Cerca

Vatican News

V ljubljanski stolnici maša v čast Svetemu Duhu in odkritje doprsnega kipa Matiji Slaviču

»Spoštovani gospod rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Papič, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Robert Petkovšek in vsi spoštovani dekani in dekanje, spoštovani profesorji in profesorice, dragi študenti in študentke, dragi bratje in sestre. Iskreno vas vse pozdravljam, na poseben način pa zlasti vse tiste, ki ste letos začeli svoj študij.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pozdravil vse, ki so se v ljubljanski stolnici udeležili slovesne svete maše v čast Svetemu Duhu ob začetku akademskega leta.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Ob koncu svete maše je sledilo odkritje doprsnega kipa Matiji Slaviču, nekdanjemu dekanu Teološke fakultete in dvakratnemu rektorju Univerze v Ljubljani, ki se je leta 1919 udeležil mirovne konference v Parizu in je z dvema znanstvenima razpravama utemeljil zahtevo po združitvi Slovenske krajine (Prekmurje in Porabje) z matično domovino.

Prisluhni akademiji ob odkritju doprsnega kipa Matiji Slaviču

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prisluhni pridigi

Ob začetku novega akademskega leta smo se zbrali v naši stolnici, da bi pred Gospoda položili vse sklepe in načrte, pa tudi vse želje in prošnje, s katerimi vstopamo v to leto novih spoznanj, novih uresničitev, pa tudi nove usposobljenosti za služenje bratom in sestram, ki jih bomo srečevali na svoji življenjski in poklicni poti.

Kakšno razkošje misli se skriva v vaših glavah! Čudovito bi bilo, če bi se človek mogel sprehoditi med vijugami vaših možganov in na vsakem zavoju odkrivati nov razlog za čudenje in občudovanje, novo razkošje radovednosti in inteligence.

Dovolite mi, da vašemu razmišljanju in vašim sanjam dodam tri razsežnosti, ki se jih sicer zavedate, a se nam rado zgodi, da se pomaknejo nekam v ozadje - o njih ne razmišljamo kot o prednostnih nalogah ali o prednostnih vprašanjih za naše življenje, ki seveda terjajo tudi prednostne odgovore.

Naj vprašanja zastavim s pomočjo Francisa S. Collinsa, ki je petnajst let vodil ameriško zvezno ustanovo National Human Genome Research Institut, kjer je nadzoroval in povezoval projekt človeškega genoma. Ob maturi je doživel nekaj posebnega. Nek iskren prezbiterijanski pastor, oče enega izmed maturantov, jih je izzval s spodbudo, naj premislijo, kako nameravajo odgovoriti na tri velika življenjska vprašanja: 1. Kaj bo tvoje življenjsko delo? 2. Kakšno vlogo bo v tvojem življenju igrala ljubezen? 3. Kaj boš storil glede svoje vere?

Sam pravi, da je bil odkrit sam s seboj in si je odgovoril: 1. Kemija. 2. Čim večjo. 3. Nikakor nobene. In nadaljuje, da se je dvanajst let pozneje veliko ukvarjal z odgovoroma na prvo in tretje vprašanje. Po dolgi in naporni poti je končno odkril področje, na katerem bo lahko združil ljubezen do znanosti in matematike s hrepenenjem po tem, da bi pomagal drugim, in sicer medicinsko genetiko. Obenem pa je, kot sam pravi, prišel do zaključka, da je vera v Boga precej bolj zanimiva kot ateizem, ki se ga je pred tem oklepal (prim. Jezik Boga, 203).

In kaj bo tvoje življenjsko delo? Francis Collins je bil ob maturi prepričan, da ima jasne odgovore na vsa tri vprašanja. Po več kot desetletju pa je spoznal, da nekatere odgovore še vedno išče. Zlasti tistega, kaj bo storil na področju svoje vere. Morda vas je večina podobno prepričanih, da veste, kaj bo vaše življenjsko delo. Dovolite mi, da vas vprašam, s kom ste se o tem pogovorili - zgolj sami s seboj in svojimi željami ter pričakovanji, s svojimi prijatelji in njihovim mnenjem glede vas, s svojimi domačimi in njihovimi načrti glede vas? Vse to je dobro in prav, vendar mi pri tem manjka odločilni posvet in pogovor - namreč z Bogom, pogovor z Gospodom Bogom. Zakaj mislim, da je ta pogovor tako potreben in pomemben? Zato, ker je on edini, ki v odnosu do nas nima nobenega osebnega interesa. Njemu po nas ni treba izpolnjevati nobenih osebnih sanj, nobenih načrtov zase. Pred nami ima samo nas in svojo ljubezen, ki jo želi tudi nam izkazati do konca. Zaradi tega je tako pomembno, da se o tem, kaj bo naše življenjsko delo, pogovorimo predvsem z njim.

V berilu smo slišali čudovit odlomek iz knjige preroka Jona. Jona srečamo v Ninivah. Hodi po mestu in oznanja povabilo k spreobrnjenju. Če bi obveljala njegova volja, ga ne bi bilo tukaj. Bil bi nekje drugje, morda niti ne tako daleč proč, da bi lahko opazoval uničenje mesta zaradi grehov njegovih prebivalcev in se veselil ter hvalil Boga, ki je tako pravičen. Zato je bežal pred Bogom in njegovo voljo, saj je vedel, da svojo vsemogočnost kaže predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem. A Bog se ni dal odgnati in tudi Jonu ni pustil pobegniti. Ko je končno sprejel poslanstvo, v katerega ga je Bog vabil, je rešil dvajset tisoč ljudi, za katere je Bog rekel, da ne znajo razlikovati med svojo levico in svojo desnico.

Zato je tako pomembno, da se o tem, s čim se boste ukvarjali v življenju, pogovorite tudi s svojim Bogom. Morda se vam bo zgodilo tako kot Jonu. Morda Bog tudi vaše trenutne izbire poti ne bo potrdil in se boste temu upirali, morda se kdo celo že upira. A samo če se boste pustili pritegniti v vaše osebne Ninive, na vaše polje življenja in oznanjevanja evangelija, boste reševali ljudi, jim prinašali in jim vračali življenje.

Kakšno vlogo bo v tvojem življenju igrala ljubezen? Collins je odgovoril, da čim večjo. Če je tvoj odgovor, da si odločen, da bo tudi v tvojem življenju igrala čim večjo vlogo, si je takoj potrebno postaviti drugo vprašanje: Koliko si se pripravljen darovati, celo žrtvovati se za ljubezen? Ljubiti namreč pomeni, živeti za človeka, ki ga ljubim. Šele ko prvenstvo v mojem življenju prevzame človek, ki ga ljubim, se začnem bližati pravi podobi ljubezni. Dokler se to ne zgodi, iščem samega sebe, svoje zadovoljstvo in svoje zadoščenje, kakor je počel Jona, dokler se ni predal Gospodu, ki je svojim pokazal ljubezen do konca. Vprašanje ljubezni je torej veliko več kot naključno vzplamenelo čustvo. Postati mora odločitev in daritev.

In kaj boš storil glede svoje vere? Collins je ob maturi ogovoril, da nikakor nič, prepričan, da vere ne potrebuje in da ima glede tega absolutno prav. Glede na to, da smo danes, ob začetku tega akademskega leta skupaj pri sveti maši, verjamem, da nihče izmed vas zase ne trdi, da glede svoje vere ne bo storil absolutno ničesar. Ne vem pa, če to pomeni, da ste se odločili, kaj boste v tem študijskem letu storili glede svoje vere. Ali hočete, da z rastjo vašega znanja raste tudi vaša vera?

Iskreno vam želim, dragi študenti in študentke, pa tudi vam, spoštovani profesorji in profesorice, da bi se ob vedno večjem znanju, ki širi obzorje našega vedenja in poglablja polje naše svobode, vedno bolj čudili in občudovali, kako čudovito je stvarstvo in vse, kar nam to stvarstvo daje. Obenem pa naj se krepi vaša vera, da boste znali v hvaležnosti vse vračati Bogu po ljudeh, ki jim boste s svoji znanjem lajšali in lepšali življenje.

V tem akademskem letu bomo obhajali 100-letnico ustanovitve Ljubljanske univerze, katere soustanoviteljica je bila tudi Teološka fakulteta. Zato bomo na koncu današnje svete maše odkrili kip velikega moža tistega časa, dr. Matija Slaviča, ki je bil v dveh mandatih rektor Ljubljanske univerze, pomemben pa je bil tudi njegov prispevek pri pridruževanju Prekmurja ostali Sloveniji, česar smo se tudi spomnili letos v Beltincih. To slovesno dejanje naj nam pomaga, da bomo čas in dogodke znali doživljati kot med seboj povezane in bomo vedno s spoštovanjem zrli na dosežke naših prednikov, zaradi katerih mi lahko dosegamo cilje, ki bi bili sicer nedosegljivi.

Povabim vas, da tudi vi vsak dan sedate h Gospodovim nogam in poslušate njegovo besedo, kakor je to storila Marija. To nikakor ni izgubljen čas, kot bi kdo mislil, pač pa je to čas, ki daje pravo smer vsem drugim časom, da morejo biti rodovitni ne samo za čas, ampak tudi za večnost. Vsem vam želim leto, ki bo rodovitno v Gospodu in vam bo prinašalo veselje in zadovoljstvo. Naj v tem letu nad vami bedi mati Marija. Amen.

Sreda, 9. oktober 2019, 12:53