Nadškof Zore ob 60-letnici smrti škofa Rožmana v njegovi rojstni župniji daroval sveto mašo

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni recitalu in sveti maši v Šmihelu ob 60-letnici smrti Gregorija Rožmana

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Dragi bratje duhovniki Sodalitete, spoštovani diakon, dragi ministrantje, pevci, sestre redovnice, dragi rojaki škofa Gregorija Rožmana, morda njegovi sorodniki, dragi bratje in sestre.

Pred nedeljo Kristusa, kralja vesoljstva smo se zbrali v vaši župnijski cerkvi, da bi se počastili spomin na vašega velikega rojaka, škofa Gregorija Rožmana. Pred enim tednom, 16. novembra, smo se v Ljubljani, v njeni stolni cerkvi poklonili njegovemu spominu ob 60-letnici njegove smrti. Umrl je namreč 16. novembra leta 1959 v zgodnjih jutranjih urah v Clevelandu. Pokopali so ga na pokopališču manjših bratov frančiškanov v Lemontu. Od 13. aprila 2013 pa pokojni škof Rožman počiva v grobnici škofov v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. V isti kapeli so izpostavljene tudi relikvije blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta. Na ta način sta simbolično povezana dva človeka, ki ju je 2. svetovna vojna zaznamovala z nasilnostjo časa in brezobzirnostjo ideologij – Grozde je moral pretrpeti mučeniško smrt 1. januarja 1943, drugi je moral vse od maja 1945 živeti življenje begunca in prenašati lažnivo etiketo narodnega izdajalca in vojnega zločinca, kakor ga je blatila sodba na montiranem procesu, s katero je bil obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osemnajst let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let in zaplembo celotne imovine.«

Življenje tega moža, poznejšega ljubljanskega škofa, se je začelo 9. marca 1883 v Dolinčicah, v župniji Šmihel pri Pliberku. Očetu Francu Rožmanu in materi Tereziji, rojeni Glinik, se je rodil kot najmlajši od šestih otrok. Prepričan sem, da je v svoji domači družini, od svojih staršev, pa tudi od ljudi teh krajev prejel dediščino, ki so jo opazili laiki in duhovniki ljubljanske škofije, pa tudi njegov predhodnik škof Anton Bonaventura Jeglič, ki v svojem Dnevniku o njem piše, »je bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja preštudira. Duhovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka,« (Dnevnik, 1046).

Ljubezen do domovine je pil iz ljubezni do slovenske besede in do zemlje, ki jo je doživljal v ljudeh teh krajev. Te ljubezni mu ni iztrgalo iz srca nobeno nasprotovanje, ki ga je doživljal zaradi svojega delovanja. Zaradi svojega zavzemanja za priključitev slovenskega dela Koroške Kraljevini SHS ni mogel ostati na Koroškem. Prišel je v Ljubljano, kjer je sprejel profesuro za kanonsko pravo na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani.

Pred devetdesetimi leti, 17. marca 1929 je papež Pij XI. Gregorija Rožmana na predlog škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva, posvečen pa je bil 14. julija 1929 v ljubljanski stolnici. Dobro leto pozneje, 1. avgusta 1930 je postal ljubljanski škof.

Ob posvečenju si je za škofovsko geslo izbral misel: »Crucis pondus et praemium«(teža križa in plačilo). Sam je pozneje o svojem geslu zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – od tod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo Božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode,« je zapisal v pismu svojemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku.

Tudi v duhu svojega gesla je vedno ostajal zvest narodu in je zanj neutrudno delal. Ko se je začela 2. svetovna vojna, je bila njegova škofija razdeljena na dva dela, malo manj kot polovico – vključno z Ljubljano – so okupirali Italijani, dobro polovico pa Nemci. Dobro je poznal nasilje, ki so ga Nemci povzročali na Poljskem, o čemer ga je seznanil kardinal Avgust Hłond. Skušal je narediti vse, da bi narod pod okupacijo čim manj trpel. Zato je v pastirskem pismu oktobra 1941 napisal: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je itak težko dovolj. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar bi narodu dejansko škodilo.«

V istem duhu ljubezni do naroda si je pogumno prizadeval za vse, ki so bili zaprti ali internirani. Njegova posredovanja pri oblasteh, zaradi katerih so ga nasprotniki obtoževali izdajstva, so rešila na tisoče ljudi. Zgodovinarji so si danes precej soglasni, da je škof Rožman s svojim prizadevanjem med vojno rešil tisoč tristo do tisoč petsto Judov. Poleg tega je poimensko znanih nad tisoč tristo ljudi, za katere je posredoval – za zapornike, internirance, na smrt obsojene. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pomoči.

Ko so se proti njemu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod. »Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel – vnaprej bodi njegova volja češčena. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me je Božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova« (pridiga v stolnici 12. 12. 1943).

Zaradi skrbi za svoje ljudstvo je maja 1945 na vabilo celovškega škofijskega kanclerja šel v Celovec, da bi se pogovoril o zadevah gorenjskega dela ljubljanske nadškofije, ki ga je med vojno upravljal celovški nemški škof. Tudi v tistih kaotičnih trenutkih je bil pastir, ki je želel poskrbeti za tisti del škofije, na katerega med vojno skoraj ni imel dostopa. Vrnitev v Ljubljano ni bila več mogoča in mu je tudi na njegovo zahtevo, da ga odpeljejo nazaj, niso omogočili. Želel je oditi v Rim, da bi papežu poročal o stanju v škofiji, pa mu niso dali potnega lista. Papežu je napisal daljše poročilo in mu ponudil svoj odstop, ki pa ga papež ni sprejel.

Leta 1948 je odpotoval v Združene države Amerike, kjer se je z vso pastirsko vnemo posvetil skrbi za slovenske begunce in izseljence. Njegovo življenje se je spremenilo v eno samo potovanje od skupnosti do skupnosti po Združenih državah in v Argentini. Oznanjal je, delil je zakramente, predvsem pa je na vse možne načine opogumljal svoje ljudi, ki so bili prisiljeni živeti v izgnanstvu. Njegovo pastirsko potovanje se je končalo, kot rečeno, 16. novembra 1959 v Clevelandu.

Danes vstopamo v praznovanje nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Kristusov prestol je križ. In Jezus umira, kakor je živel, se pravi sredi nerazumevanja, zapuščen in zavržen: množica gleda, voditelji se mu rogajo, obsojenec ga zasmehuje. Jezus pa zavrnitve ne premaga z močno oblasti, ampak z močjo odpuščanja. V času javnega delovanja so ga vedno obtoževali, da se druži s cestninarji in grešniki in sedaj umira med dvema razbojnikoma. Eden položaja ne razume, drugi pa zadaj za slabostjo križa zasluti moč ljubezni, ki odseva iz njega: »Še danes boš z menoj v raju.«

Tudi škofa Rožmana so njegovi nasprotniki prišteli med »razbojnike«, čeprav je vse delal iz svoje pastirske skrbi in iz ljubezni do svojega naroda. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj,« je povedal učencem (Mt 16,24). Škof Rožman je ob posvečenju zavestno sprejel težo križa in ga zvesto nosil za svojim Gospodom in Učiteljem. Upamo in verujemo, da je kot plačilo doživel tudi izpolnitev obljube raja. Plačilo pa mora dobiti tudi od nas, ko smo mu hvaležni za njegovo zvestobo Bogu in narodu in ko njegovo podobo čistimo blata in laži in krivice, s katero so ga zamazali. Naj počiva v miru! Amen.

Recital: škof Gregorij Rožman ob 60-letnici njegove smrti pri slovesnosti v Šmihelu, 23. novembra 2019

Življenjsko geslo Gregorija Rožmana je bila Pavlova beseda: »Največja pa je ljubezen.« Kot mož molitve, goreč častilec presvete evharistije, kot moder, razgledan dušni pastir kot ljudski govornik, kot tolažnik trpečih, potrtih in obupanih, kot rodoljub, ki mu je bila usoda koroških Slovencev, njegovih rojakov, vedno pri srcu in končno kot velik prijatelj mladine, je po Pavlovih smernicah načrtoval svoje delo ter mnogo storil za narod in za božje kraljestvo.

Gregorij Rožman se je rodil  9. marca leta 1883 v Dolinčičah kot najmlajši od sedmih otrok kmetu Francu Rožmanu in materi Tereziji. Ljudsko šolo je obiskoval v Šmihelu. Na prigovarjanje duhovnikov je oče dovolil Gregoriju, da je napravil sprejemni izpit za gimnazijo. Kot gojenec Marijanišča v Celovcu je obiskoval gimnazijo in leta 1904 maturiral z odliko. Že v gimnazijskih letih se je vključil v slovensko kulturno delo. Svoje literarne prispevke je objavljal pod psevdonimom Emil Fanič v dijaškem listu Vaje in v glasilu koroških Slovencev Mir. Po maturi je vstopil v celovško bogoslovje in se vključil v Akademijo slovenskih bogoslovcev.

Celovški škof Jožef Kahn ga je 21. julija leta 1907 posvetil v duhovnika. Novo mašo je Gregorij Rožman pel 4. avgusta 1907 v Šmihelu.

O tem dogodku lahko beremo v farni kroniki: V lepo ovenčani farni cerkvi je prisostvovalo novomašnemu slavju 4000 ljudi. V gostilni Šercer so pogostili 200 slavnih gostov, njim v veselje je prepeval zbor Gorotan.

Oče Gregorija Rožmana se je ob priložnosti nove maše preroško izrazil: Vesel sem, sina duhovnika, a smiliš se mi, da boš duhovnik v najtežjih časih.

Rožmanovo prvo dušnopastirsko mesto so bile Borovlje. Po enem letu kaplanovanja se je odpravil na študij teologij na Dunaj in tam leta 1912 doktoriral. Po vrnitvi v škofijo je bil prefekt malega semenišča v Celovcu, na celovškem bogoslovju pa predaval kanonsko pravo in moralno teologijo.

V času, ko je bil prefekt v Marijanišču in profesor v bogoslovju, je v postnem času, ob nedeljah in v počitnicah zahajal v koroške fare in pomagal v dušnem pastirstvu kot pridigar, spovednik in organizator tečajev, fantovskih skupin, Marijinih družb in duhovnih vaj.

V plebiscitnem času je bil Rožman pravni svetovalec generalnega vikarja prošta Matija Randla v Dobrli vasi. Takrat se je poglobljeno angažiral na verskem in kulturnem področju.

V tem času so v Ljubljani ustanovili lastno univerzo in na teološko fakulteto povabili Gregorija Rožmana za profesorja cerkvenega prava. Rožman je profesuro sprejel in se novembra 1919 preselil v Ljubljano.

V prvih letih Rožmanovega delovanja v Ljubljani sta nastali dve besedili, ki pomagata razumeti njegov odnos do politike in države in s tem tudi njegov odnos do okupacijskih oblasti med drugo svetovno vojno. V članku Cerkev in politika je izrazil svoje poglede na odnos Cerkve do politike: Cerkev ima nalogo čuvati krščanske, verske in  moralne resnice ter navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu s temi resnicami. Država pa ima po Rožmanovem mnenju dolžnost, da čuva pravico vseh in skrbi za blaginjo.

Na katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani je Rožman izpostavil katoliška načela o razmerju Cerkve do države. »Vir vsake oblasti, tudi politične, je Bog. Ker imata Cerkev in država iste ljudi za predmet, na katerega se nanaša njuna oblast, mora med njimi vladati urejena zveza.«

Rožmanov angažma med mladimi, njegova zavzetost za širjenje Marijinih družb, njegova strokovnost kot predsednik cerkvenega sodišča in njegovi pogledi na razvoj pastoralne dejavnosti v škofiji so prepričali ljubljanskega škofa Jegliča, da je zaprosil papeža, da imenuje Rožmana za koadjutorja s pravico nasledstva.

Leta 1929 je bil Gregorij Rožman imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva.

Kot beremo v šmihelski farni kroniki se je pomožni škof Gregorij Rožman 27. in 28. avgusta 1929 udeležil sestanka duhovnikov šmihelske župnije in pridigal pri maši. Rad je zahajal na Koroško in pomagal v dušnem pastirstvu in gojil zelo tesne stike s sorodniki v šmihelski fari. Ko je Rožman leta 1930 postal ljubljanski škof, je v službo poklical dva nečaka in sestro Lizo, ki je bila do škofovega odhoda iz Ljubljane njegova kuharica. Imeti okrog sebe sorodnike in biti po njih povezan z domačim krajem, mu je bilo v veliko zadoščenje.

1. 8. 1930 je Rožman postal ljubljanski škof. Za škofovsko geslo si je izbral besede: Teža križa in plačilo in si za osebno geslo zastavil besede: Odrini na globoko.

Škof Rožman si je zastavil obsežen program duhovne prenove škofije. Začel je pri duhovnikih. Nenehno jih je opozarjal na temeljne prvine njihovega duhovnega poslanstva: da so oznanjevalci božje besede in delivci svetih skrivnosti.

Veliko pozornosti pa je namenjal mladini. Rožman se je zavedal, da bo narod ostal v svojem jedru zdrav, če bo zdrava mladina. Zato je poudarjal pomen družine, ki mora graditi svoje temelje na krščanskih vrednotah in v Katoliški akciji videl razcvet verskega življenja.

Rožman je bil ljubljanski škof v izredno težkih časih – v času druge svetovne vojne – ko sta ljubljansko škofijo razdelila nemški in italijanski okupator na dva dela – 135 župnij z mestom Ljubljana so zasedli Italijani, Gorenjsko in Zasavje s 142 župnijami pa Nemci. Nemci so zaprli in izselili veliko večino duhovnikov in jih deportirali, cerkveno posest pa zasegli. Ljudje so ostali brez dušnih pastirjev in tudi škof ni imel več dostopa do nemškega zasedbenega ozemlja. Okupacijskim silam se je pridružila še državljanska vojna med osvobodilno fronto, ki je bila pod vplivom komunizma in domobranci.

V pastirskem pismu oktobra leta 1941 je obsodil nemško nasilje nad slovenskim ljudstvom:

»V dolgih stoletjih naše ljudstvo ni doživelo ničesar hujšega. V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje.«

Rožman je stal trdno na stališču enciklike Divini redemptoris iz leta 1937, ki govori o tem, da ne more biti nobenega sodelovanja z brezbožnim komunizmom. V pastirskem pismu novembra 1943 je svaril pred to nevarnostjo: »Nihče ne more biti istočasno katoličan in komunist. Brezbožnost in vera v Boga sta nezdružljivi kot voda in ogenj. Kdor je komunist, ni več kristjan. Boj proti brezbožnemu komunizmu ni politika, ampak verska zadeva, saj se vendar tiče vere v Boga, torej najbolj osnovne resnice vsake vere, posebej še naše krščanske. Zavračati brezbožne nauke, braniti resnice naše svete vere je verska zadeva in verska dolžnost.

Škof Rožman je zavračal vsakršno nasilje in želel, da bi narod preživel vojno s kar najmanj žrtvami.

Od vsega začetka je prek Svetega sedeža in italijanskih okupacijskih oblasti skušal reševati ljudi. Interveniral je za najmanj 1210 imensko znanih oseb oz. družin ter za različne skupine. Ker je posredoval za vsakogar ne glede na ideološko prepričanje, tudi za komuniste, mu Italijani niso zaupali.

Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil dokazuje, da škof nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebej ne nemških.

Leta 1943 je zamenjava oblasti spodbudila protikomunistične oblasti, da so ustanovile slovensko domobranstvo. Rožman jih je podpiral z molitvijo in jim zagotovil vojaške kurate.

V zadnjih dneh vojne je žihpoljski dekan Kristo Koschier prepričal celovškega škofijskega kanclerja in jezuitskega patra Gottfrieda Heinzla, da sta škofa Rožmana zaradi varnosti začasno povabila v Celovec.

Škof Rožman je sledil povabilu celovškega škofijskega kanclerja in 5. maja 1945 zapustil svojo škofijo. Osebni tajnik in voznik Nande Babnik ga je skupaj s sestro Lizo prepeljal na Koroško. Škof Rožman nazaj ni mogel več. Ker tudi Celovec ni bil varen, je Rožman nekaj časa živel v Anrasu na Tirolskem. Potem pa se je na zahtevo zaveznikov preselil v Celovec, kjer mu je škof Andreas Rohracher v škofiji nudil zatočišče. Želel je potovati v Rim, da poroča papežu o stanju svoje škofije, vendar ni dobil dovoljenja. Zato je napisal papežu daljše poročilo in papežu ponudil tudi svojo odstop, ki ga papež ni sprejel.

Na političnem procesu je bil škof Gregorij Rožman, v odsotnosti 30. 8. 1946 obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 10 let in zaplembo celotnega premoženja.

V odgovoru na obtožnico je Rožman 30. avgusta 1946 zapisal: Domnevno sodelovanje je obstajalo v odkritem ideološkem odporu duhovnikov zoper brezbožni komunizem. V tem pa ne obstaja nobeno politično ali kakršnokoli sodelovanje z okupatorjem.

Ker je v Celovcu pretila nevarnost, da bodo Angleži izročili škofa Rožmana jugoslovanskim oblastem je prek Salzburga in Švice odpotoval julija 1948 v Združene države Amerike, kjer se je naselil v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.

Leta 1958 je škof Rožman zadnjič obiskal Šmihel. Pred odhodom je v farno kroniko zapisal:

Dne 18. avgusta sem po dolgih letih iz Združenih držav Amerike zopet maševal pri oltarju moje nove maše za vse rajne naše družine. Zbralo se je precejšnje število faranov. Z Bogom Šmihel. Najbrž te ne bom videl več. Naj božji blagoslov biva nad vsemi farani in Sveti Duh naj vodi vse dušne pastirje v bodočnosti.

Gregorij Rožman je bil ljubljanski škof od leta 1930 pa vse do smrti 16. 11. 1959 v Clevelandu. Po slovesnih pogrebnih slovesnostih so Rožmanovo truplo 23. novembra 1959 položili k počitku na samostanskem pokopališču v Lemontu.

Ob smrti škofa Gregorija Rožmana je bila v Sloveniji prepovedana vsakršna svečanost.

Po osamosvojitvi Slovenije si je generalni državni tožilec Anton Drobnič prizadeval za obnovo Rožmanovega procesa. Opozoril je na kršitve materialnega in procesnega prava, predložil pa je tudi nova dejstva in dokaze. Obnova je bila trikrat zavrnjena. Šele ko je zakon dopustil, da tudi škofija vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, je bil proces leta 2007 razveljavljen in poslan nazaj na okrožno sodišče v ponovno sojenje. Le-to je leta 2009 ustavilo kazenski postopek proti škofu Rožmanu.

Posmrtne ostanke škofa Rožmana so iz Lemonta prepeljali leta 2013 v Slovenijo.V ljubljanski stolnici  se je 13. aprila  poslovilo 3000 vernikov od škofa, ki je vodil slovensko Cerkev v težkih časih. Krsta s škofov mitro, rdeči nageljni in vstali Kristus na ljudskem oltarju so pričali o škofovi ljubezni do svojega naroda in veri v Vstalega. Ob koncu spominske maše so v sprevodu ponesli krsto škofa Rožmana do kapele Marije Magdalene. Tja so ga  simbolično pospremili  škofje, koroški duhovniki ter šmihelski sorodniki in rojaki.