Išči

Vatican News
S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 33. nedeljo med letom

V današnjem evangeljskem odlomku sv. Luka prinaša v razmislek svetopisemski pogled na zgodovino in s tem Jezusove besede, ki pozivajo učence, naj jih ne bo strah, temveč naj se z zaupanjem soočijo s težavami, nerazumevanji in celo preganjanji ter ohranijo vero Vanj: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec« (Lk 21,9).

Mal 3,19-20

Kajti glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi malopridneži, bodo strnišče. Dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, da ne pusti od njih ne korenine ne vejice! Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih. Tedaj boste šli ven, poskakujoč kakor telički iz staje.

2 Tes 3,7-12

Sami namreč veste, kako nas morate posnemati: kajti med vami nismo živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trdo delali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas. Tega vam ne pravim, ker ne bi imeli pravice do tega, ampak zato, da se vam sami postavimo za zgled, ki naj bi ga posnemali. Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: Kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh.

Lk 21,5-19

Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga in rekli: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne pustite zapeljati! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in nemirih, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo in na mnogih krajih kužne bolezni in lakota; grozote bodo in velika znamenja z neba.

Toda preden se bo vse to zgodilo, bodo stegnili roke po vas, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vlačili pred kralje in oblastnike. Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje. Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo poslali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Razlaga cerkvenih očetov

2 Tes 3,7-12
Sv. Janez Krizostom ter sv. Avguštin pravita: »Pavel z vso močjo ter s strogimi zapovedujočimi besedami poudari pomembnost dela, predvsem ročnega dela zraven molitve in posta. Pobožne vaje ne smejo nikoli zamenjati napora dela« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Molitev brez dela je, skrivati se za pobožnost.« Sv. Avguštin in sv. Cezarij iz Arlesa pojasnjujeta: »Nobene nezdružljivosti ni med zaupanjem v Božjo previdnost in marljivim težkim delom za vzdrževanje, da ne bi bili v breme drugim.« Sv. Janez Kasijan pravi: »Bratje v skupnosti, ki trdo delajo, morajo bedeti nad tistimi brati in sestrami, ki živijo neurejeno.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Pavel pokaže nase kot na vzor; pričakovati je, da so tesaloničani posnemali njegov stil življenja.«

Lk 21,5-19
Sv. Avguštin pravi: »Jezusove besede v tem zadnjem njegovem govoru, ko je poučeval v templju, se nanašajo tako uničenje jeruzalemskega templja kot vsega sveta.« Sv. Ambrož to bolj podrobno pojasni: »Jezusove besede o templju ter o Jeruzalemu so odgovor na vprašanje, kakšno bo znamenje, ki bo napovedalo uničenje templja. Pojavili se bodo lažni preroki ter pomanjkanje.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Velika bo razlika med lažnimi kristusi in resničnim Kristusom. Njegova zakritost učlovečenega Božjega Sina, ki je dal svoje življenje na križu, bo v polnosti razodeta, ko se bo vrnil kot poveličan Gospod.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Nevarnost, pred katero svari Jezus, je povezana z lažnimi nauki lažnih kristusov. Judje so bili v vojni z Rimljani od 66 do 73 ter med uporom Bar Kochbe med 132 in 135. Nekateri so si tudi izropanje Rima v petem stoletju razlagali kot znamenje Gospodovega prihoda.« Sv. Maksim Torinski trdi, da »je vsaka naslednja vojna znamenje, da je Božje kraljestvo vedno bliže.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezus v svoj govor doda temo o preganjanju z namenom, da bi opozoril svoje učence na dejstvo, da bodo preden, bo tempelj uničen, izdani, tako kot bo sedaj on izdan. Biti morajo pripravljeni, če hočejo vztrajati do konca.« Sv. Avguštin doda: »To je razlog, zakaj jih Jezus hrabri: »Toda niti las z glave se vam ne bo izgubil«, četudi jim je pravkar govoril o možni smrti. Njihovo upanje se namreč nanaša na celovitost telesa ob vstajenju vsega mesa. Tudi in predvsem med preganjanjem krščanska vera oznanja vstajenje telesa.«

Misli Benedikta XVI.

V današnjem evangeljskem odlomku sv. Luka prinaša v razmislek svetopisemski pogled na zgodovino in s tem Jezusove besede, ki pozivajo učence, naj jih ne bo strah, temveč naj se z zaupanjem soočijo s težavami, nerazumevanji in celo preganjanji ter ohranijo vero Vanj: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec« (Lk 21,9). Cerkev od vsega začetka, hvaležna za ta opomin, živi v molitvenem pričakovanju ponovne vrnitve svojega Gospoda, prepoznava znamenja časov in opozarja svoje vernike pred ponavljajočimi se mesijanizmi, ki vsake toliko časa naznanjajo skorajšnji konec sveta. V resnici pa mora iti zgodovina svojo pot. Na njej so tudi človeške drame ter naravne nesreče. V njej pa se odvija tudi zveličavni načrt, ki ga je Jezus že dopolnil s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem. Cerkev nadaljuje oznanjevanje in udejanjanje te skrivnosti s pridiganjem, z obhajanjem zakramentov ter pričevanjem krščanske ljubezni.

V drugem berilu današnjega bogoslužja apostol Pavel poudarja pomen dela za človekovo preživljanje. Sedanjo ekonomsko krizo, moramo vzeti zelo resno. Zaradi številnih vzrokov za to krizo je potrebno temeljito preveriti način globalnega ekonomskega razvoja. Jasen znak, ki se je pridružil tistim zelo perečim in dobro znanim, kot so trajanje nesorazmerja med bogastvom in revščino, pohujšanje lakote, ekološka kriza, je problem brezposelnosti. S tega vidika je strateško odločilno potrebno podpreti razvoj kmetijstva. Razvoj industrializacije je namreč večkrat zasenčil kmetijsko področje, ki je kljub novim spoznanjem in moderni tehniki izgubilo na pomenu, z velikimi posledicami tudi na kulturnem področju. Potrebno se mi zdi, da ponovno ovrednotimo kmetijstvo, ne v nostalgičnem smislu, temveč kot nepogrešljiv vir za prihodnost.

V sedanjem ekonomskem stanju je za najbolj dinamične ekonomije največja skušnjava ta, da iščejo ugodna povezovanja, ki pa imajo za najbolj revne države lahko usodne posledice. Tako bi se nadaljevala skrajna revščina za ogromno množico mož in žena in bi se hkrati nepovratno izrabili viri zemlje, ki jo je Stvarnik zaupal človeku ali kot pravi prva Mojzesova knjiga, da bi jo obdeloval in varoval. Poleg tega pa se opaža kljub krizi, da se v deželah z zgodnjo industrializacijo še vedno spodbuja stil življenja z nenasitno porabo, ki je škodljiv za okolje, kakor tudi za reveže. Prišel je čas, da se je potrebno konkretno zavzeti za ravnovesje med kmetijstvom, industrijo in javnimi službami, da bo za vse dovolj kruha ter dela in da bodo kot dobrine za vse ohranjen zrak, voda in drugi osnovni viri. V ta namen je najbolj pomembno gojiti in razširjati jasno etično zavest, ki bo zmožna soočiti se z najbolj zapletenimi izzivi današnjega časa: vzgajati se za bolj razumno in odgovorno porabo, spodbujati osebno odgovornost skupaj s socialno razsežnostjo za kmetijske dejavnosti, utemeljene na trajnih vrednotah, kot so gostoljubnost, solidarnost in marljivo delo. Veliko mladih je že izbralo to pot, saj so se celo mnogi diplomanti začeli posvečati kmečkim dejavnostim, ker so začutili, da tako ne odgovarjajo samo na osebno ali družinsko potrebo, ampak na znamenja časov, ki kličejo po konkretni občutljivosti za skupno dobro.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo Kristusovo povabilo naj se soočamo z vsakdanjimi dogodki tako, da zaupamo v njegovo previdnostno ljubezen. Ne bojmo se prihodnosti tudi tedaj, ko se zdi, da je temačna, saj je Bog Jezusa Kristusa, ki je prevzel zgodovino in jo odprl za onstransko dopolnitev, Alfa in Omega, začetek in konec (prim. Raz 1,8).  Zagotavlja nam tudi, da je v vsakem majhnem ter pristnem dejanju ljubezni vsebovan smisel vsega vesolja in da kdor si ne obotavlja dati svoje življenje Zanj, ga bo ponovno dobil v polnosti (prim. Mt 16,25).

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 17. november 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnje nedelje (Lk 21,5-19) je v prvem delu Jezusov govor o poslednjih časih. Jezus ga je imel v Jeruzalemu blizu templja. Izhodišče tega govora so bili pogovori ljudi o templju ter njegovi lepoti, saj je bil res lep. Na to je Jezus rekel: 'Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu' (Lk 21,6). Čisto normalno je, da so ga vprašali, kdaj se bo to zgodilo in kakšna bodo znamenja. Toda Jezus je usmeril pozornost iz teh drugotnih vidikov, kaj bo?, kako bo?, na tista prava vprašanja. Dve sta. Prvo: ne pustiti se zavesti lažnim mesijem, kakor tudi dopustiti se omrtvičiti strahu. Drugo: živeti čas pričakovanja, kot čas pričevanja in stanovitnosti. Mi smo sedaj v času pričakovanja, pričakovanja Gospodovega  drugega prihoda.

Ta Jezusov govor je vedno aktualen, tudi za nas, ki živimo v 21. stoletju. Ponavlja nam: 'Glejte, da se ne pustite zapeljati. Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu' (v. 8). To je povabilo k razločevanju. S to krščansko krepostjo lahko razumemo, kje je Gospodov duh in kje je zli duh. Tudi danes so namreč lažni 'zveličarji', ki skušajo zamenjati Jezusa, voditelji tega sveta, guruji, tudi vrači, ki želijo k sebi pritegniti razum ter srca predvem mladih. Jezus nas na to opozarja: 'Ne hodite za njimi!' Gospod pa nam tudi pomaga, da se ne bomo bali, če bodo vojne, revolucije, pa tudi naravne nesreče, epidemije. Jezus nas osvobaja fatalizma (neizbežne usode) ter lažnih apokaliptičnih vizij.

Drugi vidik nas nagovarja kot kristjane in tudi kot Cerkev. Jezus namreč napoveduje boleče preizkušnje ter preganjanja, ki jih bodo morali zaradi njega prenašati njegovi učenci. A kljub temu zagotavlja: 'Niti las z glave se vam ne bo izgubil' (v. 18). S tem nas spominja, da smo popolnoma v Božjih rokah. Nasprotovanja naši veri ter naši pripadnosti evangeliju so priložnosti za pričevanje. Ne smejo nas oddaljiti od Gospoda, temveč nas spodbuditi, da se še bolj zaupamo Njemu, moči njegovega Duha ter njegovi milosti.

V tem trenutku mislim na, mislimo mi vsi, storimo to skupaj, na tolike brate in sestre, kristjane, ki trpijo preganjanje zaradi njihove vere. Mnogo jih je. Morda celo veliko več kot v prvih stoletjih. Jezus je z njimi. Tudi mi smo z njimi povezani z našo molitvijo ter z našim čutenjem. Občudujemo njihov pogum ter njihovo pričevanje. Naši bratje in sestre so in trpijo v številnih predelih sveta zaradi tega, ker so zvesti Jezusu Kristusu. Iz vsega srca ter z vso močjo jih pozdravimo.

Na koncu je Jezus obljubil nekaj, kar zagotavlja zmago: 'S svojo stanovitnostjo si boste rešili svoje življenje' (v. 19). Koliko upanja je v teh besedah! Pozivajo nas k upanju in potrpežljivosti, da bomo znali čakati na zanesljive sadove zveličanja, zaupajoč v globok smisel življenja in zgodovine. Preizkušnje in težave so namreč del veliko večjega načrta, saj Gospod, ki je gospodar zgodovine vse vodi k dopolnitvi. Navkljub neredu in nesrečam, ki vznemirajo svet, se bo izpolnil Božji načrt dobrote in usmiljenja. Naše upanje je ravno to, da hodimo po poti Božjega načrta, ki se bo dopolnil. To je naše upanje. To Jezusovo sporočilo nas spodbuja premišljevati o našem času in nam daje moč pogumno in z upanjem soočiti se z njim, skupaj z Marijo, ki vedno hodi z nami.

Vatikanska bazilika, Jubilej socialno izključenih, homilija, 13. november 2016
»Vam pa…, vzide sonce pravičnosti« (Mal 3,20). Besede preroka Malahija, ki smo jih slišali v prvem berilu, osvetljujejo obhajanje današnjega jubilejnega dne.

Te besede so na zadnji strani zadnjega preroka Stare zaveze in so namenjene tistim, ki zaupajo v Gospoda, ki svoje upanje polagajo vanj tako, da ga izberejo za najvišje dobro svojega življenja in s tem zavrnejo, da bi živeli samo zase in za lastno korist. Za take, uboge samih sebe, a bogate Boga, bo vzšlo sonce njegove pravičnosti. Ti so namreč ubogi v duhu, katerim Jezus obljublja nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3) in ki jih Bog po ustih preroka Malahija imenuje »moja posebna lastnina« (Ml 3,17). Prerok jih postavi nasproti ošabnim, torej njim, ki so gotovost svojega življenja postavili v samozadostnost ter v dobrine sveta. Pred to zadnjo stranjo Stare zaveze se porajajo vprašanja, ki vprašujejo po zadnjem smislu življenja, torej kje iščem svojo gotovost? V Gospodu ali v drugih gotovostih, ki Bogu niso všeč? Kam je usmerjeno moje življenje, kam stremi moje srce?  Proti Gospodu življenja ali proti stvarem, ki minejo in ne nasitijo?

Podobna vprašanja se pojavljajo v današnjem evangeljskem odlomku. Jezus se nahaja v Jeruzalemu zaradi zadnje in najpomembnejše strani svojega zemeljskega življenja, svoje smrti in vstajenja, v bližini templja, »okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi« (Lk 21,5). Ljudje so se ravno pogovarjali o zunanji lepoti templja, ko je Jezus rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (v. 6). Dodal je še da bodo spopadi, pomanjkanje in pretresi na zemlji in na nebu. Jezus nas ne želi prestrašiti, temveč povedati, da vse to, kar vidimo neizprosno mine. Tudi najmogočnejša kraljestva, najsvetejše stavbe in najstabilnejše resničnosti na svetu ne trajajo večno, prej ali slej padejo.

Po teh trditvah je ljudstvo takoj postavilo Učitelju dve vprašanji: »Kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje?« (v. 7). Vedno nas muči radovednost, želimo vedeti kdaj in prejeti znamenje. A Jezusu taka radovednost ni všeč. Ravno nasprotno, opominja nas, naj se ne pustimo prevarati apokaliptičnim pridigarjem. Kdor hodi za Jezusom, ne posluša prerokov nesreč, ničnost horoskopov, pridigam, ki porajajo strah in odvračajo od tega, kar res velja. Med številnimi glasovi, ki se pojavljajo, Gospod vabi, da razločujemo to, kar prihaja od njega od tega, kar prihaja od lažnega duha. Zelo pomembno je ločiti pametno povabilo, ki ga nam ga Bog vsak dan namenja, od trušča tistega, ki se poslužuje Božjega imena, da bi strašil, gojil razkole in strahove.

Jezus odločno vabi, naj se ne bojimo pretresov, ki so vsakem obdobju, niti ne pred najtežjimi in nepravičnimi preizkušnjami, ki doletijo njegove učence. Zahteva, naj vztrajamo v dobrem in naj vse zaupanje položimo v Boga, ki ne razočara: »Niti las z glave se vam ne bo izgubil« (v. 18). Bog ne pozabi svojih zvestih, svoje dragocene lastnine, ki smo mi.

Danes nas Bog sprašuje po smislu našega bivanja in sicer s podobo, lahko bi rekli, da so ta berila kot 'rešeto' sredi toka našega življenja. Spominjajo nas, da skoraj vse na tem svetu mine, kot voda, ki odteče. So pa tudi dragocene resničnosti, ki ostanejo, kakor dragocen kamen na rešetu. Kaj ostane, kaj ima vrednost v življenju, katera bogastva ne izpuhtijo? Gotovo dvoje: Gospod in bližnji. To sta največji dobrini, ki ju je vredno ljubiti. Vse ostalo – nebo, zemlja, najlepše stvari, tudi ta bazilika – mine, toda iz življenja ne smemo izključiti Boga in drugih.

In ravno danes, ko govorimo o izključevanju, takoj pridejo na misel konkretne osebe; ne nekoristne stvari, temveč dragocene osebe. Človeška oseba, ki jo je Bog postavil kot višek stvarstva, je pogosto izločena, ker imajo prednost stvari, ki minejo.  In to je nesprejemljivo, saj je človek najbolj dragocen v Božjih očeh. Hudo pa je, da se na to izločanje navadimo. Zaskrbeti nas mora, ko je vest omrtvičena in ne opazi več brata, ki trpi ob tebi, ali resnih problemov sveta, ki postanejo le kot že slišani odpevi na programih televizijskih dnevnikov.

Danes, dragi bratje in sestre, je vaš jubilej in s svojo navzočnostjo nam pomagate uglasiti se na valovno dolžino Boga, gledati to, kar vidi On, saj se on ne ustavi ob videzu (prim. 1Sam 16,7), ampak usmeri svoj pogled na »tistega, ki je ponižen in potrt v duhu« (Iz 66,2), na toliko revnih Lazarjev današnjega časa. Kolikšno zlo si delamo, ko se pretvarjamo, da ne opazimo izključenega in izločenega Lazarja (prim. Lk 16,19-21)! S tem obrnemo hrbet Bogu. Znak duhovne skleroze je, ko se bolj osredotoča na stvari, ki jih je potrebno proizvesti, kot na osebe, ki jih je potrebno ljubiti. Tako se poraja tragično nasprotje našega časa, kajti bolj ko napreduje razvoj in gmotne zmožnosti, ki je prav gotovo dobrina, toliko več je tistih, ki do tega nimajo dostopa. Ta velika krivičnost bi nas morala bolj skrbeti, kot pa da vemo, kdaj in kako bo konec sveta. Saj na svojem domu ne moremo biti mirni, medtem ko Lazar leži pred vrati. Ni miru v domu tistega, ki mu gre dobro, če ni pravičnosti v domu vseh nas.

Danes se v stolnicah in v svetiščih po vsem svetu zapirajo vrata Usmiljenja. Prosimo za milost, da ne bi zaprli oči pred Bogom, ki nas gleda ter pred bližnjim, ki nas nagovarja. Odprimo oči za Boga tako, da očistimo pogled srca vseh varljivih in strašljivih predstav o silnem in strašnem bogu, ki je odsev napuha in človeških strahov. Z zaupanjem glejmo na Boga usmiljenja, z gotovostjo, da »dejavna ljubezen nikoli ne mine« (1Kor 13,8). Obnovimo upanje po resničnem življenju h kateremu smo poklicani, k tistemu, ki ne mine in ki nas čaka v občestvu z Gospodom ter z drugimi, v veselju, ki bo večno, brez konca trajalo.

Odprimo oči za bližnjega, predvsem za brata, ki je pozabljen in izključen. Tja je usmerjeno povečevalno steklo Cerkve. Naj nas Gospod reši tega, da bi ga usmerjali nase. Naj nas odvrača od lažnega sijaja, ki nas raztresa, od koristoljubnosti in privilegijev, od navezanosti na oblast in slavo, od zapeljivosti posvetnega duha. Naša Mati Cerkev še posebej »gleda na tisti del človeštva, ki trpi in joče, saj ve, da ji te osebe po pravici evangelija pripadajo« (Pavel VI., Nagovor na začetku II. dela II. vatikanskega koncila, 29. septembra 1963). Po evangeljski pravici in dolžnosti, saj je naša naloga, da poskrbimo za resnično bogastvo, ki so revni. Na to nas spominja starodavno izročilo glede svetega rimskega mučenca Lovrenca. On je, preden je pretrpel strašno mučeništvo iz ljubezni do Gospoda, razdelil dobrine skupnosti revežem, ki jih je imel za resnične zaklade Cerkve. Naj nam Gospod podeli, da bomo brez strahu gledali na to, kar velja in usmerili svoje srce k Njemu in k našim resničnim zakladom.

Angel Gospodov, 13. november 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (Lk 21,5-19) vsebuje prvi del Jezusovega govora o poslednjih časih, kot je zapisal sv. Luka. Jezus ga je izrekel medtem, ko je bil pred jeruzalemskim templjem in je izhajal iz izrazov občudovanja ljudstva glede lepote svetišča in njegove okrasitve (prim. v. 5).

Tedaj je Jezus rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (v. 6). Lahko si predstavljamo učinek teh besed na Jezusove učence! Toda On ne želi žaliti templja, ampak njim in tudi nam danes dati razumeti, da človeške zgradbe, četudi najbolj svete, minejo in zato ne smemo vanje polagati našo gotovost. Za koliko domnevnih gotovosti v našem življenju smo mislili, da so dokončne, a so se potem pokazale kot minljive! Po drugi strani pa, koliko problemov se nam je zdelo, da nimajo izhoda, a smo jih le prerasli!

Jezus ve, da je vedno kdo, ki izkorišča človekovo potrebo po gotovosti. Zato je rekel: »Glejte, da se ne pustite zapeljati« (v. 8) in nas je opozoril pred lažnimi mesiji, tudi danes so, ki se bodo prav gotovo pojavili (v. 9). In doda, naj se ne pustimo prestrašiti in zmesti ob vojnah, revolucijah in naravnih nesrečah, saj tudi to je del resničnosti tega sveta (prim. vv. 10-11). Zgodovina Cerkve je polna primerov oseb, ki so z vedrino pretrpeli strašne muke in trpljenje, saj so se zavedali, da trdno v Božjih rokah. On je zvest in skrben Oče, ki nikoli ne zapusti svojih otrok. Bog nas nikoli ne zapusti, nikoli ne zapusti. To gotovost nosimo v srcu.

Ostati trdni v Gospodu, hoditi v upanju, delati za izgradnjo boljšega sveta, navkljub težavam in žalostnim dogodkom, ki zaznamujejo tako osebno kot družbeno upanje, je to, kar resnično velja, in to je krščanska skupnost poklicana početi, da bi šla naproti »Gospodovemu dnevu.« Ravno v to perspektivo želimo postaviti prizadevanje, ki izhaja iz teh mesecev, ko smo z vero živeli izredni jubilej Usmiljenja, ki se bo danes zaključil po škofijah po vsem svetu z zaprtjem svetih vrat po stolnicah. Sveto leto nas je po eni strani spodbudilo, da smo imeli pogled usmerjen na izpolnitev Božjega kraljestva in po drugi strani, da gradimo prihodnost tu na zemlji tako, da evangeliziramo sedanjost in tako pripravimo čas zveličanja za vse.

Jezus nas v evangeliju opominja, naj imamo v razumu in v srcu trdno zasidrano gotovost, da je Bog tisti, ki vodi našo zgodovino in ki pozna poslednji cilj stvari in dogodkov. Pod Gospodovim usmiljenim pogledom se odvija zgodovina s svojim negotovim tokom ter s svojim prepletanjem dobrega in zla. Toda vse to, kar se zgodi, je ohranjeno v Njem. Naše življenje se ne more izgubiti, saj je v njegovih rokah. Prosimo Devico Marijo, da nam pomaga skozi vesele in žalostne dogodke tega sveta ohraniti trdno upanje po večnosti in Božjem kraljestvu. Prosimo Devico Marijo, da bomo z vso globino razumeli, da Bog nikoli ne zapusti svojih otrok.

Sobota, 16. november 2019, 09:35