Išči

Vatican News
Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Vseh svetih

V Veroizpovedi izpovedujemo Cerkev kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja.

Raz 7,2-4.9-14

Nato sem videl drugega angela, ki se je vzpenjal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga. Z močnim glasom je zavpil štirim angelom, ki jim je bila dana oblast, da škodujejo zemlji in morju: »Ne škodujte ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov.

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. In vpili so z močnim glasom: »Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.« Tedaj so vsi angeli, ki so stali vsenaokrog prestola in starešin ter štirih živih bitij, padli pred prestolom na svoje obličje in molili Boga:
»Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala,
čast in oblast in moč našemu Bogu
na veke vekov. Amen.«
Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« Rekel sem mu: »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.«

Mt 5,1-12

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. In odprl je usta in jih učil, rekoč:
Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

Razlaga cerkvenih očetov

Razlaga uvoda v govor na gori
Kromacij Oglejski se sprašuje: »Zakaj se je Gospod povzpel na goro, da bi oznanil svoj nauk?« Najprej Kromacij sam odgovarja na to vprašanje: »Da bi lahko dal svojim učencem božanske zapovedi, s katerimi bi se izogibali zemeljskih reči, iskali pa nebeške.« Sv. Hieronim na isto vprašanje odgovarja: »da bi lahko vodil svoje ljudstvo naproti višjemu življenju.« Sv. Avguštin pa: »da bi bil znan vzvišen Očetov ter Sinov nauk.« Neznani pisec pa na vprašanje, zakaj se je Gospod povzpel na goro, poda jasen odgovor: »S tem je (Gospod) pokazal, da se mora vsak, ki uči in sprejme pot Božje pravičnosti, dvigniti do najvišjih duhovnih kreposti. Prav tako se mora danes vsak, ki hoče poučevati skrivnosti Resnice, povzpeti na goro Cerkve.« Sveti Janez Krizostom pa pravi, »da jih je Jezus poučeval glede na njihove zmožnosti poslušanja tako s tišino kakor z besedo.« Kromacij Oglejski zaključi: »Na začetku je bila na gori samo Mojzesu dana resnost postave, ljudstvu pa ni bilo dovoljeno približati se. Sedaj pa so vsi poklicani, približati se Jezusu, da bi od Njega prejeli dar evangelija.«

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, 1. november 2011
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih' (KKC 946). V Veroizpovedi izpovedujemo Cerkev kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

Nebo in zemlja
Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama 'zemlja' in 'nebo'. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost 'občestva svetih'. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, 'da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno'. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo 'ena', 'sveta' in 'katoliška'. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

Svetniki kot botanični vrt
Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim 'pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

Praznik vseh svetih
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo' (prim. Mt 5,3.10).

Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: 'Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!' O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih 'iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov' (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 1. november 2013
Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj pa ga gledajo iz oči v oči v njegovi slavni lepoti. Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji. Toda kaj je spremenilo njihovo življenje?

Ko so spoznale Božjo ljubezen, so ji sledile brez pogojev in hinavščine z vsem srcem; svoja življenja so dale za služenje drugim, trpljenja in nasprotovanja so prenašale brez sovraštva ter na zlo so odgovarjale z dobrim, s širjenjem radosti in miru. To je življenje svetnikov: so osebe, ki zaradi Božje ljubezni v svojih življenjih Bogu niso postavljale pogojev; niso bile hinavske; svoja življenja so preživele v služenju drugim – služiti bližnjim. Trpele so zaradi veliko nasprotovanj, a ne da bi sovražile. Svetniki niso nikoli sovražili,« je poudaril papež Frančišek. Kajti razumeti moramo, da ljubezen prihaja od Boga, sovraštvo pa prihaja od hudiča. Od le-tega pa so se svetniki oddaljili.

»Svetniki so moški in ženske, ki imajo v srcih veselje in ga posredujejo drugim. Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti.« Papež Frančišek je nadaljeval, da »biti svetniki ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.« Biti sveti je poklicanost vseh. Vsi smo poklicani, da hodimo po poti svetosti. Ta pot pa ima tudi ime in obličje, je dodal papež. To je Jezus Kristus. On nas uči, kako postati sveti. V evangeliju nam pokaže pot blagrov. »Božje kraljestvo je namreč za tiste, ki svoje gotovosti ne polagajo v stvari, temveč v Božjo ljubezen; za tiste, ki imajo preprosto in ponižno srce; ki si ne domišljajo, da so pravični, in ne sodijo drugih; tiste, ki znajo trpeti s tistimi, ki trpijo, in se veseliti s tistimi, ki se veselijo; ki niso napadalni, ampak usmiljeni in si prizadevajo za spravo in mir.« Prav to slednje je papež Frančišek še posebej poudaril. Svetniki in svetnice vedno pomagajo spraviti ljudi in delajo za mir.

Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« Kot je dejal papež Frančišek, je to tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.

Po molitvi Angelovega češčenja je papež še posebej pozdravil udeležence tako imenovanega »teka svetnikov«, ki je danes dopoldne potekal v Rimu in ga je organizirala Fundacija Don Bosko v svetu: »Sveti Pavel bi rekel, da je celotno življenje kristjana nekakšen 'tek', da bi osvojili nagrado svetosti.« Zatem pa je papež spomnil še na svoj popoldanski obisk na rimskem pokopališču Verano. Namen tega je bil moliti tudi posebej za žrtve nasilja, zlasti za kristjane, ki so izgubili življenja med preganjanji; za naše brate in sestre, ki so umrli zaradi žeje, lakote ali napora med potjo do boljših pogojev za življenje: »Vsi v tišini molimo za te naše brate in sestre.«

Četrtek, 31. oktober 2019, 10:00