Išči

Vatican News

Nadškof Zore: Naj vas pozdravim kot poganjke na mogočnem drevesu frančiškanske navzočnosti v Novem mestu

»Dragi ministrantje, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre. Spoštovani p. gvardijan Tomaž Hočevar, p. župnik Krizostom Komar, dragi p. Marko Novak in p. Peter Vrabec, dragi bratje frančiškani. Dovolite mi, da vas pozdravim kot poganjke na mogočnem drevesu frančiškanske navzočnosti v Novem mestu, ki se je začela 31. oktobra 1469, ko so se prvi bratje naselili pri kapeli svetega Lenarta.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pozdravil zbrane na začetku pridige v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu med sveto mašo ob praznovanju 550-letnice prihoda frančiškanov v Novo mesto.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni sveti maši ob praznovanju 550-letnice prihoda frančiškanov v Novo mesto.

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta v Novem mestu

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta

Zgodovina frančiškanov v Novem mestu je nadvse zanimiva. Sem so prišli kot begunci. Pred Turki so se umaknili preko Karlovca in Metlike. Kako zelo nas to spominja na življenje prve Cerkve, ki se je zaradi preganjanja razkropila in vsepovsod oznanjala besedo (prim. Apd 8,4). Tudi frančiškani, ki so bili v Bosni pod turško oblastjo od leta 1463 naprej, so se morali umikati pred nasiljem, ki ga je izvajala oblast. Danes si težko predstavljamo, kako kruta je bila ta oblast. Pred časom mi je Marko Semren, frančiškan in pomožni škof v Banja Luki, pripovedoval, da so frančiškani v Bosni v času Turkov doživljali strahotna preganjanja in mučenja. V svoji raziskavi je poizvedoval o mučencih province Bosne Srebrene in ugotovil, da si danes ne moremo zamisliti smrti, ki jo je pretrpel bosanski frančiškan – od vlivanja raztopljenega svinca v usta do natikanja na kol.

Zato lahko razumemo, da so se tako kot prvotna Cerkev tudi frančiškani iz Bosne umaknili na področja, kjer preganjanja ni bilo ali ni bilo tako neusmiljeno. S seboj so nosili evangelij Jezusa Kristusa, ki je bil njihovo življenje in vodilo. Povsod, kamor so prišli, so oznanjali. Preko Karlovca so prišli v Metliko. 31. oktobra leta 1469 pa so prišli v Novo mesto.  Meščani so jih sprejeli z veliko naklonjenostjo in od tedaj naprej so frančiškani del Novega mesta, preteklosti in sedanjosti. Meščanom se moramo zahvaliti, da so nas sprejeli s tolikšno naklonjenostjo. Ni bila samo po sebi umevna, kot sprejemanje tujcev nikdar ni samo po sebi umevno. A Novo mesto jih je pred 550 leti sprejelo in od tedaj dalje je zgodovina frančiškanov in Novega mesta prepletena v eno samo zgodbo sožitja v dobro ljudi, meščanov, ki so živeli v tem mestu, in okoličanov, ki so vanj prihajali.

Težko bi se dotaknili vseh področij, na katerih so se frančiškani in meščani srečevali. Stoletja, pet in pol se jih je nabralo v tem času, so bila zaznamovana z različnimi potrebami in odgovori nanje. A nedvomno je vzgojno izobraževalno delovanje frančiškanov v Novem mestu eno od pomembnih področij njihove navzočnosti v tem kraju. Novomeška gimnazija je namreč ena od najstarejših izobraževalnih ustanov z neprekinjeno tradicijo na Slovenskem. Ustanovila jo je cesarica Marija Terezija leta 1746. Vodstvo šole so prevzeli bratje frančiškani in pouk je stekel 3. novembra 1746. Začeli so s 66 dijaki. Pater Godfrid Pfeiffer je zapisal: „S to skromno in majceno skupino se je pričel novomeški študij.“

V zgodovini novomeškega samostana lahko beremo: „Kot izobraževalna in kulturna ustanova je imela gimnazija od svoje ustanovitve dalje izjemno pomembno vlogo v kulturnem, znanstvenem, gospodarskem in političnem življenju Slovencev. Na tej šoli so se izobraževali številni znanstveniki, umetniki in gospodarstveniki, npr. Josip Plemelj, Ivan Tavčar, Oton Župančič, Slavko Grum, Božidar Jakac, Miran Jarc, Dragotin Kette, Marjan Kozina, Anton Podbevšek, Vladimir Lamut, Pino Mlakar, Marjan Mušič, Leon Štukelj in mnogi drugi. Imena, ki smo jih pravkar slišali, in izjemen prispevek, ki so ga ti ljudje podarili slovenskemu narodu, pričajo tudi o kakovosti gimnazije v Novem mestu, s tem pa tudi o kakovosti dela bratov frančiškanov.

Ne morem drugače, kot da se ob tem spomnim današnjih razmer. Tudi danes zasebne izobraževalne ustanove dosegajo izredne rezultate, presegajo povprečje naše države in vendar ostajajo nebodigatreba za naše oblastnike, ki nočejo sprejeti pravnega reda, ki velja v naši državi, in izenačiti pravic otrok v vseh osnovnih šolah, tako državnih kot zasebnih, in jim nameniti sredstva, ki jim po pravu in pravičnosti pripadajo.

Ob praznovanju 550-letnice prihoda frančiškanov v Novo mesto pa nas nagovarja tudi Božja beseda današnje nedelje, ki nas v prvem berilu pomenljivo opozarja: „Gospod je sodnik, ki ne gleda na slavo osebe“ (Sir 3,12). Nasprotno, Gospod stopi k nemočnemu in ga osvobaja, kakor pravi apostol Pavel v 2. pismu Timoteju: „K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopólnil in da so ga slišali vsi pogani. Rešil me je iz levjega žrela.“ (2 Tim 4, 16).

Prepričan sem, da tudi prebivalci Novega mesta niso gledali na imena in na morebitne nazive  patrov v novomeškem samostanu, ampak jih je nagovarjala njihova pristnost, njihova nenarejena pobožnosti in dobrota, ki je bila v njih.

Enako trdno pa sem tudi prepričan, da tudi frančiškani niso delali razlik med ljudmi, ampak so bili na voljo vsakemu, ki je potrkal na samostanska vrata. Kajti ob kulturni dediščini, ki je pod skrbnim prizadevanjem bratov nastajala v samostanu in okoli njega – poleg šolstva moramo omeniti še knjižnico, ki je nastajala skozi stoletja in prav tako bogat in pomemben arhiv, ki ga hrani samostan – so bili bratje ves čas dejavni tudi v pastorali.

Naj v pastoralnem delovanju novomeških frančiškanov omenim zlasti spovedovanje. Cerkev svetega Lenarta v Novem mestu je bila spovednica Novega mesta in okolice. Marsikdo med vami se verjetno še spomni tržnih dni, ko so ljudje prišli v mesto po opravkih, obenem pa so zavili tudi k frančiškanom, da so tam opravili sveto spoved. Tako so domov odhajali veseli ne samo zaradi vsega, kar so opravili, ampak tudi duhovno okrepljeni po zakramentalni milosti, ki jim jo je naklonil Gospod.

V nešteto primerih se je dogajalo to, kar smo slišali v današnjem evangeljskem odlomku. Cestninar je prišel v tempelj, obremenjen s svojimi grehi. Stal je od daleč in še oči ni hotel dvigniti proti nebu. Tolkel se je po prsih in govoril: „Bog, bodi milostljiv meni, grešniku!“ Jezus zanj pravi, da je šel opravičen domov, kajti kdor se ponižuje, bo povišan.

Tako so v polmrak frančiškanske cerkve prihajali ljudje, grešniki, in poklekali v spovednico. Morda se je kdaj pa kdaj med njimi znašel tudi kak farizej, ki se je prišel pohvalit, kako je dober in pravičen, večina pa se je zavedala svoje grešnosti in prosila odpuščanja in odveze za svoje grehe. Vsak izmed njih je doživel, da je Bog usmiljen. In to Božje usmiljenje je vedno zelo osebno, podarjeno človeku, ki se mu odpre. Posameznik doživi veselje ob spoznanju, da je Bog do njega usmiljen, da njega osvobaja njegove grešne preteklosti, da njemu ponuja roko, da bi mu pomagal narediti naslednji korak.

Prav pa je, dragi bratje in sestre, da se danes v svojem premišljevanju ozremo tudi v farizeja. Jezus pravi, da se je „farizej postavil in sam pri sebi molil: 'Bog, zahvaljujem se ti.'“ A tukaj se je njegova molitev končala. Samo ta – zahvaljujem se ti - samo to je bila molitev. Samo v teh par besedah se je obrnil na Boga in bil pred njim. Kajti v naslednjem trenutku se je že obrnil sam k sebi in začel peti slavospev svoji dobroti, pobožnosti in pravičnosti.

Priznati moramo, da je vse, kar je povedal, resnica. Farizej ves čas govori resnico. Posti se dvakrat na teden, čeprav je postava velevala enkraten post, desetino daje od vsega, kar dobi, čeprav je postava velevala desetino samo od nekaterih stvari. Resnico govori tudi, ko govori o cestninarju. Ta človek dejansko počne stvari, ki so vredne obsodbe: udinjal se je Rimljanom, ki so okupirali Palestino, zanje je izterjeval davke, pri tem je dobro poskrbel tudi zase in si gotovo ustvaril pomembno premoženje.

Kako je potem mogoče, da je cestninar opravičen, farizej pa je odnesel domov vse, kar je prinesel, kajti ni bil deležen opravičenja. Farizej je iz svoje pravičnosti zgradil zid, ki ga je ločeval od ljudi in od Boga. „Zahvalim se ti, ker nisem kakor drugi ljudje, grabežljivci, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar.“ Pravzaprav je sam sebi in Bogu pripovedoval, da je boljši od drugih ljudi.

Kako hitro se tudi nam zgodi, da se imamo za boljše od drugih ljudi. Mislim, da sedajle med nami ni nikogar, ki ga ne bi vsaj kdaj obšla skušnjava, da se ozre po drugih in zadovoljno ugotovi, da so slabši od njega. Kolikokrat se nam tudi zgodi, da pridemo iz cerkve, od svete maše, pa se naše misli ne ustavljajo ob Božji besedi, ki smo jo slišali, ob pridigi, ki smo jo poslušali, pa tudi ne ob zahvaljevanju Jezusu za ponovitev čudeža njegove prisotnosti med nami in njegove pripravljenosti, da se nam da v hrano. Ne, ustavljamo se ob tem ali onem človeku. Morda ga celo opravljamo in mu s tem jemljemo dobro ime. In potem se čudimo, da so sadovi svete maše tako borni. Da imamo občutek, da nismo nič odnesli. Kaj pa, dragi bratje in sestre, če se nam dogaja kakor farizeju iz Jezusove prilike. Boga je naredil za občudovalca svoje pravičnosti, sebe je povzdignil visoko nad vse druge ljudi, na cestninarja pa se je ozrl samo s prezirom. Ob vsej vzravnanosti in pravičnosti je domov odšel brez opravičenja.

Bratom frančiškanom se zahvaljujem, da so v vseh pet in pol stoletja v Novem mestu sebe in ljudi učili tudi pravega odnosa do Boga in do bližnjega. Učili so jih moliti, kakor je Jezus naučil moliti svoje učence. In Jezus je učencem povedal, da morajo nenehno moliti in se ne naveličati, da morajo moliti ponižno, sicer s svojo molitvijo pred Boga ne bodo prinašali tudi drugih ljudi – in vsaka molitev, v katero ne vključimo tudi drugih ljudi, kar vsega človeštva, je prazna – pravzaprav sploh ni molitev, saj molitev odpira in povezuje, takšna molitev pa zapira in izključuje.

Zgodovinske knjige in razprave ob tej obletnici govorijo o tem, kar so bratje ustvarili vidnega, preverljivega, kar je moč spraviti v knjižnice, arhive in v človeški spomin. Ob tej vidni zgodovini pa se je ves čas odvijala še nevidna zgodovina, tista zgodovina, ki se zapisuje v nebeške anale ter zanjo vedo angeli in vsemogočni Bog, ki pripravlja in podeljuje venec pravičnosti tistim, ki v zvestobi izbojujejo dober boj, dokončajo tek in ohranijo vero.

Naj Gospod z vencem pravičnosti odlikuje naše pokojne brate, nam živim pa daje pogum za boj, za tek, za ohranjanje vere – v nas in v tistih, ki skupaj z nami hodijo pot nebeškega kraljestva. Amen.

Ponedeljek, 28. oktober 2019, 11:54