Kardinal Becciu o novem blaženem, Alfredu Cremonesiju

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ozdravljenje na priprošnjo sv. Terezije Deteta Jezusa

Rodil se je 16. maja 1902 in kot otrok je zbolel za limfatizmom. Kot je sam prepoznal, je ozdravel na priprošnjo sv. Terezije Deteta Jezusa, zato je želel postati misijonar. »Zanimivo je povezati Alfreda Cremonesija in sv. Terezijo Deteta Jezusa, saj sta bila oba vneta za misijone. Vemo, da je bila sv. Terezija razglašena za zavetnico misijonov: ona, ki je bila zaprta v samostan, je imela željo, da bi razširila Jezusa po vsem svetu in podari svoje življenje. Cremonesi je kasneje živel svojo poklicanost v misijonih, vendar pa je bolehal in zdi se, da je od sv. Terezije dobil milost zdravja, saj glede na to, da je bil kot otrok bolan, nihče ni mislil, da bo dolgo živel. Šel je v semenišče in še več: potem je šel v misijone!«

Odhod v misijone: »Se vidimo v raju«

Alfredo je bil v duhovnika posvečen 12. oktobra 1924, eno leto pozneje pa je odšel v misijone v Burmo, današnji Mjanmar. V trenutku, ko je ladja odplula, je 23-letni Alfredo prisegel, da ne bo nikoli več stopil na domačo zemljo. »Ko so v tistem času misijonarji odhajali, je bil tipičen stavek, ki so ga rekli staršem, ko so se poslavljali od njih: "Se vidimo v raju." Kadar so odšli, se namreč niso več vrnili, če pa so se, je bilo to po dolgih letih. To so bili Božji možje, osebe, ki so bile polne vere! Svoje življenje so dali za širjenje evangelija. Dejstvo, da imamo v Afriki, Aziji in na drugih krajih kristjane, dolgujemo žrtvi teh tako velikodušnih mož.«

Zgled za misijonarje, odlomki iz dnevnika

Kot misijonar se je moral novi blaženi soočati z mnogimi preizkušnjami: poleg revščine tudi z vojno. V svojem dnevniku je zapisal: »Mi, misijonarji nismo resnično nič. Naše delo je najbolj skrivnostno in čudovito. Videti duše, ki se spreobrnejo: največji čudež čudežev.« Kardinal Becciu je v nadaljevanju intervjuja odgovoril na vprašanje o tem, kaj Cremonesijev lik uči današnje misijonarje: »Rekel bi, da uči, sporoča, malo zavisti, oziroma bolje rečeno željo po tem, da bi izkusili to veselje: da bi videli druge, ki objamejo vero. Tedaj so trpeli in ta mož se je odrekal mnogim stvarem. V svojem dnevniku je zapisal: "Že šest let sem prisiljen v tišino. Vojna je bila strašansko dolga. Tukaj smo bili štiri leta sredi kolonialne vojne, ki je vse opustošila in bila bolj kruta kot katerakoli druga. V kolonijah se namreč nihče ne želi boriti, vsi pa radi kradejo. Tudi jaz sem moral pobegniti v gozd in lahko vam zagotovim, da v deževnem času to ni prijetno: imel sem le obleko, ki sem jo imel na sebi. Nikoli nisem imel kaplje olja za zabelo, nikoli nismo videli kruha. Več let nismo imeli sladkorja. Vsa komunikacijska sredstva so bila v rokah Japoncev zaradi njihove vojne in močna angleška letala so neprestano napadala in uničevala ceste. Vsi smo torej trpeli. Živ sem in to je velika milost, po tem, ko sem se skoraj vsak dan soočal s smrtjo. Gospod me je vidno obvaroval."«

Takoj prepoznan kot mučenec

Blaženi Alfredo je bil umorjen iz sovraštva do vere, ko je izbruhnil medetnični konflikt po neodvisnosti države. Preden so ga pokopali, so mu nekateri verniki odstrigli del brade in srajce, prepojene s krvjo, da bi jo shranili kot relikvijo. »Gre za intuicijo ljudi, ki znajo prepoznati dobre duhovnike, dobre redovnice, dobre laike in predvsem znajo prepoznati tistega, ki se posveča in popolnoma daruje drugim. Našega očeta Cremonesija so takoj videli kot nekoga, ki je daroval samega sebe. Lahko bi odšel, zbežal in vendar je ostal s svojimi ljudmi. Tisti, ki so bili priče njegovemu mučeništvu, so rekli: v njegovem morilcu je bilo sovraštvo, ker je vedel, da je bil kristjan. Ko so uporniki odšli, so se verniki vrnili. Pokopali so ga, vzeli koščke oblačil, da bi jih poslali staršem ter jim povedali, da je bil zanje mučenec.«

Dediščina novega blaženega za vse nas

Ob koncu pogovora pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov povedal, kaj novi blaženi zapušča v dediščino nam vsem: »Predvsem občudovanje in potem vprašanje glede naše vere, če imamo vsaj malo poguma, vsaj malo navdušenja, da bi posredovali svojo vero. Želel bi prositi za milost, da bi spodbudil misijonske poklice. Kamorkoli pridejo misijonarji, prinašajo evangelij, prinašajo kulturno in človeško rast prebivalcev, katerim se posvečajo. Poleg tega pa nam tudi pomagajo spoznavati Jezusa Kristusa.«