Išči

Vatican News
Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 32. nedeljo med letom

Gospod sam nam je pomagal še bolj razumeti to resničnost v pogovoru s saduceji o vstajenju. Saduceji so namreč iz kanona Stare zaveze priznavali samo pet Mojzesovih knjig in v teh ni omenjeno vstajenje. Zaradi tega so ga zanikali. Gospod pa je ravno iz teh petih knjig dokazal resničnost vstajenja, ko je rekel, da se Bog imenuje Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov.

2 Mkb 7,1-2.9-14

Zgodilo se je tudi, da so prijeli sedem bratov z njihovo materjo vred. Kralj jih je hotel prisiliti, da bi okusili svinjsko meso, ki je bilo prepovedano, zato je ukazal, naj jih pretepajo z biči in žilavkami. Eden med njimi pa je spregovoril v imenu drugih in rekel takole: »Kaj nas hočeš vprašati in izvedeti od nas? Pripravljeni smo rajši umreti kakor prekršiti postave naših očetov.« Ko pa je prišel do zadnjega zdihljaja, je rekel: »Ti, nizkotnež, nam jemlješ sedanje življenje, toda kralj sveta nas bo obudil in nas oživil za večno oživetje življenja, ker umiramo za njegove postave.« Za njim je bil mučen tretji. Takoj je pomolil jezik, kakor so ukazali, neustrašno iztegnil roke in plemenito izjavil: »Te ude sem dobil od neba, zaradi njegovih postav jih zaničujem in od njega jih upam spet dobiti.« Celo kralja in njegovo spremstvo je pretresla srčnost tega mladeniča, ki je deval v nič svoje bolečine. Ko je umrl tudi ta, so prav tako grozovito trpinčili četrtega. Preden je izdihnil, je rekel: »Bolj se splača umreti od človeških rok v pričakovanju, da nas bo Bog spet obudil, kakor je obljubil. Zate pa vstajenja ne bo!«

2 Tes 2,16-3,5

Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi.

Sicer pa, bratje, molíte za nas, da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala, kakor se je pri vas, in da bi bili rešeni nepoštenih in pokvarjenih ljudi; nimajo namreč vsi vere. Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem. Glede vas zaupamo v Gospodu, da tudi delate in boste delali, kar vam zapovedujemo. Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in Kristusovo stanovitnost.

Lk 20,27-38

Pristopili pa so nekateri izmed saducejev, ki trdijo, da ni vstajenja. Vprašali so ga in rekli: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok; in drugi in tretji sta jo vzela; in prav tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Naposled je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«

Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«

Razlaga cerkvenih očetov

Efrem Sirski pravi: »Saduceji so prišli in rekli, da ni vstajenja mrtvih. Saduceji so sebe imenovali saduceji, kar pomeni 'pravični' zato, ker pravijo: 'Mi ne služimo Bogu zato, da bi upali na plačilo'. Oni ne pričakujejo vstajenja in zato se imenujejo pravični ter pravijo, da ljubijo Boga, ne da bi pričakovali povračilo«. Sv. Avguštin pa za farizeje pravi, da so verovali v vstajenje mesa, vendar v takšno, da bo vstajenjsko življenje podobno, kot je sedanje življenje. Nadalje Avguštin pravi, da so saduceji skušali Jezusa glede poroke ujeti v past, toda napačno so razumeli preroke in Pisma, saj so enačili sedanji vek s tistim, ki mora priti, v katerem pa ne bo več ne poroke ne potomcev, saj ne bo več smrti niti propadanja. Sveti Ciril Aleksandrijski dodaja, da bodo tisti, ki jih bo Bog imel za vredne, torej tisti, ki poslušajo Božjo besedo ter sprejmejo po veri Božje kraljestvo, živeli večno, saj bodo podobni angelom... Božjim otrokom... otrokom vstajenja. Klemen Aleksandrijski pa pravi, da bomo kakor angeli rešeni želja tega sveta in tako ne bo več potrebna poroka ne rojevanje otrok, ki izhajajo iz te želje. Ciprijan pa dodaja, da bo poklicanost k devištvu, ki je že obstajala pred padcem prvih staršev, obstajala v vstajenju od mrtvih. Sedaj pa v devištvu že prejemamo predokus nebeške slave. »Jezus je« kot nadalje pravi Ciril Aleksandrijski, »navedel odlomek o gorečem grmu, kjer je Gospod rekel Mojzesu, da je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, da bi pokazal, kako so patriarhi v Mojzesovem času (umrli so nekaj stoletij prej) bili živi v Bogu«. Filoksen Mabugški pa pride do zaključka, da pravzaprav Jezus v tem odlomku pravi, da je vstajenje in življenje, saj po milosti krsta vsi začnejo živeti v Njem.

Misli Benedikta XVI.

Iz okrožnice Rešeni v upanju
Zdaj Bog pokaže svoje lastno obličje ravno v liku Trpečega, ki skupaj nosi človekovo zapuščenost od Boga. Ta nedolžno Trpeči je postal gotovost upanja: Bog obstaja, in Bog zna ustvariti pravico na način, ki si je mi ne moremo zamisliti in ki jo vendar smemo v veri slutiti. Da, obstaja vstajenje mesa. Obstaja pravičnost. Prepričan sem, da je vprašanje pravičnosti dejanski, vsekakor najmočnejši dokaz za vero v večno življenje.

Benedikt XVI. je imel v ponedeljek, 11. junija 2012 Lectio Divina o krstu v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha
Gospod sam nam je pomagal še bolj razumeti to resničnost v pogovoru s saduceji o vstajenju. Saduceji so namreč iz kanona Stare zaveze priznavali samo pet Mojzesovih knjig in v teh ni omenjeno vstajenje. Zaradi tega so ga zanikali. Gospod pa je ravno iz teh petih knjig dokazal resničnost vstajenja, ko je rekel, da se Bog imenuje Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Torej Bog je vzel te tri in ravno v njegovem imenu so postali ime Boga. Da bi razumeli, kdo je ta Bog, moramo videti te osebe, ki so postale ime Boga, Božje ime, potopljeni so v Boga. Tako vidimo, da je tisti, ki je v imenu Boga, ki je potopljen v Boga, je živ, kajti Bog, pravi Gospod, je Bog, ne mrtvih, ampak živih, in če je Bog teh, je Bog živih in živi so živi, ker so v spominu, v življenju Boga. To pa se zgodi, ko smo krščeni, smo vključeni v ime Boga, pripadamo temu imenu in Njegovo ime postane naše ime in tudi mi lahko, z našim pričevanjem, kakor on trije iz Stare zaveze, smo priče Boga, znamenje tega Boga, ime tega Boga. Torej biti krščeni, pomeni biti združeni z Bogom. Na edinstven, nov način pripadamo Bogu, smo potopljeni v Boga samega. Ko imamo v mislih to, lahko iztega potegnemo nekaj 'posledic'.

Prva je, da Bog ni več daleč od nas, ni neka resničnost, o kateri je potrebno razpravljati, ali je ali ni, temveč smo mi v Bogu in Bog je v nas. Prvenstvo, osrednje mesto Boga v našem življenju je prva 'posledica' krsta. Če se ponovno vrnemo k Kristusovi besedi saducejem: »Bog je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, torej ti niso mrtvi. Če so od Boga, so živi. To pomeni, da smo s krstom, s potopitvijo v Božje ime, potopljeni v nesmrtno življenje, smo za vedno živi. Če povem drugače: krst je prva etapa vstajenja. Potopljeni v Boga, smo že potopljeni v neuničljivo življenje, začenja se vstajenje. Kot so Abraham, Izak in Jakob s tem, ko so 'ime Boga', živi, tako smo mi, vključeni v ime Boga, živi v nesmrtnem življenju.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 10. november 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nam predstavlja Jezusa obkroženega s saduceji, ki so zanikali vstajenje. Vendar so ravno glede te teme postavili Jezusu vprašanje, da bi ga spravili v zadrego in osmešili vero v vstajenje mrtvih. Pri tem so izhajali iz namišljenega primera: 'Neka žena je imela sedem mož, ki so umrli drug za drugim' in zatem vprašali Jezusa: 'Čigava bo torej ta žena, ko bo umrla?' Jezus, ki je vedno krotak in potrpežljiv najprej odgovori, da za življenje po smrti ne veljajo ista merila, kot za to zemeljsko. Večno življenje je drugačno življenje v drugačni razsežnosti, kjer med drugim ne bo več poroke, ki je vezana na naše bivanje na tem svetu. Vstali, pravi Jezus, bodo kot angeli in bodo živeli v drugačnem stanju, ki ga sedaj še ne moremo okušati ali si ga predstavljati. Tako je Jezus to razložil.

Za tem pa gre Jezus, če lahko tako rečemo, v proti napad. S tako preprostostjo in izvirnostjo navaja Sveto pismo, da resnično z občudovanjem gledamo na našega Učitelja, edinega Učitelja. Potrditev vstajenja je Jezus našel v prizoru, ko je Mojzes pred gorečim grmom (prim 2Mz 3,1-6) in se Bog razodene kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Božje ime je povezano z imeni mož in žena s katerimi se On veže in ta vez je močnejša od smrti. Mi lahko tudi rečemo za odnos Boga z nami, z vsakim od nas: On je naš Bog! On je Bog vsakega od nas, kot da bi On nosil naše ime. To On z veseljem pove in to je zaveza. Zdaj veste zakaj Jezus pravi: 'Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo' (Lk 20,38). In tista odločilna in temeljna vez je zaveza z Jezusom. On sam je Zaveza, On sam je Življenje in Vstajenje, saj je s svojo križano ljubeznijo premagal smrt. V Jezusu nam Bog podarja večno življenje, ga podarja vsem in tako imajo po njem vsi upanje po življenju, ki je še bolj resnično kot sedanje. Življenje, ki nam ga Bog pripravlja, ni preprosto odprava tega sedanjega, je življenje, ki presega našo predstavo, saj nas Bog nenehno preseneča s svojo ljubeznijo in usmiljenjem.

Zato je to, kar se bo zgodilo, ravno nasprotno, kar so pričakovali saduceji. Naj ne projiciramo tega življenja v večnost, v to drugo življenje, ki nas čaka, ampak naj večnost, tisto življenje, osvetljuje in daje upanje zemeljskemu življenju vsakega od nas. Če gledamo samo s človeškim očesom, bi lahko rekli, da gre pot človeka od življenja proti smrti. To se vidi! Toda, to se vidi, če gledamo samo s človeškimi očmi. Jezus pa je popolnoma obrnil ta pogled in je zatrdil, da gre pravzaprav naše romanje od smrti k življenju, polnemu življenju. Smo na poti, romamo proti življenju v polnosti in to življenje v polnosti osvetljuje našo pot. Torej smrt je zadaj, za nami, ne pred nami. Pred nami je Bog živih, Bog zaveze, Bog, ki nosi moje ime, naše ime, kakor je rekel: 'Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov', je tudi Bog z mojim, tvojim imenom, z našim imenom. Je Bog živih. Smrt in greh sta bila dokončno poražena in pred nami je novi čas veselja in svetlobe brez konca. Toda že tu na zemlji v molitvi, zakramentih, v bratstvu, srečamo Jezusa in njegovo ljubezen in tako že v naprej okušamo nekaj od vstalega življenja. Izkušnja, ki jo imamo o Njegovi ljubezni ter zvestobi, prižge nekaj kakor ogenj v našem srcu ter pomnoži našo vero v vstajenje. Kajti, če je Bog zvest in ljubi, ne more to biti za določen čas. Zvestoba je večna, ne more se spremeniti. Božja ljubezen je večna, ne more se spremeniti. Ni za določen čas, je za vedno. On je za vedno zvest in vsakega od nas čaka ter spremlja s svojo večno zvestobo.

Angel Gospodov, 6. november 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Le nekaj dni po slovesnem prazniku Vseh svetih in po spominu vernih rajnih, nas bogoslužje današnje nedelje ponovno vabi k razmišljanju o skrivnosti vstajenja od mrtvih.

Evangelij (prim. Lk 20,27-38) nam predstavi Jezusa, ki se je soočil z nekaterimi saduceji, ki niso verovali v vstajenje in so razumeli odnos z Bogom samo v razsežnosti zemeljskega življenja. Torej, da bi osmešili vstajenje in spravili Jezusa v težavo, so mu predstavili protisloven in nesmisel primer žene, ki je imela sedem mož, vsi so bili med sabo bratje in ki so drug za drugim umrli. In iz tega so Jezusu zastavili zlobno vprašanje: »Čigava bo torej žena ob vstajenju?« (v. 33).

Jezus se ni ujel v zanko in je potrdil resnico o vstajenju. Razložil jim je, da bo bivanje po smrti drugačno, kot je to na zemlji. Svojim sogovorcem je dal razumeti, da ni mogoče prenesti kategorij tega sveta na resničnosti, ki so onkraj in so veliko večje od tega, kar vidimo v tem življenju. Pravi namreč: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile« (v. 34-35). S temi besedami je želel razložiti, da na tem svetu živimo začasno resničnost, ki bo minila; medtem ko onkraj, po vstajenju, ne bomo imeli več pred sabo obzorja smrti in bomo živeli vse, tudi človeško povezanost, v Božji razsežnosti, na spremenjen način. Tudi zakon, ki je znamenje in orodje Božje ljubezni na tem svetu, bo spremenjen zasvetil v polni luči v slavnem občestvu svetih v raju.

»Otroci nebes in vstajenja« niso redki izbranci, temveč so vsi možje in žene, saj je zveličanje, ki ga je prinesel Jezus za vsakega od nas. In življenje sinov vstajenja bo podobna življenju angelov (v. 36), torej vsa potopljena v svetlobo Boga, vsa posvečena njegovi slavi, v večnosti polni veselja in miru. Toda pozor! Vstajenje ni samo dejstvo, da bomo vstali po smrti, ampak je nova zvrst življenja, ki ga okušamo že danes, torej je zmaga nad ničem, ki jo že lahko okušamo. Vstajenje je temelj krščanske vere in upanja! Če ne bi bilo sklicevanja na raj in na večno življenje, bi krščanstvo bilo skrčeno na etiko in na življenjsko filozofijo. Nasprotno pa sporočilo krščanske vere prihaja iz nebes, je od Boga razodeto in gre onkraj tega sveta. Verovati v vstajenje je bistvenega pomena, da vsako naše dejanje krščanske ljubezni, ne bo kratkotrajno in bi imelo namen samo v sebi, temveč da postane seme, ki bo vzklilo v Božjem vrtu, in bo rodilo sadove večnega življenja.

Naj nas Devica Marija, kraljica neba in zemlje, potrdi v upanju na vstajenje in naj nam pomaga, da bo beseda njenega Sina posejana v naših srcih obrodila v dobrih delih sadove.

Sobota, 9. november 2019, 10:48