Nadškof Alojzij Cvikl daroval sveto mašo ob 10. obletnici bazilike Marije Zavetnice s plaščem

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre! Zbrali smo se na predvečer praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, da se Bogu zahvalimo ob 10. obletnici razglasitve cerkve na Ptujski Gori, za baziliko.

Ime bazilika izhaja iz grščine in pomeni dolgo pravokotno stavbo. Od Grkov so Rimljani dve stoletji pred Kristusom to ime privzeli za velike pokrite javne dvorane.  Kristjani so to ime privzeli v 4. stoletju, ko so zgradili v Rimu Lateransko baziliko, ki je prvo svetišče zgrajeno po letu 313, ko Cerkev dobi svobodo. Skozi stoletja so se pogoji za pridobitev naziva bazilika spreminjali. Danes ima bazilika predvsem liturgičen pomen.

Da Sveti sedež podeli določeni cerkvi ta naziv, mora biti v cerkvi pomembno duhovno in pastoralno dogajanje.  V baziliki naj bi bilo bogoslužje slovesno, dovršeno in doživeto. Vedno mora biti priložnost za sv. spoved, da lahko romarji in drugi verniki lahko opravijo sv. spoved ali pa duhovni pogovor.

Poleg slovesnih bogoslužij je na baziliko vezan tudi apostolski  blagoslov s posebnim odpustkom, kajti bazilika je tudi na poseben način povezana s Svetim očetom in rimskimi bazilikami. Povezanost že na zunaj nakazujeta na vidnem mestu papeški grb in lastni grb bazilike ter glavni sedež za voditelja bogoslužja. Med dejavnosti bazilike spadata tudi  študij in širjenje papeških dokumentov, posebej tistih, ki se nanašajo na sveto bogoslužje.

Z imenovanjem cerkve za baziliko je izražena posebna občestvena povezanost med to cerkvijo, s cerkvijo svetega Petra v Rimu in papežem.

 Da se ta povezanost še posebej poudari se vsako leto v baziliki slovesno obhajajo štirje prazniki: 22.2. praznik sedeža sv. Petra; 29.6. praznik apostolov Petra in Pavla; obletnico papeževe »posvetitve« in obletnico razglasitve določene bazilike.

Dragi bratje in sestre, danes slovesno in polni hvaležnosti obhajamo 10. Obletnico odkar ta cerkev na Ptujski Gori nosi ta naslov bazilika. Iskreno si želim, da bi v tej romarski cerkvi bila posebna skrb namenjena romarjem, ki priromajo na to sveto goro, pa tudi vsem obiskovalcem, med katerimi smo mnogi iskreni iskalci resnice. Naj bo skrb namenjena tudi tem,  ki so se oddaljili od Cerkve, ki nosijo v sebi rane in bolečine zaradi življenja, ki so ga preživeli brez Boga, v sebi pa nosijo željo, po drugačnem, polnem in lepšem življenje, do katerega lahko pridejo ravno po zakramentu sprave. Na ta način bo bazilika lahko kraj milosti, kraj kjer izžareva Božje usmiljenje in so vernikom in romarjem na »široko odprta vrata do zakladov Cerkve«.

Vaša bazilika je posvečena Mariji Zavetnici s plaščem, ki vsakemu prihaja naproti kot dobra Mati, polna usmiljenja in tolažbe, da bi nas materinsko sprejela in nam pomagala, da najdemo pot k njenemu Sinu, ki je na križu daroval svoje življenje, da bi človeka rešil spon greha in mu pomagal do prvotnega dostojanstva.

Mati Zavetnica s plaščem nam je še posebej blizu, ko se znajdemo v težavah, ko trpimo, ko izgubljamo pogum, kot pravi papež Frančišek:«Marija je znamenje Božje nežnosti in bližine med svojim ljudstvom«. Nocoj, na predvečer praznika njenega brezmadežnega spočetja, lahko pomislimo na to, kaj je tisto, kar človeku jemlje čast in dostojanstvo. To je greh.

Danes živimo v času, ko je čut za greh čisto zvodenel. Nič ni več greh, vse je normalno. Govoriti o grehu, govoriti o smrtnem grehu, postaja prava redkost v naših pridigah in poučevanju. Danes je ljudi strah pred onesnaževanjem okolja, strah jih je terorizma, vojne, osamljenosti, razočaranja, izgube službe, itd… V ozadju vsega tega, kar se človek boji, pa stoji greh, stojijo človekove napake in zablode. Ta greh ni samo vezan na strukture, torej ni neoseben, kot danes mnogi mislijo, ampak je vedno oseben. Kristjani ne bi smeli molčati o grehu, kajti greh je tisti, ki nas zasužnjuje, nam jemlje možnost, da svoje življenje zaživimo v vsej polnosti.

Sveti Janez v svojem 1. pismu, v 1. poglavju pravi: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in ni resnice v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo Bog odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen«

Vsak od nas je torej zaznamovan z grehom. Sveto pismo pravi, da je Kristus umrl zaradi naših grehov (1Kor 15,3). Če rečemo, da greha ni, potem zvodeni tudi Jezusovo odrešenje, kajti prelil je svojo kri po nepotrebnem.

Dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju nam spregovori ne samo, da je greh, ampak tudi o tem, da je Bog močnejši od greha in da tam, kjer se je pomnožil greh »se je še bolj pomnožila milost«, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu, milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje« (Rim5,20). Marija je torej zagotovilo, da je temu tako. Cerkev, kot občestvo svetih, v Mariji, ki je brez madeža greha, ki je sveta in brezmadežna, v Mariji prepoznava ideal h kateremu teži.

«Medtem, ko je Cerkev v blaženi Devici že dosegla popolnost, v kateri je brez madeža in gube, pa si verniki še prizadevajo, da bi zmagovali nad grehom in rastli v svetosti. Zato torej svoje oči dvigamo k Mariji, ki sveti vsemu občestvu izvoljenih, kot zgled kreposti«.

Misijon katerega obhajate predstavlja priložnost, da celimo rane, ki jih v nas povzroči greh. Te lahko celimo le, ko se nas dotakne Božje usmiljenje pri zakramentu sprave. Želim vam, da bi v tem času misijona odkrivali, da se Bog ljubeče sklanja k vsakemu od nas, da nam odpusti naše grehe in zaceli naše rane.

Prosimo Marijo, da bi to Božjo nežnost in bližino doživeli mnogi obiskovalci tega misijona,  nekaj podobnega kot se je dogajalo v letu usmiljenja, ko so nekateri ponovno odkrili dar Božjega odpuščanja, ravno tukaj v baziliki Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori..

Bog se v svoji dobroti in usmiljenju ne neha sklanjati nad nas. Naj bo ta bazilika Marije Zavetnice s plaščem milostni kraj, kjer bomo lahko čutili to Božje sklanjanje, da nam podeli svojo usmiljenje in pokaže svojo ljubezen. Amen.