Išči

Vatican News
Ko se je dal krstiti Janezu skupaj z grešniki, je začel sprejemati nase težo krivde celotnega človeštva. Ko se je dal krstiti Janezu skupaj z grešniki, je začel sprejemati nase težo krivde celotnega človeštva. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za nedeljo Jezusovega krsta

Na današnji praznik Jezusovega krsta se zaključuje božični čas. Otroka, ki so ga Modri prišli iz Vzhoda v Betlehem počastit in mu darovali pomenljive darove, vidimo v današnjem evangeliju odraslega v trenutku, ko se je dal krstiti velikemu preroku Janezu v reki Jordan (prim. Mt 3,13).

Iz 42,1-4.6-7

Glej, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Dal sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal, ne podlegel,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki dočakajo njegovo postavo.
Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti
prijel sem te za roko in te naredil,
dal sem te v zavezo ljudstvu
in v luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.

Apd 10,34-38

Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.

Mt 3,13-17

Tedaj pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega, zato mu je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Pusti zdaj; kajti spodobi se tako, da izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa in videl je Božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj. In glej, spregovoril je glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Razlaga cerkvenih očetov

Evzebij iz Cezareje pravi: »Mesijanski služabnik izhaja iz Abrahamovega rodu, kar popolnoma izpostavi njegovo človeškost, kakor tudi polno izpolnitev, ki jo on da vlogi Izraela, kot služabnika Božjega načrta.« Sv. Gregor Nacijanški dodaja: »Kot služabnik je ponižal samega sebe z namenom, da odreši ljudi« »in zveliča človeško naravo«, pa dodaja sv. Psevdo-Dionizij Areopagit. Sv. Hipolit to pojasni: »Beseda prinaša mir vsem, ki so njegovi, vsem pa pripravlja prostor, ne glede na slabosti vsakega.« Sv. Avguštin pravi: »Najvišji je postal najponižnejši.« Evzebij iz Cezareje je k temu dodal: »In ponudil tistim, ki so njegovi, ozdravljenje namesto kazni.« Sv. Irenej Lyonski pravi: »On ponuja krotko in mirno kraljestvo«, »vsem tistim, ki razkropljeni med ljudstvi zaupajo v njegovo ime«, pa dodaja Teodoret iz Cira. Sv. Hieronim pravi: »To kar je bilo v Judovski bibliji prerokovano o svetem služabniku, je pravzaprav povzeto v Kristusu, ki je skušal oživiti tleči stenj judovske vere«, »čeprav z nežnostjo«, pa dodaja sv. Benedikt. Ishodad iz Merv pravi: »Ko je ljudstvo začelo pešati, je Kristus ponudil upanje, ki ne razočara«, »saj je zapečateno z vstajenjem«, pa dodaja Evzebij iz Cezareje. Sv. Ambrož pravi: »Sin in Sveti Duh delujeta skupaj z Očetom kot edini Bog, v poslanstvu za naše zveličanje«, »da nas reši iz zapora«, je zapisano v Barnabovem pismu. Vsemu temu pa Laktancij doda: »in nam podari resnično krščansko svobodo, ki omogoča precej boljše bivanje.« Teodoret iz Cira pravi: »Slepi so tisti, ki jim je omračen um in tisti, ki so v ječi greha.« Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Ne pusti se več voditi slepoti nevednosti, kajti spet smo pridobili popolnoma obnovljeno sposobnost videti do te mere, da lahko po Sinu vidimo Očeta.«

Sveti Hieronim razloži pomen in učinke Jezusovega krsta v Jordanu: »Jezus je svobodno sprejel Janezov krst, saj je tako lahko z vso ponižnostjo izpolnil pravičnost Postave, nadalje je s krstom potrdil službo krščevanja, ki jo je Janez opravljal in s posvetitvijo vode je pokazal na prihod Svetega Duha med krstom nad vernike«. Sv. Hilarij iz Poitiersa in Teodor iz Mopsuestije nadaljujeta to razlago: »Jezus je s svojim krstom pokazal na liturgično uporabo vode med našim krstom, saj s tem, ko ni storil nobenega greha, ni imel potrebe po krstu.« Kromacij Oglejski nadalje pravi: »Janez se je skušal izogniti temu, da bi storil to, kar je Jezus zahteva, saj je verjel, da ni potreben krst za edinega Boga, za katerega je vedel, da je prišel izbrisati greh tega sveta.« Sv. Janez Krizostom ob tem pravi: »Jezus je prišel, da bi odpravil prekletstvo, ki je prišlo nad ljudi, ker so prekršili Postavo. On je tako prvi med vsemi izpolnil vso Postavo in z tem odpravil to prekletstvo.« Trditev Teodorja iz Erakleje: »On, ki je bil popoln po Postavi«, Neznani pisec nadaljuje: »se je v krstu poistovetil z vsem tem, kar pripada človeški naravi.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje to misel: »Jezus se je hotel poistovetiti z množico, saj drugače ne bi prišel skupaj z vso množico k Jordanu, da bi prijel Janezov krst. Zato je takrat, ko je bil Jezus krščen, glas s Svetim Duhom jasno naznanil njegovo istovetnost Edinorojenega Sina.« Kromacij Oglejski dodaja, da »Gospod ni bil krščen zaradi ljubezni do sebe, ampak zaradi ljubezni do nas ter zato, da je izpolnil vso pravičnost.« Teodor iz Mopsuestije razloži Janezov krst, ki je bil »popoln glede na predpise postave, toda bil je nepopoln, ker še ni odpuščal grehe, ampak je pripravljal vernike za prejem edinega pravega krsta.« Origen o simbolu goloba pravi, da »razodeva ponižnost in spravo«, ter »večno ljubezen in zvestobo«, dodaja Teodor iz Mopsuestije. Za sv. Hilarija iz Poitiersa pa golob in glas razodevata »Sinovo istovetnost za oči in ušesa.« Sv. Avguštin zaključi razlago tega dogodka: »Trojno vrednost tega nauka jedrnato vsebuje glas Očeta o Sinu preko spuščanja Svetega Duha.«

Misli Benedikta XVI.

Na današnji praznik Jezusovega krsta se zaključuje božični čas. Otroka, ki so ga Modri prišli iz Vzhoda v Betlehem počastit in mu darovali pomenljive darove, vidimo v današnjem evangeliju odraslega v trenutku, ko se je dal krstiti velikemu preroku Janezu v reki Jordan (prim. Mt 3,13). Kakšen je pomen tega dejanja, ki ga je Jezus hotel opraviti, potem ko je prepričal Krstnika, da bi bil pokoren Očetovi volji (prim. Mt 3,14-15)? Globok pomen se pokaže šele na koncu Kristusovega zemeljskega življenja, z njegovo smrtjo in vstajenjem. Ko se je dal krstiti Janezu skupaj z grešniki, je začel sprejemati nase težo krivde celotnega človeštva, kot Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta (prim. Jn 1,29). To svoje delo je dopolnil na križu, ko je prejel svoj 'krst' (prim. Lk 12,50). Ko je umrl, se je namreč potopil v Očetovo ljubezen in izlil Svetega Duha, da bi vsi kri verujejo Vanj ponovno rodili iz tega neusahljivega vrelca novega in večnega življenja. Vse Kristusovo poslanstvo lahko povzamemo v tem, da nas je prišel krstit v Svetem Duhu, da bi nas osvobodil sužnosti smrti in nam odprl nebo, dostop resničnega in polnega življenja, ki je vedno novo potapljanje v prostranost bivanja, medtem ko nas veselje preprosto prevzame (Rešeni v upanju, CD 118,12). Molimo za vse kristjane, da bi vedno bolj razumeli dar krsta in bi se ga zavzeli živeti dosledno in tako pričali za ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha.

Homilija, Sikstinska kapela, 9. januarj 2011

Matej pripoveduje, da je Jezus hotel prejeti Janezov krst in se podrediti temu znamenju pokore, to je spreobrnjenju od grehov. Čeprav se je imenoval krst, ni imel zakramentalnega pomena, saj je namreč Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem postavil zakramente in ustanovil Cerkev. Janezov krst je bil spokorno dejanje, kot povabilo k ponižnosti pred Bogom in kot novi začetek. S tem, ko se je spokornik potopil v vodo je priznal, da je grešil in hkrati prosil Boga očiščenja lastnih krivd. Ob tem je bil tudi povabljen, da spremeni dosedanje grešno obnašanje.

Janez je, vedoč za pomen krsta spreobrnjenja in potem, ko je v Jezusu prepoznal Mesija, to je Svetega od Boga, Njega, ki je brez greha, Jezusu izrazil svojo osuplost: saj bi se moral on, ki krščuje dati krstiti Njemu, ki se je prišel krstit. Toda Jezus ga je opomnil, naj se mu ne upira, ampak naj izvrši to dejanje, »kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost« (Mt 3, 15). S tem izrazom je Jezus razodel, da je prišel na svet, da bi izvrševal voljo tistega, ki ga je poslal na svet in tako izpolnil vse, kar mu je Oče naročil: iz poslušnosti Očetu je On sprejel, da je postal človek. To dejanje nam predvsem razodeva, kdo je Jezus. On je Božji Sin, pravi Bog kakor Oče; On je tisti, ki se je ponižal, da bi postal kot mi. On je postal človek ter se ponižal vse do smrti, smrti na križu (prim. Fil 2,7). Tako moramo Jezusov krst postaviti v to logiko ponižanja, saj On želi postati s tem dejanjem, da se postavi v vrsto z grešniki, nam v vsem enak. On, ki je brez greha, se pusti, da ravnajo z njim kot grešnikom (prim. 2 Cor 5,21), da bi na svoje rame sprejel težo krivde vsega človeštva.

To dejanje ponižanja, s katerim se želi Jezus popolnoma uskladiti z Očetovim načrtom ljubezni, izraža popolno ujemanje volje in namenov, ki je med osebami Svete Trojice. Ob tem dejanju ljubezni, se Sveti Duh razodene v podobi goloba, ki se spusti nad Jezusa in v tem trenutku tudi glas iz nebes pričuje vsem navzočim o ljubezni, ki povezuje Jezusa z Očetom.

Evangelij nadalje omenja, da so se v trenutku, potem ko je bil Jezus krščen in je stopil iz vode, odprla nebesa ter se je v obliki goloba spustil nadenj Sveti Duh (prim. Mt 3,16). Tedaj se je zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17). Pri tem se je Jezus prvič javno razodel, po okoli tridesetih letih skritega življenja v Nazaretu. Očividci tega enkratnega dogodka so bili poleg Janeza Krstnika še njegovi učenci od katerih so nekateri od tega trenutka šli za Kristusom (prim. Jn 1,35-40). Pri tem dogodku gre za kristofanijo in teofanijo: Jezus se je razodel kot Kristus, s to grško besedo prevajajo hebrejsko besedo Mesija, ki pomeni ‘maziljenec’. On ni bil maziljen z oljem kakor izraelski kralji in veliki duhovniki, temveč s Svetim Duhom. Istočasno pa se ob Božjem Sinu pojavita znamenji Svetega Duha in nebeškega Očeta.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 12. januar 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je praznik Gospodovega krsta in dopoldne sem krstil 32 novorojenčkov. Gospodu se skupaj z vami zahvaljujem za ta bitjeca ter za vsako novo življenje. Všeč mi je krstiti otroke. Zelo mi je všeč! Vsak rojen otrok je dar veselja in upanja, vsak krščen otrok pa je čudež vere in praznik za Božjo družino.

Današnji evangeljski odlomek poudarja, ko je Jezus prejel od Janeza krst v reki Jordan, 'so se mu odprla nebesa' (Mt 3,16). To je izpolnitev prerokb. Obstaja namreč vzklik, ki ga med adventnim časom ponavljamo v bogoslužju: 'O da bi predrl nebo in stopil dol!' (Iz 63,19). Če nebesa ostanejo zaprta, je naše obzorje tega zemeljskega življenja temno, brez upanja. Z obhajanjem božiča, pa nam je vera ponovno dala gotovost, da so se nebesa z Jezusovim prihodom 'predrla'. Na dan Kristusovega krsta pa ponovno zremo odprta nebesa. Pojavitev Božjega Sina na svetu, označuje začetek velikega časa usmiljenja, potem ko je greh zaprl nebesa ter postavil pregrado med človeškim bitjem in njegovim Stvarnikom. Z Jezusovim rojstvom so se nebesa odprla. Bog nam v Kristusu daje zagotovilo neuničljive ljubezni. Odkar je Beseda postala meso, je mogoče videti nebesa odprta. To je bilo mogoče za pastirje, za Modre z Vzhoda, za Janeza Krstnika, za Jezusove apostole, za sv. Štefana, prvega mučenca, ki je vzkliknil: 'Vidim nebesa odprta!' (Apd 7,56). To je možno tudi za vsakega od nas in sicer, če se pustimo prevzeti Božji ljubezni, ki nam je bila prvič podarjena v krstu po Svetem Duhu. Pustimo, da nas prevzame Božja ljubezen. To je velik čas usmiljenja! Ne pozabite tega: 'To je velik čas usmiljenja'!

Ko je Jezus prejel od Janeza Krstnika krst pokore in bil tako solidaren s spokornim ljudstvom, je On, ki je bil brez greha in se mu ni bilo potrebno spreobrniti, zaslišal glas Boga Očeta iz nebes: ' Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje' (v. 17). Jezus je tako prejel potrditev nebeškega Očeta, ki ga je poslal ravno zato, da bi z nami delil našo pogojenost, našo revščino. Deliti z drugim je pravi način ljubezni. Jezus se ni distanciral od nas, ima nas za brate ter sestre in to deli z nami. Tako nas je skupaj z Njim napravil za otroke Boga Očeta. To je razodetje in vir resnične ljubezni. To je velik čas usmiljenja!

Se vam ne zdi, da naš čas potrebuje dodatek bratskega podeljevanja in ljubezni? Se vam ne zdi, da potrebujemo dodatek dejavne ljubezni? Vendar ne tiste, ki je zadovoljna z občasno pomočjo, ki nas ne potegne notri, v kateri nas ni zraven, temveč tisto dejavno ljubezen, ki deli z drugim, ki prevzame nase bratovo stisko in trpljenje. Kakšen okus dobi življenje, ko se pusti preplaviti Božji ljubezni!

Prosimo Devico Marijo, naj nas podpira s svojo priprošnjo pri našem prizadevanju v hoji za Kristusom po poti vere in dejavne ljubezni, po poti, ki jo je začrtal naš krst.

Angel Gospodov, 8. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan. Danes na praznik Jezusovega krsta nam evangelij (Mt 3,13-17) predstavlja prizor, ki se je dogodil pri reki Jordan. Sredi spokorne množice, ki se je pomikala proti Janezu Krstniku, da bi prejela krst, je bil tudi Jezus. Stal je v vrsti. Janez mu bi to rad preprečil rekoč: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?« (Mt 3,14).

Krstnik se namreč zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom. Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je On vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti, da se izpolni vsa pravičnost (prim. v. 15). To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj Bog je tako zelo blizu nam, zelo.

V trenutku, ko je Jezus, krščen po Janezu, stopil iz vode reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (v. 17). Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa, in dal javni začetek njegovega poslanstva zveličanja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico« (Iz 42,2-3), kot zvesti in krotki služabnik.

Takšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo ni nikoli prozelitizem, temveč privlačiti. Kako je mogoče privlačiti za Kristusa? To pa se lahko začne iz močne povezanosti z Njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni, kar je služiti Jezusu v najmanjših bratih. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja in poživljeni z njegovo milostjo, smo poklicani napraviti svoje življenje veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.

Ta praznik nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej z Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.

Naj Devica Marija pomaga vsem nam kristjanom ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa ponižnost, krotkost in odločnost.

Sobota, 11. januar 2020, 10:21