, ko je z gotovostjo vedel, da se njegovo življenje ne bo končalo, ne da bi mogel vzeti v naročje Zveličarja. Ta nostalgija je izgubljenega sina spodbudila, da je zapustil uničujočo držo in poiskal roke svojega očeta. To nostalgijo je v svojem srcu začutil pastir, ko je pustil devetindevetdeset ovc ter šel iskat tisto, ki se je izgubila, in ta nostalgija je tisto, kar je izkusila Marija Magdalena v nedeljo zjutraj, da je tekla h grobu in srečala svojega vstalega Učitelja. Nostalgija po Bogu nas potegne ven iz naših determinističnih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim, da ni mogoče ničesar spremeniti. Nostalgija po Bogu je drža, ki razbije dolgočasne konformizme in nas spodbudi, da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo in ki jo potrebujemo. Nostalgija po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar pa se ne ustavi tam: išče prihodnost.

Nostalgičen vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, na najbolj skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod čaka tam. Gre na periferije, na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko srečal s svojim Gospodom; in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač, ki ne more ne zmeniti se za oči nekoga, za kogar je vesela novica še vedno »neraziskano zemljišče«.

Temu nasprotno držo vidimo v Herodovi palači, ki je bila od Betlehema oddaljena le nekaj kilometrov, in kjer se niso zavedli, kaj se je dogajalo. Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom, ki je namesto da bi iskal, prav tako spal. Spal je »pod anestezijo kavterizirane vesti«. In bil je zbegan. Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki se pred novostjo, ki izzove prevrat v zgodovini, zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost tistega, ki sedi na bogastvu, ne da bi zmogel videti preko. Zbeganost, ki se porodi v srcu nekoga, ki hoče nadzirati vse in vsakogar. To je zbeganost tistega, ki je zatopljen v kulturo zmage za vsako ceno; v tisto kulturo, v kateri je prostor samo za »zmagovalce«, ne glede na ceno. Zbeganost, ki se porodi iz strahu in bojazni pred tistim, kar nam zastavlja vprašanja in ogrozi naše gotovosti ter resnice, naše načine oprijemanja sveta in življenja. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja gotovosti v zločinu: »Necas parvulos corpore, quia te necat timor in corde« (sv. Quodvultdeus). Otroke ubiješ v telesu, ker je tebi strah ubil srce.

 »Želimo počastiti.« Ti možje so prišli z Vzhoda, da bi počastiti, in to so prišli storiti na kraj, ki je kralju lasten: v palačo. To je pomembno: tja jih je pripeljalo njihovo iskanje: bil je primeren kraj, saj je za Kralja primerno, da se rodi v palači, da ima svoj dvor in svoje podložnike. To je znamenje moči, uspeha, uspešnega življenja. In tam se lahko pričakuje, da se kralja časti, se ga boji in se mu tudi laska; ne pa nujno, da se ga ljubi. To so posvetne sheme, majhni idoli, katere častimo: kult moči, videza in vzvišenosti. Idoli, ki obetajo zgolj žalost, suženjstvo in strah.

In prav tam se je pričela najdaljša pot, ki so jo morali prehoditi ti možje, ki so prišli od daleč. Tam je začetek najtežje in najbolj zapletene drznosti: »Odkriti, da tistega, kar so iskali, ni bilo v palači, temveč je bilo na nekem drugem kraju, ne le geografskem, ampak bivanjskem.« Tam niso videli zvezde, ki jih je vodila, da bi odkrili Boga, ki želi biti ljubljen. To je mogoče le v znamenju svobode in ne tiranije. Odkriti, da pogled tega neznanega Kralja – a zaželenega – ne poniža, ne zasužnji, ne vklene. Odkriti, da pogled Boga dvigne, odpusti, ozdravi. Odkriti, da se je Bog hotel roditi tam, kjer ga nismo pričakovali, kjer ga morda ne želimo. Ali pa tam, kjer ga pogosto zanikamo. Odkriti, da je v Božjem pogledu prostor za ranjene, utrujene, trpinčene in zapuščene: da se njegova moč in njegova oblast imenuje usmiljenje. »Kako daleč je za nekatere Jeruzalem od Betlehema!«

Herod ne more počastiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati častiti samega sebe, verjel je, da se vse začne in konča z njim. Ni mogel počastiti, ker je bil njegov cilj, da bi častili njega. Pa tudi duhovniki niso mogli počastiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.

Modri so čutili nostalgijo, niso več hoteli običajnih stvari. Bili so navajeni, privajeni in utrujeni zaradi Herodov njihovega časa. Toda tam, v Betlehemu, je bila obljuba novosti, obljuba zastonjskosti. Tam se je dogajalo nekaj novega. Modri se lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega, ko so padli pred nezaščitenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz Betlehema, tam so odkrili Božjo slavo.

Angel Gospodov, 6. januar 2017
Praznik Gospodovega razglašenja »kakor luč sveti vsem ljudem«. Simbol te luči, ki žari v svetu in hoče osvetliti življenje vseh, je »zvezda, ki je vodila modre v Betlehem«. Ti so, kot pravi evangelij, videli, »da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2) ter se odločili, da ji sledijo: pustili so se voditi Jezusovi zvezdi.

Tudi v našem življenju so različne zvezde, luči, ki žarijo in usmerjajo. Na nas pa je, da izberemo, kateri bodo sledili. Obstajajo »utripajoče luči«, ki pridejo in grejo, kakor mala življenjska zadovoljstva. Četudi so dobra, niso dovolj, kajti trajajo malo in nam ne pustijo miru, ki ga iščemo. Potem so tu »zaslepljujoče luči« odra, denarja in uspeha, ki obljublja vse in takoj. So mikavne, a s svojo močjo slepijo in iz sanj o slavi privedejo v še bolj trdno temo. Modri pa nas vabijo, da sledimo »stalni in ljubeznivi luči«, ki ne zaide, saj ni od tega sveta – prihaja iz nebes in žari v srcu.

 Ta resnična luč je Gospodova luč, ali bolje, je sam Gospod. On je naša luč: luč, ki ne slepi, ampak spremlja in daje enkratno veselje. Ta luč je za vse in kliče vse. Povabilo preroka Izaije lahko razumemo, kot da je namenjeno nam: »Vstani, zasij« (Iz 60,1). To povabilo lahko sprejmemo na začetku vsakega dne: vstani, zasij, danes med mnogimi padlimi zvezdami sveta sledi Jezusovi svetli zvezdi. »Ko ji bodo sledili, bomo imeli veselje, kakor se je to zgodilo modrim, ki so zagledali zvezdo in se silno razveselili (glej Mt 2,10), kajti kjer je Bog, tam je veselje.« Kdor je srečal Jezusa, je doživel čudež luči, ki trga mrak, in pozna to luč, ki razsvetljuje. Z velikim spoštovanjem bi želel vse povabiti, naj se ne bojijo te luči in se odprejo za Gospoda. Predvsem pa bi rad povedal tistemu, ki je izgubil moč za iskanje in je utrujen, ki pod temo življenja nima več želje: »Vstani, pogumno, Jezusova luč zna premagati najtemnejšo temo«.

Kako najti to božjo luč? Kot je povabil sveti oče, moramo slediti zgledu treh modrih, ki so v evangeliju opisani kot »vedno v gibanju«. Kdor namreč želi luč, izstopi iz sebe in išče, ne ostaja zaprt vase in ne gleda nepremično, kako se okoli njega odvijajo stvari, ampak dejavno vključi svoje lastno življenje. Krščansko življenje je stalna hoja, sestavljena iz upanja in iskanja. Je hoja, ki se – kakor tista pri modrih – nadaljuje tudi takrat, ko nenadoma zvezda izgine izpred oči.  Na tej poti pa so tudi pasti, ki se jim je treba izogibati. Po papeževih besedah so to površinske in posvetne govorice, ki upočasnjujejo korak; muhavosti egoizma, ki paralizirajo; luknje pesimizma, ki v past ujamejo upanje. Te ovire so tudi blokirale pismouke, o katerih govori današnji evangelij. Vedeli so, kje je luč, a se niso premaknili. Njihovo znanje je bilo puhlo. Ni namreč dovolj vedeti, da se je Bog rodil, če se z njim ne praznuje božiča v srcu.

Modri pa so božič doživeli v svojem srcu: našli so otroka, »padli predenj in ga počastili« (Mt 2,11). Niso ga samo gledali, niso izrekli le neko priložnostno molitev, temveč so ga počastili. Vstopili so v osebno občestvo ljubezni z Jezusom. Zatem so mu darovali zlato, kadilo in miro, svoje najdragocenejše dobrine. Naučimo se od modrih, da Jezusu ne bomo namenili samo delčke časa in občasno kakšno misel, sicer ne bomo imeli njegove luči. Kakor modri, stopimo na pot, ogrnimo se z lučjo in sledimo Jezusovi zvezdi, počastimo Gospoda z vsem, kar smo.

Nedelja, 5. januar 2020, 11:09