Išči

Vatican News
To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za polnočno sveto mašo

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče.

Lk 2,1-14

Tiste dni je od cesarja Avgusta prišel ukaz, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In porodila je sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

Prav v tistem kraju so pastirji prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Prevzel jih je velik strah. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« In nemudoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh večjih praznikov Cerkve: velike noči, vnebohoda, binkošti«. »Prvi del besedila nas s časovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v božjem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato plačal cesarju prispevek tako, da je njegova navzočnost na svetu lahko prinesla večen mir«, in dodaja: »Čeprav je bil Jezus spočet v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hiša kruh'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jožefova zaročenka, toda otrok v njenem telesu je bil spočet brez moškega semena. Devica Marija je bila svetišče za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in človek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega človeštva, prvorojenec milosti«, »ki se je ponižal zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambrož. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus leži v jaslih povit v plenice in ne v škrlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel našo slabotno človeško naravo, da bi nas pripeljal do naše prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Več cerkvenih očetov pravi, da »On leži v jaslih kot krma za tiste, ki se obnašajo kot živali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jožefa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambrož. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji čred, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzočnost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveličar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzočnosti Božjega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveličar ima dve čudežni rojstvi: 'Večno rojen iz Očeta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avguštin. Sv. Gregor Nazianški pa pravi: »Ko začne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaključi z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem poveže med sabo Jezusovo  rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Misli Benedikta XVI.

Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – 'se je pojavil'. Ta beseda pomeni program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično 'razglašenje', 'epifanija', velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu. »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tolažilna gotovost, ki nam je dana za Božič.

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki luči' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno  na mnogih krajih in na številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok, všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj, da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.

Božič je razglašenje – razodetje Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi nič sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere. Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo luč.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

Misli papeža Frančiška

Homilija, sveti večer, 24. december 2013
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Izaijeva prerokba nam ne neha zbujati ganjenosti, še posebej, ko jo poslušamo pri bogoslužju božične noči. In ne gre samo za nekaj čustvenega in sentimentalnega; gane nas, ker izreka globoko resnico o tem, kar smo. Smo ljudstvo, ki potuje, okrog nas – in tudi v nas – pa je tema in luč. In v tej noči se, medtem ko duh teme ovija svet, obnavlja dogodek, ki nas vedno očara in preseneča: ljudstvo, ki potuje, vidi veliko luč. Luč, ki nas pripravi do tega, da premislimo o tej skrivnosti: skrivnosti poti in videnja.

Potovanje. Ta beseda usmeri naše misli na potekanje zgodovine, na dolgo pot zgodovine zveličanja, ki se začenja pri Abrahamu, našem očetu v veri, ki ga je Gospod nekega dne poklical, naj odide iz svojega kraja, da bi šel proti deželi, ki mu jo bo on pokazal. Odtlej smo verniki označeni kot ljudstvo, ki potuje proti obljubljeni deželi. Gospod vedno spremlja to zgodovino! Vedno je zvest svoji pogodbi in svojim obljubam. »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Na strani ljudstva pa se izmenjujejo trenutki luči in teme, zvestobe in nezvestobe, pokorščine in upora; trenutki potujočega ljudstva in trenutki blodečega ljudstva.

Tudi v naši osebni zgodovini se izmenjujejo svetli in temni trenutki, svetlobe in sence. Če ljubimo Boga in brate, potujemo v luči, če pa se naše srce zapre, če v nas prevladajo napuh, laž in iskanje lastnih koristi, tedaj se spusti tema v nas in okrog nas. »Kdor pa sovraži svojega brata«, piše apostol Janez, »je v temi, hodi v temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči« (1 Jn 2,11). Potujoče ljudstvo je ljudstvo, ki roma in noče biti blodeče ljudstvo.

Luč. V tej noči pa kot pramen prejasne luči odmeva apostolovo oznanilo: »Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem« (Tit 2,11).

Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus, rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino, z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala. Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je med nami postavil svoj šotor.

Šotor. Pastirji so prvi videli ta »šotor«, prvi prejeli oznanilo o Jezusovem rojstvu. Bili so prvi, ker so bili med zadnjimi, odrinjeni na rob. Bili so prvi, ker so bdeli v noči in stražili svoje črede. Pravilo romarjev je, da bdijo. In oni so to počeli. Z njimi se ustavimo pred otrokom, ustavimo se v molku. Z njimi se zahvalimo Gospodu, da nam je dal Jezusa in z njihovo naj se dvigne iz globine srca tudi naša hvalnica njegovi zvestobi: »Slavimo te, Gospod Bog Najvišji, ki so se ponižal za nas. Ti si neizmeren, pa si postal majhen,; bogat si, pa si postal ubog; si vsemogočen, pa si postal šibek«.

Evangeljsko veselje. V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi. Gospod nam ponavlja: »Ne bojte se!« (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam: Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje. Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir. Amen.

Torek, 24. december 2019, 12:24