Išči

Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. nedeljo med letom

V današnjem bogoslužju nam evangelist Matej, ki nas bo spremljal vse letošnje liturgično leto, predstavi začetek Kristusovega javnega poslanstva, ki je v oznanjevanju Božjega kraljestva, ozdravljanju bolnikov, da s tem pokaže, da se je Kraljestvo približalo oziroma, da je že med nami. Jezus je začel z oznanjevanjem v Galileji, kjer je odraščal, v deželi, ki je na robu, medtem ko je dežela Judeja z mestom Jeruzalemom v središču judovskega ljudstva.

Iz 8,23-9,3

Ta dan ne bo več v temi dežela, ki je zdaj v stiski. V prejšnjem času je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjem pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo.

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč.
Pomnožil si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob žetvi,
kakor se radujejo, ko se deli plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
šibo njegovega priganjača
si zlomil kot na dan Midjáncev.

1 Kor 1,10-13.17

Prosim pa vas, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi govorite isto in naj ne bo med vami razdorov. Bodite pa izpopolnjeni v istem umevanju in istem mišljenju. Razkrili so mi namreč Hloini domači o vas, bratje moji, da so prepiri med vami. Hočem reči, da vsak med vami govori: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni? Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij: pa ne v modrosti besede, da se Kristusov križ ne izniči.

Mt 4,12-17

Ko pa je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnaumu, ki leži ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:

Dežela  Zabulonova in zemlja Neftalijeva,
ob poti k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja!
Ljudstvo, ki je prebivalo v temi,
je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence,
je zasijala luč.

Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo.«

Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

In ko je šel od tam naprej, je zagledal druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, ko sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je. In takoj sta pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Izaijeva obljuba, po kateri se naj bi Mesija (Kristus) razodel Zabulonu in Neftaliju, se je dopolnila v Kani.« Sv. Ambrož dodaja: »Izaija je gledal na Kristusa kot na luč, ki bo zasvetila v temi.« Origen pravi, da je bila »Cerkev v Korintu razdeljena na stranke.« Ambroziaster k temu dodaja, da pa »Pavel poziva k občestvenosti nauka, ki so ga od njega prejeli.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Nekateri so se sklicevali na Kristusa kot voditelja njihove stranke.« In Teodoret iz Cira dodaja: »Zato so med njihovim razdorom izdali Kristusa samega.« 

Origen pravi: »Ko je Janez privedel do dopolnitve Staro zavezo, je Jezus 'začel pridigati' Novo, saj je on sam njen začetek«. »Jezusov namen«, pravi Neznani pisec, »ni bil namreč poteptati Janezovega nauka, temveč ga potrditi«. Sveti Kromacij Oglejski to trditev razloži: »Nihče ne more prejeti Božje milosti, če se ni prej očistil vsakega madeža s skesano spovedjo«. Sveti Ciril Aleksandrijski pa razloži Jezusov umik v Galilejo: »Jezus nas je s tem svojim zgledom poučil, naj ne iščemo skušnjave ali preganjanja.« Sv. Janez Krizostom k temu dodaja: »ampak, da se osebno umaknemo iz območja njihovega vpliva.« Neznani pisec nadaljuje z razvijanjem te razlage: »Gospod se je umaknil v Galilejo in sicer ne zaradi tega, ker bi se bal smrti, temveč, da bi ohranil svoje trpljenje za primernejši čas. Hkrati pa nam je dal tudi zgled, kako se umakniti iz nevarnostmi skušnjave.«

Sv. Ciril Aleksandrijski trdi: »Evangelij je za nas velika Luč«. »In ta Luč«, nadaljuje Origen »osvetljuje tiste, ki sedijo v smrtni senci, čeprav je niso iskali«. Neznani pisec to Origenovo trditev pojasni: »Pravično je, da so tisti rodovi Galileje, ki so bili prvi dejansko zasužnjeni, sedaj prvi, ki so osvobojeni duhovne zasužnjenosti.« Kromacij Oglejski podaja sledečo teološko razlago: »Kakor je Oče luč, tako je tudi Sin luč. Dežela smrtne sence je področje, kjer domuje pekel in tam je Zveličar s  svojim veličastvom osvetlil tiste, ki so bili zaviti v smrt.«

Sv. Janez Krizostom o poklicanosti prvih učencev pravi: »Takoj, ko so zaslišali Jezusov klic, so pustili svoje mreže. Kristus od nas namreč zahteva takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec nadaljuje razlago: »Vsak učenec, ki se mu pridruži, mora nujno opustiti sledeče tri posvetne ljubezni: dejanja mesa, materialne dobrine, starše po mesu.« Sv. Gregor Veliki potrdi trditev Neznanega pisca: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih posedujemo, ampak tudi našim najbolj intimnim željam.«

Misli Benedikta XVI.

V današnjem bogoslužju nam evangelist Matej, ki nas bo spremljal vse letošnje liturgično leto, predstavi začetek Kristusovega javnega poslanstva, ki je v oznanjevanju Božjega kraljestva, ozdravljanju bolnikov, da s tem pokaže, da se je Kraljestvo približalo oziroma, da je že med nami. Jezus je začel z oznanjevanjem v Galileji, kjer je odraščal, v deželi, ki je na robu, medtem ko je dežela Judeja z mestom Jeruzalemom v središču judovskega ljudstva. Toda prerok Izaija je v naprej naznanil, da bo to področje, ki sta ga dobila Zabulon in Neftali, imelo slavno prihodnost: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (prim. Iz 8,23-9,1), Kristusovo luč, luč njegovega Evangelija (prim. Mt 4,12-16). Besedo 'evangelij' so rimski vladarji uporabljali za svoje razglase. Ne glede na vsebino, so jih imeli za 'dobre novice', to je naznanila rešitve, saj so cesarja imeli za gospoda sveta in vsak razglas za znanilca dobrega. S tem, da se ta beseda začne uporabljati za Jezusovo oznanjevanje, je pravzaprav kritika prejšnjega: ne vladar, ampak Bog je Gospod sveta, in resnični evangelij, je evangelij Jezusa Kristusa.

'Dobro novico', ki jo Jezus oznanja, lahko povzamemo s sledečimi besedami: »Božje kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17; Mr 1,15). Kaj pomeni ta izraz? Gotovo ne naznanja zemeljskega kraljestva omejenega v času in prostoru, temveč oznanja, da Bog kraljuje, da je Bog Gospod in da je njegovo gospodovanje navzoče, se udejanja in uresničuje. Novost Kristusovega sporočila je, da je Bog v Njem postal bližnji, kraljuje med nami, kakor o tem pričujejo čudeži in ozdravljenja, ki jih izvršuje. Bog kraljuje v svetu po svojem Sinu, ki je postal človek in z močjo Svetega Duha ali kot pravi sv. Luka 'z Božjim prstom' (prim Lk 11,20). Povsod kamor pride Jezus, Duh stvarnik, vdihne življenje in ljudi ozdravlja telesnih in duhovnih bolezni. Kraljevanje Boga se torej razodeva v celostnem ozdravljenju človeka. S tem želi Jezus razodeti resnično obličje Boga, ki je blizu ter je poln usmiljenja do vsakega človeškega bitja, Boga, ki nam iz svojega življenja podarja življenje v obilju. Božje kraljestvo je torej življenje, ki prevlada nad smrtjo, luč resnice, ki prežene temo nevednosti in laži.

Dragi bratje in sestre, te dni, med 18. in 25. januarjem poteka teden molitve za edinost kristjanov. Tudi danes, da bomo v svetu znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom in edinosti med ljudmi, moramo mi kristjani utemeljiti naše življenje na teh štirih osnovah: na poslušanju Božje Besede, ki jo posreduje živo izročilo Cerkve, bratskem občestvu,  Evharistiji in molitvi. Samo na ta način bo Cerkev, trdno povezana s Kristusom, mogla učinkovito izpolnjevati svoje poslanstvo, kljub omejenostim in pomanjkljivostim svojih članov, kljub delitvam, s katerimi se je moral soočiti že apostol Pavel v skupnosti v Korintu, kakor nas na to spominja drugo berilo današnje nedelje: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1Kor 1,10). Apostol je namreč zvedel, da so v krščanski skupnosti v Korintu vzniknila nesoglasja in razdeljenosti, zato je z vso odločnostjo dodal: »Mar je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). S tem je Pavel zatrdil, da vsaka razdeljenost v Cerkvi žali Kristusa, istočasno pa lahko vedno v Njem, edini Glavi in Gospodu po neizčrpni moči milosti spet najdemo edinost.

Pri tem je vedno aktualen poziv današnjega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Resno zavzemanje za spreobrnjenje h Kristusu, je pot, ki vodi Cerkev, v času za katerega ve Bog, k popolni vidni edinosti. Znamenje tega so ekumenska srečanja, ki jih je v teh dneh vedno več po vsem svetu. Tukaj v Rimu, poleg tega, da so navzoče razne ekumenske delegacije, se bo jutri začelo srečanje Komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in prvotnimi vzhodnimi Cerkvami. Pojutrišnjem, na praznik Spreobrnitve apostola Pavla, pa se bo zaključil s slovesnimi večernicami, Teden molitve za edinost kristjanov. Prosimo Sveto Marijo, naj vedno izprosi Cerkvi isto gorečnost za Božje kraljestvo, kakor ga je imel pri svojem poslanstvu Jezus Kristus. Gorečnost do Boga, za njegovo gospostvo ljubezni in življenja, gorečnost za človeka,  ki ga je srečal v resnici z željo, da mu podari najdragocenejši zaklad: ljubezen Boga, njegovega Stvarnika in Očeta. Naj nas vedno na tej poti spremlja Devica Marija, Mati Cerkve.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 26. januar 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje pripoveduje o začetkih Jezusovega javnega življenja po mestih in vaseh Galileje. Njegovo poslanstvo se ni začelo v Jeruzalemu, torej v verskem, družbenem in političnem središču, ampak se je začelo na obrobnem področju, ki so ga pravoverni judje zaničevali zaradi tega, ker so bila tam navzoča različna tuja ljudstva. Prerok Izaija zato o njem pravi 'poganska Galileja' (Iz 8, 23).

To ozemlje je mejno, prehodno področje, kjer se srečujejo osebe tako različne po rasi, kulturi in veri. Galileja je tako postala simboličen kraj odprtosti evangelija za vsa ljudstva. S tega vidika je Galileja podobna današnjemu svetu: navzočnost različnih kultur, potreba po soočanju in srečanju. Tudi mi danes smo potopljeni v pogansko Galilejo. V takem okolju se lahko prestrašimo ter popustimo skušnjavi in začnemo graditi ograje, da bomo bolj varni in zavarovani. Toda Jezus nas uči, da Dobra novica, ki jo On prinaša, ni samo za en del človeštva, potrebno jo je sporočiti vsem. Veselo oznanilo je, namenjeno vsem, ki ga pričakujejo in morda tudi za tiste, ki nič več ne pričakujejo in nimajo moči, da bi ga iskali ali zanj prosili.

Ko je Jezus začel iz Galileje, nas je s tem poučil, da ni nihče izključen iz Božjega zveličanja, nasprotno Bog želi začeti na obrobju, od zadnjih, da bi dosegel vse. Poučuje nas metodo, svojo metodo, ki pa že izraža tudi vsebino, torej Očetovo usmiljenje. »Vsak kristjan in vsaka skupnost bo razločevala, kakšno pot terja Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic.« In kakšen je ta klic? »Da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija« (Evangelii gaudium 20).

Jezus ni začel svoje poslanstvo samo iz obrobnega kraja, ampak tudi z ljudmi, za katere bi rekli, da so 'nižjega sloja'. Ko je izbiral svoje prve učence in bodoče apostole, ni šel v šole pismoukov ali učiteljev Postave, temveč do ponižnih in preprostih oseb, ki so se prizadevno pripravljale na prihod Božjega kraljestva. Jezus jih je prišel poklicat tja, kjer so delali, torej na obalo jezera. Bili so namreč ribiči. Poklical jih je in takoj so šli za Njim. Pustili so mreže in šli za Njim. Njihovo življenje bo postalo nenavadna in privlačna avantura.

Dragi prijatelji in prijateljice, Gospod tudi danes kliče! Gospod hodi po poteh našega vsakdanjega življenja. Tudi danes, v tem trenutku, tukaj, hodi Gospod po trgu. Kliče nas, da bi šli z Njim, delali z Njim za Božje kraljestvo v 'galilejah' današnjega časa. Vsakdo naj pomisli, Gospod hodi danes tu, Gospod me gleda, me opazuje! Kaj mi Gospod govori? Če kdo med vami sliši, da mu Gospod pravi: »Hodi za menoj«, naj bo pogumen in gre z Njim. Gospod nikoli ne razočara. V svojem srcu prisluhnite, če vas Gospod kliče, da bi šli za njim. Pustimo, da nas doseže njegov pogled, njegov glas in pojdimo za njim! »Da bo veselje evangelija doseglo skrajne meje zemlje in da ne bo nobeno obrobje ostalo brez njegove luči« (Evangelii gaudium 20).«

Angel Gospodov, 22. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 4,12-23) pripoveduje o začetku Jezusovega pridiganja v Galileji. Zapustil je Nazaret, vas na gričih in se ustalil v Kafarnaumu, pomembnem središču ob obali jezera, poseljenem v glavnem s pogani. Bil pa je tudi križišče med Sredozemljem in mezopotamsko notranjostjo.

 

Ta izbira kaže na to, da naslovljenci Jezusovega pridiganja niso samo sonarodnjaki, ampak vsi, ki so pristali v svetovljanski »poganski Galileji« (v. 15; prim Iz 8,23), tako so jo poimenovali. Iz glavnega mesta Jeruzalema je to področje geografsko gledano obrobje in versko gledano nečisto, polno je bilo s pogani, saj je bilo pomešano s tistimi prebivalci, ki niso pripadali Izraelu. Za zgodovino zveličanja se iz Galileje ni pričakovalo velikih reči. Vendar pa se je ravno od tam razširila tista luč, o kateri smo razmišljali pretekle nedelje, torej Kristusova luč. Razširila se je ravno iz obrobja.

Jezusovo sporočilo posnema Krstnikovo, saj oznanja »nebeško kraljestvo« (v. 17). To kraljestvo ne prinaša ponovne vzpostavitve nove politične moči, temveč dopolnitev zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, ki bo prinesla obdobje miru in pravičnosti. Za sklenitev te zaveze z Bogom, je vsakdo poklican spreobrniti se, spremeniti lasten način mišljenja in življenja. Pomembno je, da ne spremenimo samo način življenja, temveč tudi način mišljenja. Ne gre za menjavo oblačil, temveč navad. To, po čem se razlikuje Jezus od Janeza Krstnika pa je stil in metoda. Jezus je izbral, da bo potujoči prerok. Ni čakal na ljudi, temveč jim je šel naproti. Jezus je vedno na poti. Njegovi prvi misijonarski izhodi so bili ob obali Galilejskega jezera, v stiku z ljudmi, še posebej z ribiči. Tam Jezus ne oznanja samo prihod Božjega kraljestva, temveč tudi išče tovariše, ki bi jih pridružil svojemu poslanstvu zveličanja. Na tem istem kraju je srečal dve dvojice bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Poklical jih je rekoč: »Hodíte za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi« (prim. v. 19). Klic jih doseže ravno na višku njihove vsakodnevne dejavnosti, saj se nam Gospod razodeva, ne na nenavaden in zgovoren način, temveč v vsakdanjosti življenja. Tam moremo najti Gospoda, saj se tam razodevala, daje nam čutiti v našem srcu svojo ljubezen. In tam v tem dialogu z Njim v vsakdanjosti našega življenja, se spreminja srce. Takojšen in neposreden je bil odgovor štirih ribičev: Takoj so pustili mreže in šli za njim (prim. v. 20). Vemo namreč, da so bili Krstnikovi učenci, in ki so zaradi njegovega pričevanja, že začeli verovati v Jezusa kot Mesija (prim. Jn 1,35-42)

Mi, današnji kristjani, smo srečni, ker lahko oznanjamo in pričujemo svojo vero, saj se je že zgodilo prvo oznanilo, ker so že bili tisti ponižni in pogumni ljudje, ki so velikodušno odgovorili na Jezusov klic. Ob obali jezera, na področju, na katerega nihče ni pomislil, se je rodila prva skupnost Kristusovih učencev. Naj zavest o teh začetkih prebudi v nas željo ponesti Jezusovo besedo, ljubezen in nežnost v vsak kontekst življenja, tudi v tistega težko dostopnega in trdovratnega.  Ponesti Besedo na vsa obrobja. Vsa področja človekovega življenja so zemlja, v katero posejati seme evangelija, da bi prinašala sadove zveličanja. Devica Marija naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga, da bomo z veseljem odgovorili na Jezusov klic in se ponudili v službo Božjega kraljestva.

Sobota, 25. januar 2020, 09:20