Išči

Vatican News
In Janez je pričeval in rekel: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim«. In Janez je pričeval in rekel: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim«. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. nedeljo med letom

S praznikom Gospodovega krsta, ki smo ga obhajali preteklo nedeljo, smo vstopili v bogoslužni čas, ki se imenuje »navadni« (čas med letom). Na to drugo nedeljo, nam evangelij predstavlja prizor srečanja med Jezusom in Janezom Krstnikom pri reki Jordan. Tisti, ki to pripoveduje je očividec, torej Janez Evangelist, ki je bil preden je postal Jezusov učenec Janezov in sicer skupaj s svojim bratom Jakobom, kakor tudi s Simonom in Andrejem. Vsi so bili iz Galileje in so bili ribiči. Krstnik torej vidi Jezusa, ki prihaja pomešan med množico in navdihnjen od zgoraj, prepozna v Njem poslanega od Boga. Zaradi tega pokaže nanj s temi besedami: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29).

Iz 49,3.5-6

Rekel mi je: »Ti si moj služabnik,
Izrael, ki se bom v tebi poveličal.«
Zdaj pa govori Gospod,
ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika,
da nazaj pripeljem Jakoba k njemu
in zberem Izraela za njega.
Počaščen sem bil v Gospodovih očeh
in moj Bog je bil moja moč.
Rekel je: »Premalo je, si mi služabnik,
da povzdigneš Jakobove rodove
in nazaj pripelješ Izraelove rešence.
Zato te postavljam za luč narodom,
da boš moje odrešenje do konca zemlje.«

1 Kor 1,1-3

Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat Sostén Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim, svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa na vsakem kraju, svojem in našem: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.

Jn 1,29-34

Naslednji dan je (Janez) zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel:
'Za menoj pride mož,
ki je pred menoj,
kajti bil je prej kakor jaz'.
In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodene Izraelu«. In Janez je pričeval in rekel: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim«. In jaz ga nisem poznal; toda tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: 'Na kogar boš videl, da se spušča Duh in ostaja nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom'. In jaz sem videl in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Misli cerkvenih očetov

Teodoret iz Cira pravi: »Kristusova človeškost ima v sebi kraljevo naravo, čeprav v podobi služabnika.« Sv. Atanazij razlaga: »Kristusova človeška narava je bila ustvarjena v maternici žene, kakor se to zgodi za vsakega od nas.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je služabnik, ker je prevzel telo.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »V trenutku, ko je Kristus postal suženj, je svobodno sprejel suženjstvo«, »in postal eden od nas«, pa je dodal Teodoret iz Cira. Ponovno sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Njegovo poslanstvo je bilo zbrati Izraela, ki ga je treba rešiti, kar vključuje vse tiste, ki imajo vero«, in k temu Teodoret doda: »tako v Izraelu, kot med pogani.«

Ambroziaster pravi: »Pismo je naslovljeno, ne samo na tiste, ki so že bili očiščeni njihovih grehov«, »ampak tudi na vse tiste, ki bodo morali še prejeti v polnosti posvečujočo milost«, pa dodaja Origen. Sv. Janez Krizostom razlaga: »Ta navodila niso samo za Korinčane, ampak jih je možno uporabiti za vse kristjane, ki so v katerem koli kraju.« Ambroziaster in Teodoret iz Cira pravita: »Milost prihaja od Očeta po Sinu.« Sv. Janez Krizostom razmišlja: »Da bi bili po božji volji poklicani apostoli, se je potrebno razorožiti vsakršne ošabnosti, da se bo vse zgodilo na Božjo pobudo.« Teodoret iz Cira pravi: »Pavel pokaže na svojega tovariša Sosténa, kot na tistega, ki je z njim trpel v Korintu.«

Sv. Avguštin o Božjem Jagnjetu razloži: »Od Adama je prejel meso, ne greha. On, ki ni prejel greha od našega rodu, je tisti, ki nam odvzame naš greh. Glejte Jagnje Božje, glejte njega, ki odvzema greh sveta. Da bi nam dal zgled ponižnosti, da bi nas poučil sprejeti milost krsta, je Kristus prejel to, kar zanj ni bilo potrebno, za nas pa je nujno potrebno. Ko krščuje Peter, je Kristus, ki krščuje; ko krščuje Pavel, je Kristus, ki krščuje.«

Origen pravi: »Izraz Jagnje lahko razumemo v smislu, da se nanaša na Jezusa kot človeka. 'On je namreč jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo' (Iz 53,7). Vidite zdaj, zakaj vidimo v Razodetju Jagnje, kakor zaklano. To je Jagnje, ki je zaradi nekaterih nedoumljivih razlogov postalo spravna žrtev za ves svet, ker je sprejelo celo to, da je bilo zanj (za svet) zaklano in sicer po meri Očetove ljubezni do ljudi. S svojo krvjo nas je odkupil od tistega, ki nas je kupil, saj smo bili zaradi greha pokvarjeni. Tisti, ki je to Jagnje vodil v žrtvovanje, je bil Bog navzoč v človeku, v pravem Velikem Duhovniku. To potrjuje Jezus sam, ki pravi: 'Nihče mi ga (življenje) ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta' (Jn 10,18).«

Teofilakt Simokat pravi: »Pred očmi moramo imeti to, da Janez ne pravi: 'On, ki bo odvzel greh sveta' temveč 'On, ki odjemlje', kajti Kristus je to enkrat storil in to še vedno počne. Ta edinstvena daritev ima neprekinjeno vrednost.« Origen pa ob tem pripomni: »Vendar pa Jagnje ne more sprejeti nase greha vseh, ampak samo tistih, ki trpijo ter se kesajo tako dolgo, dokler jim ne odvzame greha«.

Teodor iz Mopsuestije pa nam razlaga, kar je iz Janezovega pričevanja razvidno in sicer to, da »Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad Gospodom, niso videli vsi navzoči, ampak samo Janez, ki je imel neke vrste duhovno videnje, kakor na primer preroki, ki so sredi ljudstva videli resničnosti, ki so bile vsem ostalim nevidne.«

Misli Benedikta XVI.

Janez je vsekakor prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje z neba: »Na kogar boš videl, da se spušča Duh in ostaja nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom« (Jn 1,33). Jezusov krst je bilo prvo znamenje, po katerem je Janez spoznal v polnosti resničnost Jezusa iz Nazareta in ga nato začel 'razodevati Izraelu' (Jn 1,31) kot Božjega Sina ter človekovega odrešenika: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29). Ta stavek ponavljamo vedno, ko obhajamo sveto evharistijo, v trenutku, ko nas duhovnik povabi k oltarju: »Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Glejte to je jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Jezus je resnično velikonočno jagnje, ki se je prostovoljno daroval za nas ter tako uresničil novo in večno zavezo.

V zarji novih časov Janez Krstnik pričuje s svojim življenjem, popolnoma posvečenim pripravi poti Kristusu, da so se v Marijinem Sinu iz Nazareta dopolnile Božje obljube. Ko ga zagleda, da prihaja k reki Jordan, kjer je krščeval, pred svojimi učenci pokaže nanj: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Benedikt XVI., Poslanica za 47. svetovni molitveni dan za poklice).

Janez je vsekakor prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje z neba: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu« (Jn 1,33). Jezusov krst je bilo prvo znamenje, po katerem je Janez spoznal v polnosti resničnost Jezusa iz Nazareta in ga nato začel 'razodevati Izraelu' (Jn 1,31) kot Božjega Sina in človekovega odrešenika: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Jn 1,29). (Angelus, 24. junij 2007).

Jezusovo poslanstvo zaradi katerega je prišel med nas, doseže dopolnitev v velikonočni skrivnosti. S križa, s katerega bo vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12,32), preden 'izroči Duha' reče: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30). V skrivnosti njegove pokorščine vse do smrti, smrti na križu (prim. Fil 2,8) se je dopolnila nova in večna zaveza. Božja svoboda in svoboda človeka sta se dokončno srečali v njegovem križanem mesu in za vedno sklenili neločljivo zavezo. Tudi za človekov greh je Božji Sin zadostil enkrat za vselej (prim. Heb 7,27); 1Jn 2,2; 4,10). V velikonočni skrivnosti se resnično uresniči naša osvoboditev od zla in smrti. Pri postavitvi evharistije je Jezus sam govoril o »novi in večni zavezi« sklenjeni v preliti krvi (prim. Mt 26,28; Mr 14,24; Lk 22,20). Ta njegov osnovni namen poslanstva je bil zelo jasno nakazan že na začetku njegovega javnega življenja. Saj je Janez Krstnik, ko ga je videl, da prihaja k njemu, vzkliknil: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). Ta stavek ponavljamo vedno, ko obhajamo sveto evharistijo, v trenutku ko nas duhovnik povabi k oltarju: »'Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Glejte to je jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.' Jezus je resnično velikonočno jagnje, ki se je prostovoljno daroval za nas ter tako uresničil novo in večno zavezo« (Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni CD 115,9). Njegova kri, ljubezen Njega, ki je Božji Sin in pravi človek, eden izmed nas, je tista, ki nas rešuje. Njegova ljubezen, iz katere se On svobodno daruje za nas, je tista, ki nas rešuje.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga vedno bolj razumeti globino čudovite skrivnosti presvete evharistije, da bi jo vedno bolj ljubili in po njej vzljubili Njega samega. Prosimo ga, da nas s svetim obhajilom vedno bolj pritegne k sebi. Prav tako ga prosimo naj nam pomaga, da ne bomo svojega življenja zadrževali zase, temveč ga darovali Njemu in tako delovali skupaj z Njim, da bi lahko drugi ljudje našli življenje, resnično življenje, ki prihaja samo od Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje. Amen. (Benedikt XVI., Homilija, Veliki četrtek, 5. april 2007).

Iz knjige Jezus iz Nazareta 1. del
Krstnikov nastop je bil nekaj povsem novega. Njegov krst, h kateremu kliče, se razlikuje od običajnih verskih umivanj. Ni ponovljiv in naj bi bil dejansko izvajanje preobrata, ki vse življenje za vedno določa na novo. Povezan je z ognjevitim klicem k novemu načinu mišljenja in delovanja, povezan je predvsem z naznanilom Božje sodbe in oznanjevanjem Večjega, ki bo prišel za njim. Četrti evangelij nam pove, da Krstnik tega Večjega, kateremu je hotel pripraviti pot, »ni poznal« (Jn 1,30-33). Toda ve, da kot utiralec poti deluje za skrivnostnega Drugega; ve, da je vse njegovo poslanstvo usmerjeno nanj.

Janez Krstnik je ob pogledu na Jezusa izgovoril besede:  »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29). Okoli te besede, ki jo v rimski liturgiji izgovarjamo pred delitvijo obhajila, so si dosti razbijali glavo. Kaj pomeni »Jagnje Božje«? Kako neki se Jezus imenuje »Jagnje« in kako neki to »Jagnje« odjemlje grehe sveta, jih premaguje v nebitnost in neučinkovitost?

Najprej je treba tu prepoznati dva starozavezna namiga. Spev o Božjem služabniku Iz 53,7 primerja Božjega služabnika z jagnjetom, ki ga peljejo v zakol; »kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo«. Še važnejše je, da je bil Jezus križan na velikonočni praznik in se je moral zdaj pojaviti kot resnično velikonočno jagnje, v katerem se je izpolnilo tisto, kar je pomenilo velikonočno jagnje pri izhodu iz Egipta: osvoboditev iz egiptovskega gospostva smrti in oprostitev za izhod, za potovanje v svobodo obljub. V luči velike noči je simbolika jagnjeta postala temeljna za razumevanje Kristusa; najdemo jo pri Pavlu (1Kor 5,7), pri Janezu (Jn 19, 36), v 1. Petrovem pismu (1,18.20), in v Razodetju (prim. Raz 5,6).

Ista hebrejska beseda talia pomeni tako »jagnje« kakor »dečka, hlapca«. Tako je Krstnikova beseda morda najprej pokazala na Božjega služabnika, ki s svojo namestniško pokoro »nosi« grehe sveta; v tem ga je bilo mogoče hkrati prepoznati kot pravo velikonočno jagnje, ki spravno izbriše greh sveta. Če je v stiski egiptovskega zatiranja kri velikonočnega jagnjeta postala odločilna za osvoboditev Izraela, potem Sin, ki je postal hlapec – pastir, ki je postal jagnje – ne trpi samo za Izrael, marveč za osvoboditev »sveta«, za človeštvo v celoti.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 19. januar 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! S praznikom Gospodovega krsta, ki smo ga obhajali preteklo nedeljo, smo vstopili v bogoslužni čas, ki se imenuje »navadni« (čas med letom). Na to drugo nedeljo, nam evangelij predstavlja prizor srečanja med Jezusom in Janezom Krstnikom pri reki Jordan. Tisti, ki to pripoveduje je očividec, torej Janez Evangelist, ki je bil preden je postal Jezusov učenec Janezov in sicer skupaj s svojim bratom Jakobom, kakor tudi s Simonom in Andrejem. Vsi so bili iz Galileje in so bili ribiči. Krstnik torej vidi Jezusa, ki prihaja pomešan med množico in navdihnjen od zgoraj, prepozna v Njem poslanega od Boga. Zaradi tega pokaže nanj s temi besedami: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29).

Glagol, ki ga prevajamo z 'odjemlje, odjemlje greh', dobesedno pomeni, 'dvigniti', 'vzeti nase'. Jezus je prišel na svet z zelo jasnim poslanstvom, da bi ga osvobodil sužnosti greha tako, da bi si naložil krivde človeštva. Na kakšen način? Da ga ljubi. Ni drugega načina, s katerim se premaga zlo in greh, kot z ljubeznijo, ki pripelje do darovanja lastnega življenja za druge. V pričevanju Janeza Krstnika ima Jezus poteze Gospodovega služabnika, ki je 'nosil naše trpljenje, ki si je naložil naše bolečine' (Iz 53,4), vse do smrti na križu. On je resnično velikonočno jagnje, ki se potopi v reko našega greha, da nas očisti.

Krstnik pred sabo vidi človeka, ki se je postavil v vrsto z grešniki, da bi bil krščen, čeprav tega ni potreboval. Človeka, ki ga je Bog poslal na svet kot zaklano jagnje. V Novi zavezi se beseda 'jagnje' večkrat pojavi in vsakič v povezavi z Jezusom. Ta podoba jagnjeta lahko preseneti, saj je namreč žival, za katero ni značilno, da je močna in krepka in bi si lahko na lastna ramena naložila tako težko breme. Toda ogromno gmoto zla si je naložila in odnesla proč slabotna in krhka stvarca, ki je simbol poslušnosti, učljivosti in nezaščitene ljubezni in je prišla vse do darovanja samega sebe. Takšen je Jezus, je kot jagnje. Jagnje ni gospodovalno temveč je učljivo, ni napadalno, temveč miroljubno, če ga kdo napade ne pokaže krempljev ali zob, temveč krotko vse prenaša.

Kaj torej pomeni za Cerkev, za nas danes, da smo učenci Jezusa, Božjega Jagnjeta? Pomeni, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje. Zajetno delo torej. Kristjani moramo delati to, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje. Biti Jagnjetovi učenci ne pomeni živeti kot 'oblegano mesto', temveč kot mesto, ki stoji na gori, odprto, gostoljubno in solidarno. To pomeni, da ne zavzamemo drže zaprtosti, temveč predlagamo evangelij vsem in pričujemo s svojim življenjem, da nas hoja za Jezusom osvobaja in napravlja bolj vesele.

Angel Gospodov, 15. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču današnjega evangelija (Jn 1,29-34) je ta beseda Janeza Krstnika: 'Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!' (v. 29). Beseda, ki jo spremlja pogled in roka, ki kaže na njega.« To besedo spremljata pogled in kretnja z roko, ki kažeta na Njega, Jezusa.

Predstavljajmo si prizor. Smo na obali reke Jordan. Janez krščuje. Veliko ljudi je, moških in žensk različnih starosti, ki so prišli tja, da bi prejeli krst iz rok tega moža, ki je mnoge spominjal na Elija, velikega preroka, ki je devet stoletij prej očistil Izraelce malikovanja ter jih popeljal nazaj k pravi veri v Boga zaveze, Boga Abrahama, Izaka in Jakoba.

Janez je pridigal, da je nebeško kraljestvo blizu, da se bo Mesija kmalu razodel in da se je potrebno pripraviti, spreobrniti in se pravično obnašati. Zato je začel krščevati v Jordanu, da bi dal ljudstvu konkretno sredstvo pokore (prim. Mt 3,1-6). Ti ljudje so prišli se pokesati svojih grehov, se pokoriti in ponovno začeti z življenjem. On ve, da je Mesija, Gospodov Maziljenec blizu, in da bo znamenje, po katerem ga bo prepoznal, da bo nad njim počival Sveti Duh. On bo namreč prinesel pravi krst, krst v Svetem Duhu (prim. Jn 1,33).

In prišel je ta trenutek. Jezus se je pojavil na obali reke, med ljudmi, med grešniki, kakor smo vsi mi. To prvo njegovo javno dejanje, prva stvar, ki jo je storil, ko je zapustil dom v Nazaretu pri tridesetih letih je, da se je spustil v Judejo, šel do Jordana in se dal Janezu krstiti. Vemo, kaj se je ob tem zgodilo – to smo obhajali prejšnjo nedeljo – nad Jezusa se je spustil Sveti Duh v obliki goloba in Očetov glas ga je oznanil kot ljubljenega Sina (prim. Mt 3,16-17). To znamenje je Janez čakal. On je! Jezus je Mesija. Vendar pa je Janez zbegan, saj se je razodel na nepričakovan način sredi grešnikov, krščen z njimi, še več, za njih. Toda Duh je razsvetlil Janeza in mu dal razumeti, da se je tako spolnila Božja pravica, se je spolnil načrt zveličanja. Jezus je namreč Mesija, Izraelov kralj, temveč ne z močjo tega sveta, temveč kot Jagnje Božje, ki sprejme nase in odvzame greh sveta.

Takega ga je Janez pokazal ljudem in tudi svojim učencem. Janez je namreč imel številčen krog učencev, ki so ga izbrali za duhovnega voditelja in ravno nekateri med njimi bodo postali prvi Jezusovi učenci. Dobro poznamo njihova imena: Simon, ki se bo potem imenoval Peter, njegov brat Andrej, Jakob in njegov brat Janez. Vsi so bili ribiči, vsi Galilejci, kot Jezus.

Dragi bratje in sestre, zakaj smo se tako dolgo zadržali ob tem prizoru? Ker je odločilen! Odločilen za našo vero in je tudi odločilen za poslanstvo Cerkve. Cerkev je namreč v vsakem času poklicana delati to, kar je storil Janez Krstnik, ljudstvu pokazati na Jezusa rekoč: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« On je edini Zveličar, On je Gospod, med grešniki, a je On, On, noben drugi močnejši, On je!

To so besede, ki jih mi duhovniki ponavljamo vsak dan med mašo, ko ljudstvu pokažemo kruh in vino, ki sta postala Kristusovo Telo in Kri. To liturgično dejanje predstavlja vse poslanstvo Cerkve, ki ne oznanja sebe samo, gorje, če bi Cerkev oznanjala samo sebe, izgubila bi kompas, temveč oznanja Kristusa, ne prinaša sebe samo, prinaša Kristusa. Kajti On je in samo On, ki rešuje svoje ljudstvo greha, ga osvobaja in ga vodi v deželo življenja in resnične svobode.

Naj Devica Marija, Mati Božjega Jagnjeta, nam pomaga verovati vanj in hoditi za njim.

Sobota, 18. januar 2020, 10:00