Išči

Vatican News

Sreda, 27. november, sreda prostovoljcev Karitas na Ponikvi in v Celju

V sredo, 27. novembra, je ob Tednu Karitas z naslovom: »Dobro iz vsakega srca« potekalo romanje prostovoljcev Karitas na Slomškovo Ponikvo. Najprej je bila molitev zatem pa slovesno maševanje, ki ga je vodil mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, predsednik Slovenske Karitas. Za prostovoljce je v prostorih Celjskega sejma sledilo kosilo, zatem pa v dvorani Golovec javna generalka 29. dobrodelnega koncerta Klic Dobrote 2019.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni sveti maši za sodelavce Karitas na Ponikvi

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Prisluhni pridigi msgr. Alojzija Cvikla

Spoštovani škofijski upravitelj škofije Celje, g. Rok Metličar, sobrat škof, sobratje duhovniki,  dragi Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske Karitas, drage sodelavke in sodelavci Karitas, dragi bratje in sestre!

Ob poslušanju današnjega evangelija ste morda dobili vtis, da gre Jezus predaleč, ko nas odvrača od srbi za vsakdanji kruh, obleko in druge potrebe. Vsak od nas namreč ve, da je veliko stvari, ki jih ljudje nujno potrebujemo, da lahko normalno živimo in delamo. Jezusa je pri tem potrebno prav razumeti.

Jezus od nas zahteva odgovornost, da prav upravljamo z dobrinami, ki nam jih je zaupal. Vedno nam ob tem tudi postavlja vprašanje, ali imamo odprto srce do tistih, ki so potrebni naše pomoči.

Družbo, v kateri živimo, označujemo kot postmoderno, ki postaja vedno bolj nepregledna, razbita, neosebna, in še bi lahko našteval. To je družba, ki želi človeku ponuditi vse, da bi bil človek srečen. V ospredju vsega je seveda skrb za zunanjost, za telo, pomembni po mnenju sodobnega sveta so užitki, je uspeh…  A po drugi strani vsak dan vidimo, kako se med nami veča revščina, s katero se bori vedno več ljudi in ki ima vedno nove obraze.

Rekli boste, tudi v Jezusovem času je bilo tako. Na eni strani so bili  bogati, ki so imeli vedno več, na drugi strani pa reveži, ki so se vedno težje prebijali skozi življenje. A Jezus ob tem ni držal križem rok. Evangeliji nam ga predstavijo, kot sočutnega, kot tistega, ki daje poudarek srcu. Revni in trpeči so se mu zasmilili. Še več, sam o svojem poslanstvu pravi, da je prišel iskat »zavržene«, tiste, ki so živeli brez upanja.

Boga, ki je sočuten, ni prvi predstavil Jezus s svojim oznanjevanjem, ampak je Božje sočutje pri Bogu od vekomaj. Lahko rečemo, da je Božje sočutje osnovna lastnost Očetovega usmiljenega srca. Tako že v Drugi Mojzesovi knjigi beremo: »Videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu in slišal sem njegovo vpitje« (prim. 2 Mz 3,7). Še bolj je to sočutje podčrtano pri preroku Ozeju: »Moje srce se v meni obrača, moje drobovje drgeta…  Kajti jaz sem Bog in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam z jezo« (prim. Oz 11,8-9).

Iz Svetega pismo torej jasno razberemo, da je Bog tisti, ki prvi izkazuje sočutje. Vprašanje je, ali ljudje čutimo to njegovo sočutje? Če to sočutje doživim, ga začutim,  ga potem veliko lažje delim naprej, saj po tej poti tudi jaz postajam človek sočutnega srca.

V Stari zavezi imamo, poleg zgodovinskih in preroških knjig, tudi modrostne knjige. Ena od njih je Knjiga pregovorov, iz katere je vzeto današnje prvo berilo. Gre za modre izreke, ki človeku kažejo, kako naj živi in ravna, da bo všeč Bogu in da bo prejel njegov blagoslov. Vse to bo dosegel, »če bo varoval svoje srce iz katerega izvira življenje« (prim. Prg 4,23). Moder človek ne išče sebe samega, ampak sebe doživlja, kot tistega, ki je v Božji roki in Bog je tisti, ki upodablja, ki »mehča« to človekovo srce, da je tudi to, čeprav ustvarjeno, vedno bolj prežeto z ljubeznijo in dobroto.

Tudi pismo Hebrejcem nam pokaže, kako Bog človeka spremlja in nam kaže svojo ljubezen prek mnogih znamenj, ki razodevajo Božje srce iz katerega prihaja vse dobro. Tako vidimo, da pojem srca v svetopisemskem pomenu izraža središče človeka. To so človekove misli, čutenja, želje, presoje in odločitve. Bog je tisti, ki vidi, kaj je v človekovem srcu.

In človek, ko se postavi pred Boga, hitro  začuti, da je njegovo srce lahko kdaj tudi »kamnito«, neobčutljivo, »meseno«, nesposobno odgovoriti na ljubezen in jo deliti naprej. Predvsem je pomembno, za kaj se človek v svojem srcu odloči. Zato je Jezus tako ostro grajal pismouke in farizeje, ki so velik poudarek dajali zunanjosti. Jezus farizejem očita, da so podobni pobeljenim grobovom, ki se zdijo »na zunaj lepi, znotraj pa so polni nečistosti« (prim. Mt 23,27).

Pojem človekovega srca je prav tako tudi v tesni povezanosti z izpolnjevanjem zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega. Srce, ki je polno Boga, je sposobno izžarevati dobro, je sposobno zastonjsko ljubiti in je sposobno videti sočloveka in svet z Božjimi očmi.

Papež Frančišek pravi, da se moramo varovati treh stvari: strahopetnosti, zakrknjenosti in kompromisov:

1.     Strahopetni kristjani smo, kadar je naše srce zaprto, ko se upiramo ljubezni, ko se postavimo v obrambni položaj, se zapremo. Takrat nam zmanjka poguma, da bi bili ljudje srca, tudi v okolju, ki ima drugačne vrednote in drugačno logiko.

2.     Potrebno je, da drug drugega spodbujamo, da smo drug drugemu v oporo in odprti Svetemu Duhu, ki je življenje, ki nam daje rast, ki nam pomaga, da vedno bolj postajamo ljudje srca. Zakrknjenost pomeni ošabnost, ko kdaj mislim, da sam vse vem in ne potrebujem nikogar. Zakrknjeni ljudje se ne pogovarjajo, se branijo z idejami.

3.     Vedno obstaja nevarnost, da živim dvojno življenje, ki ga zaznamuje mlačnost. Če smo razdvojeni, pomeni da ne sledim srcu, ampak se obračamo po tem, kaj nam v danem trenutku koristi.

Teden Karitas z geslom »Dobro iz vsakega srca« nas želi utrditi na poti dobrote. Dobrote, ki je odprta za različne plati življenja in predstavlja alternativo vsakemu zapiranju človeka pred svetom, posebej še zapiranju, ki ob sebi več ne vidi in ne prepoznava drugega in njegovih potreb.

Ko papež Frančišek govori o naši pomoči ljudem v stiski, poudarja, da mora naša pomoč biti: »pozorna, konkretna, kompetentna, verodostojna, osebna, pa tudi skupnostna in odprta za vse«. S tem nam papež jasno pokaže, da mora pomoč biti nekaj, kar prihaja iz človekovega srca. In ko papež našteva značilnosti te pomoči še doda, »da tisti, ki to pomoč izkazujejo, 'so aktivni del občestva, ki se zbira ob oltarju'«.

Ravno ob oltarju, pri sv. evharistiji, se človek napolnjuje z ljubeznijo, ki jo potem lahko deli naprej. To pomeni, da sem sposoben v drugem videti brata, sestro, z njim sočustvovati, mu podariti svoj čas in biti odprt za potrebe drugega. Tako postajam človek srca, sposoben izžarevati dobroto.

 Sv. Albert Veliki, škof in cerkveni učitelj pravi: »Pot ljubezni, ki se kaže v usmiljenju, je tista pot, ki Boga približa človeku in človeka Bogu. Tam, kjer ni ljubezni, Bog ne more prebivati. Če smo usmiljeni, smo v Bogu, kajti Bog je ljubezen.«

Ob današnjem srečanju se želim zahvaliti vsem vam, sodelavke in sodelavci Karitas, za vaše nesebično služenje. Vaša prizadevnost je znamenje, da Bog ni nekje daleč od nas, ampak je z nami in deluje po nas. Potrebno se je odpreti njegovemu delovanju in mu pustiti, da gre z nami; na pot po naših vaseh, trgih, mestih, od hiše do hiše, k ljudem, ki nas čakajo, da jim podarimo del sebe, da smo njihovi sopotniki s čutečim in z ljubečim srcem.

Prosimo bl. A. M. Slomška, katerega 20. obletnico beatifikacije letos obhajamo, da bi po njegovem vzgledu in priprošnji znali in zmogli odpirati naša srca za  najšibkejše, odrinjene, pozabljene, med katerimi so dostikrat tudi otroci, mladi in bolniki. Bl. Slomšek je delal čudeže dobrih del, ker je bil trdno zasidram v Bogu, ki mu je dajal moč modrost. Naj tudi nam na njegovo priprošnjo Bog podeli moč in modrost, da bomo iz vsega srca lahko delali dobro in bomo svetu prinašali veselje, upanje in mir!

Amen.

Četrtek, 28. november 2019, 13:06