Išči

Vatican News

Nadškof Zore: Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije je s. Ivanka pot prehodila do konca

Danes, v sredo, 11. decembra, popoldne je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v vodiški cerkvi daroval pogrebno sveto mašo za pokojno s. dr. Ivanko Tadina ŠSFKK (Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja), ki je odšla v večno življenje pri Bogu na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 2019.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani svojci in drugi sorodniki, spoštovane šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, spoštovani bratje duhovniki, dragi bratje in sestre.

»Na obzorju je vstajenje, še prej pa je pot, ki je skrivnost. Vem, da jo moram prehoditi sama, kljub podpori mnogih, ki me imajo radi. Tudi ta pot je v načrtu Božje previdnosti. « Tako je v pogovoru za tednik Družina meseca marca lani povedala s. Ivanka Tadina.

Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije je s. Ivanka pot prehodila do konca. Prehodila jo je sama, čeprav ob podpori tolikih, ki smo jo spremljali z molitvijo in na mnoge druge načine, a hoditi je morala sama. Korak za korakom. Vse do zadnjega srečanja, v katerem se razodene ljubezen. Bog še vedno ostane skrivnost, a ta skrivnost je svetla in jasna. Skrivnosti nič več ne napolnjujejo vprašanja, ampak je polna slave, polna češčenja vseh nebeških bitij.

Kljub temu pa, da nihče ne more hoditi poti drugega človeka, ni nihče čisto sam na svoji poti proti obzorju vstajenja. Odkar je namreč Bog v Jezusu Kristusu postal človek in nam postal enak v vsem, razen v grehu, nihče ne hodi sam. On je prehodil pot vsakega človeka od prvega otroškega joka do smrtnega krika na križu in izročitve duha Očetu. Še več, poistovetil se je z vsakim človekom, tako da je v priliki o poslednji sodbi razodel, da v bratih in sestrah zavračamo njega ali pa v bratih in sestrah delamo dobro njemu. Hodi z nami in hodi v nas. Ne glede na to, kaj ta hoja prinaša s seboj, kaj pomeni v posameznih trenutkih človekovega življenja - On je tukaj, On hodi, On pada in vstaja, On drhti in trepeta, On kliče k Očetu in se izroča v njegove roke. Tako je hodil tudi z našo sestro Ivanko, ki je doživela izpolnitev Njegove obljube: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz, « (Jn 14,2-3).

Zadnji korak poti je s. Ivanka naredila na 2. adventno nedeljo in na praznik Brezmadežne hkrati. Njena smrt nas opominja, da je advent nekaj več kot pripravljanje na božič kot spomin Jezusovega zgodovinskega rojstva na našo zemljo, v človeško družino. Čeprav je ta advent mikaven in nas lahko mimogrede posrka vase, da se ustavljamo bolj ali manj samo še ob jaslicah in njihovi idiličnosti, ob spominu na otroška praznovanja božiča in na doživljanje skrivnostne lepote božičnih pesmi in družinskega praznovanja. A advent je nekaj več. Advent je zazrtost v prihodnost. Advent je zavestno spominjanje na Jezusovo obljubo, »da bo spet prišel in nas k sebi vzel.« Advent kot liturgični čas nas mora nujno navajati na misel na advent našega življenja in na advent našega sveta.

S prvim prihodom, s prvim adventom, nam je prinesel odrešenje, z drugim adventom pa bo to odrešenje na stežaj odprl, da bomo mogli vstopiti vanj.

Vem, da nas liturgični advent napolnjuje s toplino, s spomini, z željami. Življenjski advent pa bi moral biti poln pričakovanja, oziroma kot je tako lepo povedala s. Ivanka: zazrtosti v obzorje, kjer je vstajenje. Šele ko ta advent napolni naše misli in naše srce, se začne tudi naš, tudi moj advent.

Če smo doslej predvsem razmišljali o adventu, o zgodovinskem in o eshatološkem prihodu Gospoda Jezusa Kristusa, pa je prav, da se vprašamo, kako je z nami. Ali živimo oziroma bolje ali hodimo tudi mi svoj osebni advent. Ali v času, ki mi je podarjen, kam prihajam, ali prihajam h komu. So moji koraki stopili na pot in k nekomu prihajajo, ali se je moje srce odpravilo na pot in prihaja k nekomu. Sem se napotil k srečanju ali morda čakam, da bo srečanje prišlo k meni in sem presenečen, morda nekoliko nejevoljen, da ga noče in noče biti.

Čeprav je s. Ivanka povedala, da mora pot prehoditi sama, se zaradi tega ni zapirala vase. Svojega življenja ni spremenila v ukvarjanje s svojo boleznijo in z vsem, kar jo je spremljalo. Ostajala je odprta in ves čas delala, kar je zmogla. Še več, sprejela je celo nove obveznosti in se jim posvetila z vso potrebno skrbnostjo. Ko se ji je stanje po prvem srečanju z boleznijo izboljšalo, je sprejela delo v Tajništvu Slovenske škofovske konference. Za vse, kar je naredila za Cerkev v Sloveniji, se ji iskreno zahvaljujem.

S. Ivanka je v cerkvi sv. Magdalene v Mariboru spraševala blaženega škofa Slomška, kaj naj stori in jasno zaslišala glas: »Postani redovnica. « In pove: »Ni bilo preprosto, ker pa je bil klic tako močen in jasen, se mi nobena ovira ni zdela pretežka. Šla sem naprej in vedno znova dobivala potrditve. «

Ob slovesu od s. Ivanke se lahko vprašamo, ko jasen in močen je Božji klic v naše življenje. Kajti večkrat sem že slišal redovnico ali redovnika, ki je zatrjeval isto: jasnost klica mu je pomagala, da je premagal težave in presegel ovire.

S. Ivanka je sedaj dokončno sprejela povabilo: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. « Vso težo je preložila Nanj, ki je pot in resnica in življenje. Učila se je od njega in našla mir svoji duši.

Vsem, ki boste s. Ivanko pogrešali, izrekam sožalje in vas vabim, da se po njenih besedah zazrete v obzorje, kajti tam je vstajenje: zanjo in za nas, za vsakega izmed nas. Draga s. Ivanka, tebe pa prosim, da se pridružiš vsem našim bratom in sestram, ki slavijo nebeškega Očeta, pri molitvi za nove duhovniške in redovniške poklice. Saj veš, kako jih naša Cerkev potrebuje. Bog sedaj ni več samo tvoje obzorje, ampak je postal tvoje vse. Počivaj v njegovem objemu. Amen.

Sreda, 11. december 2019, 18:31