V Odrancih predstavitev 10. knjige Zbranih del Lojzeta Kozarja st.: Topla babičina dlan

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Med novinarsko konferenco v Odrancih je najprej Klavdija Dominko, postulatorka škofijskega postopka za beatifikacijo Božjega služabnika Lojzeta Kozarja st. spregovorila o negovanju Kozarjeve dediščine.

Negovanje Kozarjeve dediščine

Kraj Odrance je s svojim vsestranskim delom na verskem in kulturnem področju odločilno zaznamoval prvi tukajšnji župnik in pisatelj Lojze Kozar. V času po njegovi smrti je župnija Odranci pripravljala različne dogodke, s katerimi je širšemu krogu javnosti predstavila Kozarja in ljudem posredovala njegovo sporočilo. Leta 2015 je župnija in vsa škofija doživela veliko čast, ko je bil Lojze Kozar imenovan za Božjega služabnika in se je zanj začel škofijski postopek za beatifikacijo.

Leta 2010, ob 100-letnici pisateljevega rojstva, je Župnija Odranci sprejela odločitev, da bo izdala Zbrana dela Lojzeta Kozarja. Kot prvo knjigo je skupaj z Mohorjevo družbo izdala povest Materina ruta, zraven pa še Kozarjev življenjepis z naslovom Vsa moja ljubezen. Od takrat je Župnija Odranci vsako leto izdala po eno knjigo in sicer: Materina ruta, Premakljivi svečnik, Takšen prag, Nema piščalka, Pajkova mreža, V Porabju doma, Neuničljivo upanje, Kamen in srce, Vezi in zanke in letos Topla babičina dlan. V načrtu so še: Njene postaje, Licenciat Janez, kratka proza, dramska besedila in še kaj.

Župnija je v teh desetih letih izdala še druge tiskovine, ki predstavijo Lojzeta Kozarja, npr. zbornik Pisatelj neuničljivega upanja, štiri zbornike V slavi vstajenja, knjigo Brezmejna hvala, knjižico Dober in nelomljiv, družabno igro Abeceda Božjega služabnika. Vsako leto organizira Kozarjev pohod, ki poteka na Goričkem in v Porabju, v krajih, ki so povezani z njegovim življenjem in delom. Letos skupaj z Glasbeno šolo Beltinci in Osnovno šolo Beltinci pripravlja muzikal Dober in nezlomljiv, ki predvsem preko glasbe predstavi nekdanjega odranskega župnika in pisatelja Lojzeta Kozarja. Premierna predstavitev muzikala bo v nedeljo, 17. novembra v kulturnem domu v Beltincih. V pripravi je tudi kratek dokumentarni film o njem, ki ga snema studio Siposh. V pripravi je tudi nova spletna stran. Kozarja predstavlja tudi razstava, ki je vsa leta na ogled v župnijski cerkvi v Odrancih, in si jo ogleda veliko popotnikov in turistov. V teh letih so različne ustanove postavile spominska znamenja: v Odrancih Kozarjev kip, v Martinju doprsni kip, pri cerkvi sv. Ane v Boreči spominsko znamenje na kraju njegove nove maše, spominsko ploščo v cerkvi na Gorenjem Seniku, kjer je bil krščen, spominsko znamenje v Hosszuperesztegu, kjer je bil med drugo svetovno vojno kaplan.

Ko boste predstavniki knjižnic danes prejeli Zbrana dela Lojzeta Kozarja, predstavniki medijev pa knjigo Topla babičina dlan, boste prejeli tudi Kozarjevo srebrnino, liker iz zelišč Srebrnega brega, ki ga je ob sodelovanju Župnije Odranci pripravil nečak Božjega služabnika Metod Kozar. Te zdravilne kapljice naj vas spomnijo, da je bil Božji služabnik tudi zeliščar, ki je gojil zdravilne rastline in se vedno trudil za zdrav odnos do narave, ker je pomembno tudi danes.

Ob navedenem dogajanju je v teku škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Oba teološka cenzorja sta že opravila svoje delo. Cerkveno sodišče je zbralo pričevanja različnih oseb. Svoje delo zbiranja gradiva, dokumentov nadaljuje zgodovinska komisija. Ker je bil Božji služabnik dejaven na različnih področjih, je težko napovedati, kdaj bo zbiranje dokumentov in urejanje gradiva končano. Kot postulatorka, ki v škofovem imenu vodim postopek za beatifikacijo, lahko povem, da različni dogodki, različna pričevanja ljudi vedno znova potrjujejo, da je bil Alojzij Kozar velik človek, ki se je razdajal za ljudi, in to dela še danes, ko njegova priprošnja pri Bogu odpira vrata za Božjo dobroto do nas.

Zbrana dela Lojzeta Kozarja, 10 - Topla babičina dlan

Po predstavitvi postulatorke Klavdije Dominko je spregovoril Lojze Kozar ml., ki je predstavil deseto knjigo zbranih del Lojzeta Kozarja, st. z naslovom: Topla babičina dlan.

V letu obhajanja 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je izšla 10. knjiga Zbranih del Lojzeta Kozarja Topla babičina dlan. Da je avtor res želel prikazati nemirni čas pred sto leti, govori tudi vrsta možnih naslovov, ki jih je avtor predlagal: Razvodnica, Boleča razvodnica, Porabska razvodnica, Vrez gre čez Goričko, Meja ločnica, Goričko razvodje, Usoda je šla čez Goričko. Na koncu je izbral naslov Topla babičina dlan, ki postavlja v ospredje Pejpa, dečka, siroto, katerega odraščanje spremljamo v tej knjigi.

Dogajanje se začne kmalu po koncu prve svetovne vojne. To je bil nemirni čas, ko se je v nekaj letih menjalo kar nekaj državnih ureditev. Leta 1918 je razpadla Avstro-Ogrska. Prekmurje je bilo leta 1919 dodeljeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, a vmes je zaživela boljševistična republika Bele Kuna, pa kratkotrajna Murska republika. V novi državi ni šlo takoj vse gladko. Povsod je vladalo veliko pomanjkanje, kar so izkoriščali tisti, ki so bili za Madžarsko in so želeli, da bi Prekmurje ostalo pod Štefanovo krono. Tudi v cerkvenem pogledu ni bilo vse prav. Vaščani Martinja in Trdkove so bili z novo državno mejo ločeni od svoje župnijske cerkve na Gorenjem Seniku in kar nekaj časa sploh niso vedeli, kam spadajo in kdo jih bo sprejel v novo župnijsko skupnost.

V okviru tega dogajanja Kozar mojstrsko opiše Pejpa. Vilko Novak je o tem zapisal: »Kozar je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, posebno zapuščenih, otroških usod. Tako nadrobno se je menda le še Ivan Cankar poglobil v duševnost otrok.« Poleg Pejpa je v knjigi opisani še več oseb. Posebej babica, ki jo je Kozar opisal po svoji babici. Učitelj Zoran Robnik je oblikovan po učitelju Aleksandru Zornu, ki je v letih po prvi svetovni vojni nekaj časa učil v šoli v Martinju. To je bil učitelj, ki je poučeval tudi Lojzeta Kozarja, ki je v njem in v njegovem bratu zaznal velik talent, zato je nagovarjal očeta, naj obema sinovoma omogoči nadaljnje šolanje.

Povest se dogaja na Goričkem, bolj natančno v Martinju. Posamezni prizori pa so postavljeni v bližnje kraje: k Nedeli ali v Gornje Petrovce, kamor Pejpov gospodar hodi na proščenje in kjer kasneje živi Pejp, k Svetemu Benediktu v Kančevce, kjer sestankujejo duhovniki, pa tudi v Porabje, na Gorenji Senik in naprej v nekoč slovenske kraje v današnji Avstriji, kjer je bil rojen Pejp, v Vrbno, kjer sta z župnikom dobila Pejpov krstni list.

Sporočilo knjige je vsaj dvojno: Najprej je to prepričanje, da je možen in najboljši svet brez meja, svoboden in za vsakega enako odprt, z enakimi možnostmi za vse. Skoraj sto let je moralo preteči, da se je ta želja vsaj delno uresničila. Ko med večino evropskih držav ni več meja, oziroma so meje prehodne, da lahko vsak svobodno gre, kamor hoče.

Drugo sporočilo je sporočilo o dobroti. Učitelj Zoran je ob slovesu otrokom polagal na srce: »Bodite vedno dobri do vsakega človeka. Nikoli ne delajte nikomur krivice, zlasti ne takim, ki so slabotni, revni, zapostavljeni. Skratka, otroci, imejte radi vsakega človeka.« Biti je potrebno dober do vseh, še posebej pa do tistih, ki so nemočni, ki trpijo. In takih ljudi nikoli ne zmanjka. Pejp je ves čas rasel v dobroti. Dobro srce je imela babica, ki je izrekla zanimive besede: »Dober človek sliši tudi tisto, kar govori samo srce.« Župnik Anton je pri nekdanji Pejpovi gospodinji povedal glede Miška: »Bil je bogat, ker je imel zato srce. To je dal Pejpu. Kdo bi mu mogel dati kaj več?«

Zlato srce je imela babica, župnik Anton, učitelj Zoran, Rus Danilo in še marsikdo. Predvsem pa je imel zlato srce Pejp, saj je prestal veliko trpljenja, žalitev, poniževanj, bil je sam in osamljen, a nikogar ni obsojal, nikomur se ni maščeval. Želel je vsem delati le dobro. In če je ta Pejp le neke vrste podoba pisatelja samega, lahko mirno rečemo, da mu je to v vsej polnosti tudi uspelo. Pisatelj Lojze Kozar je bil človek velikega, zlatega srca. To bogastvo svojega srca je razdajal vsem, ki so se z njim srečevali in to bogastvo po svojih knjigah deli tudi zdaj. Pripoved Topla babičina dlan je klic k dobroti, k prizadevanju, da bi vsak imel zlato srce, kajti to je največ na svetu.

Čas, ki je opisan v knjigi Topla babičina dlan, je bil tema pogovora, ki ga je z Lojzetom Kozarjem mesec dni pred njegovo smrtjo pripravil Milan Vincetič in je bil objavljen v Vestniku 1. aprila 1999 na strani 12. Objavljen je na koncu te knjige. V knjigi najdemo odmeve literarnih kritikov, predvsem Vilka Novaka, in odmeve bralcev, med temi naj omenim Ivana Camplina in Janka Modra.

Slednji je zapisal: »Topla babičina dlan … Imenitna knjiga! Prebral sem jo od besede do besede, ne samo diagonalno, kakor moram toliko in toliko knjig v vseh mogočih jezikih, da ustrežem založbam in napišem o njih informacije. Topla babičina dlan tako rekoč z vsako stranjo izpričuje pisateljski dar. Fabulist in pol! Posebej poučno je bilo zame vse, kar sem zvedel o ljudeh na meji. O tem bi morali še več pisati, še kakšno zgodbo postaviti v tiste čase in v kraje, o katerih tako malo vemo, pa se nam ljudje zaradi noro postavljene meje jezikovno izgubljajo, kakor da so v daljni Ameriki …«

Zaradi vsega povedanega je knjigo Topla babičina dlan vredno vzeti v roke, jo prebrati in slediti njenim sporočilom.