Išči

Vatican News
Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Spreobrnjenja apostola Pavla

Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni več v zanašanju na lastne moči, da bi se skrupulozno držal postave, temveč v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslužene Božje ljubezni, križanega in vstalega Jezusa Kristusa.

Apd 22,3-16

»Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo. Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.«

Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹ Moji spremljevalci so resda videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.

V Damasku je živel neki Ananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti hip sem ga zagledal. Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹

Mr 16,15-18

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Razlaga cerkvenih očetov

Apd 22,3-16
Sv. Janez Krizostom pravi: »Pavel želi predstaviti, kako veliko gorečnost je imel v češčenju Boga in kako je bil že od vsega začetka pozoren do postave. Vse to pa razodene zato, da bi dokazal, kako je bil primoran pridigati evangelij in sicer ne po človeški volji, temveč po božanski moči in tako pokazal na svojo vztrajnost, pozornost in voljo do učenja. Te besede je namreč izrekel, da bi bile v dobrobit njegovim poslušalcem, ki pa so v resnici bile prava obtožba, a k sreči njegovi poslušalci niso bili kakor kamni, saj so s pozornostjo poslušali njegove besede. Iz svoje izkušnje je Pavel vse učil, da je zaslužil biti vreden ljubezni ter voden po poti resnice.«

Origen pravi: »Vedeti moramo, da je v evangelij vključeno vsako dobro delo narejeno Jezusu in se tudi Njemu pripisuje vse tisto, kar je bilo storjeno njim, ki so zatem postali njegovi učenci. Zato je vsako dobro delo, ki ga storimo svojemu bližnjemu že vključeno v evangelij, kakor tudi to, da kdor izda Jezusove učence posledično izda Jezusa. Sv. Efrem Sirski pa pravi, da je »naš Gospod s ponižnostjo govoril od zgoraj, da bi voditelji njegove Cerkve  prav tako ponižno govorili.«

Mr 16,15-1
Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je katehezo med splošno avdienco 3. septembra 2008 posvetil doživetju svetega Pavla na poti v Damask, torej tistemu doživetju, ki ga običajno imenujemo njegovo spreobrnjenje.

Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja prišlo do odločilnega trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več, padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na 'izgubo' in 'nesnago' (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-9; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi.

To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo 'nesnaga'. Ni več 'zasluga', marveč 'izguba', ker odslej velja samo življenje v Kristusu.

Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.

Če sedaj vse to naobrnemo nase, se vprašajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šefe v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.

Misli papeža Frančiška

Homilija, večernice 25. januar 2017
Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni več v zanašanju na lastne moči, da bi se skrupulozno držal postave, temveč v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslužene Božje ljubezni, križanega in vstalega Jezusa Kristusa. Tako spozna vdor novega življenja, življenja v skladu z Duhom, v katerem, po moči vstalega Gospoda, izkusi odpuščanje, zaupanje ter tolažbo. In Pavel te novosti ne more zadržati zase: milost ga priganja, da oznanja veselo novico o ljubezni in spravi, ki ju Bog v Kristusu v polnosti podari človeštvu.

Za apostola narodov je sprava človeka z Bogom, katerega ambasador je postal (glej 2 Kor 5,20), »dar, ki prihaja od Kristusa«. To je jasno razvidno v besedilu iz Drugega pisma Korinčanom, iz katerega izhaja letošnja tema tedna molitve za enost kristjanov: Kristusova ljubezen nas priganja k spravi (glej 2 Kor 5,14-20). »Kristusova ljubezen«: ne gre za našo ljubezen do Kristusa, temveč za Kristusovo ljubezen do nas. Na isti način sprava, h kateri smo spodbujeni, ni le naša iniciativa: je predvsem sprava, ki jo Bog ponudi nam v Kristusu. Prej kot človeško naprezanje vernikov, ki si prizadevajo preseči svoje razdeljenosti, je zastonjski Božji dar. Učinek tega daru osebi, ki ji je odpuščeno in je ljubljena, pa je poklicanost k oznanjevanju evangelija sprave v besedah in dejanjih, k življenju in pričevanju o spravljenem bivanju.

S tega vidika se danes lahko vprašamo: »Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?« Pavel sam nam pomaga najti pot. Poudari, da se sprava v Kristusu »ne more zgoditi brez daritve«. Jezus je dal svoje življenje, ko je umrl za vse. Podobno so ambasadorji sprave poklicani dati življenje v njegovem imenu, ne živeti več sami zase, ampak Zanj, ki je umrl in vstal zanje (glej 2 Kor 5,14-15). Kakor uči Jezus, življenje resnično pridobimo le, kadar ga izgubimo zaradi njegove ljubezni (glej Lk 9,24). To je revolucija, ki jo je živel Pavel, pa tudi večna krščanska revolucija: ne živeti več sami zase, za lastne koristi in podobo, temveč po Kristusovi podobi, Zanj in v skladu z Njim, z njegovo ljubeznijo in v njegovi ljubezni.

Za Cerkev in vsako krščansko veroizpoved je to povabilo, da se ne bi opirali na programe, preračunavanje in prednosti, da se ne bi zanašali na trenutne priložnosti in modo, ampak da bi pot vedno iskali gledajoč Gospodov križ: »Naš program življenja je tam.« Obenem pa je tudi povabilo, da bi šli ven iz vsake osame, da bi presegli skušnjavo avtoreferenčnosti, ki prepreči, da bi doumeli tisto, kar Sveti Duh izvršuje onstran lastnega prostora. Pristna sprava med kristjani se bo lahko uresničila, ko bomo znali prepoznati darove drug drugih in se bomo zmožni s ponižnostjo in krotkostjo učiti drug od drugih, ne da bi pričakovali, do se bodo drugi najprej učili od nas.

Če živimo ta »umreti sami zase« za Jezusa, je naš stari način življenja odrinjen v preteklost. In kakor se je zgodilo sv. Pavlu vstopimo v novo obliko bivanja in občestva. Z njim lahko rečemo: »Staro je minilo« (2 Kor 5,17). Gledati nazaj pomaga in je nujno za očiščevanje spomina. Toda »fiksirati« se na preteklost, zadrževati se ob spominjanju doživetih in storjenih krivic ter soditi z zgolj človeškimi merili, lahko ohromi in prepreči, da bi živeli sedanjost. Božja Beseda nas opogumlja, da bi iz spomina jemali moč, da bi se spominjali dobrega, prejetega od Gospoda; toda od nas zahteva tudi, da preteklost pustimo za seboj in v sedanjosti hodimo za Jezusom ter živimo novo življenje v Njem. Dopustimo Njemu, ki vse dela novo (glej Raz 21,5), da nas usmeri k novi prihodnosti, odprti za upanje, ki ne razočara, prihodnosti, v kateri bo mogoče preseči razdeljenosti in bodo verniki, prenovljeni v ljubezni, v polnosti in vidno složni.

Petek, 24. januar 2020, 10:00