Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Ignacija Antiohijskega
V ciklusu katehez, ki smo ga začeli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajoče se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji škof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mučeniške smrti. V tistem času so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom ponašali še Aleksandrija in Antiohija. Sv. Ignacij, je bil škof v Antiohiji, ki leži danes v Turčiji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cvetoča krščanska skupnost. Njen prvi škof je bil apostol Peter – tako nam pravi izročilo – in tam »so prvič učence imenovali kristjane« (Apd 11,26).
Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posveča 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu življenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako piše, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pričevanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stražarjev, [ki jih on imenuje ‘deset leopardov’ v svojem pismu Rimljanom (5,1)], je v posameznih mestih, kjer se je ustavil, s pridigami in opomini utrjeval Cerkve. Zlasti je z živo gorečnostjo spodbujal, naj se varujejo pred krivimi verami, ki so tedaj začele poganjati, in je priporočal, naj se ne oddaljijo od apostolskega izročila« (3,36,3-4). Prvi postanek na Ignacijevem potovanju proti mučeništvu je bil v mestu Smirna, kjer je bil škof sv. Polikarp, Janezov učenec. Tam je Ignacij napisal štiri pisma Cerkvam v Efezu, Magneziji, Tralah in Rimu. »Ko je odšel iz Smirne,« nadaljuje Evzebij, »je šel v Troado in od tam zopet pisal pisma Cerkvama v Filadelfiji in v Smirni in eno škofu Polikarpu.« Evzebij tako dokonča seznam pisem, ki so prišla do nas kot dragocen zaklad. Ko beremo ta besedila, čutimo svežino vere generacije, ki je še poznala apostole. V teh pismih tudi čutimo gorečo svetnikovo ljubezen. Končno pa je mučenec iz Troade prispel v Rim, kjer so ga v Flavijevem amfiteatru dali v hrano divjim zverem.
Če gledamo kot celoto, lahko zaznamo ob Ignacijevih pismih kot nekakšno stalno in plodno dialektiko med dvema značilnima vidikoma krščanskega življenja: na eni strani je hierarhična struktura cerkvene skupnosti, na drugi pa temeljna enost, ki med seboj povezuje vse vernike v Kristusu. Potemtakem se vloge ne morejo prekrivati. Nasprotno, poudarek na edinosti vernikov med seboj in s svojimi pastirji je nenehno opisovana z pomočjo zgovornih podob in analogij: citre, strune, uglašenost, koncert, simfonija. Očitno je, da so za to še posebej odgovorni škofje, prezbiterji in diakoni, ko gradijo skupnost. Predvsem za njih velja povabilo ljubezni in enosti. »Bodite eno,« piše Ignacij Magnezijcem, ko povzema Jezusovo molitev pri zadnji večerji, »ena molitev, en duh, eno upanje v ljubezni … Pritecite vsi k Jezusu Kristusu kot enemu Božjemu templju, kot enemu oltarju: on je eden in izhaja iz enega Očeta, z njim je ostal zedinjen, njemu se je vrnil v enosti« (7, 1-2). Ignacij prvi v krščanski književnosti pripisuje Cerkvi pridevnik »katoliška«, to je »vesoljna«: »Kjer je Jezus Kristus, tam je katoliška Cerkev« (Smirnčanom 8, 2). In prav v služenju enosti katoliške Cerkve ima rimska krščanska skupnost nekakšen primat ljubezni: »V Rimu predseduje vredna Boga, častitljiva, vredna, da ji rečemo blažena … Predseduje ljubezni, ki ima Kristusovo postavo, in nosi Očetovo ime« (Rimljanom, predgovor).
