Cerca

Vatican News
Znamka italijanske pošte v spomin na srečanje sv. Frančiška s sultanom. Znamka italijanske pošte v spomin na srečanje sv. Frančiška s sultanom.  (ANSA)

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Frančiška Asiškega

Asiški ubožec je razumel, da je potrebno vsako karizmo, ki jo daje Sveti Duh, postaviti v službo Kristusovega telesa, Cerkve. V življenju svetnikov ni nasprotja med preroško karizmo in karizmo oblasti.

Kateheza Benedikta XVI. med avdienco v sredo, 27. januarja 2010

Danes bi rad predstavil osebnost sv. Frančiška, »velikana« svetosti, ki še vedno prevzema ljudi vseh starosti in veroizpovedi. »Se svetu je rodilo sonce.« S temi besedami Božanske komedije (Raj, XI) Dante Alighieri namiguje na Frančiškovo rojstvo v Assisiju ob koncu leta 1181 ali v začetku l. 1182. Frančišek je pripadal bogati družini Bernardone in je preživel brezskrbno otroštvo in mladost, ob tem pa gojil viteške ideale. Pri dvajsetih letih se je udeležil vojaškega pohoda in bil zajet. Po vrnitvi v Assisi se je v njem začel počasen proces duhovnega spreobrnjenja. V to obdobje segata srečanje z gobavcem, ki mu je Frančišek dal poljub miru, in naročilo Križanega v cerkvici sv. Damijana. Trikrat se je Kristus na križu zganil in mu rekel: »Pojdi, Frančišek, in popravi mojo Cerkev, ki se ruši!«

»Popravi mojo Cerkev«
Ta preprost dogodek skriva globoko simboliko. Sprva je sv. Frančišek poklican, da popravi cerkvico, ruševine te stavbe pa so tudi simbol dramatičnega in zaskrbljujočega stanja Cerkve tistega časa, zaznamovane s površno vero in duhovščino z malo gorečnosti. V tej razrušeni Cerkvi stoji v središču Križani in govori: kliče k prenovi, kliče Frančiška, da popravi cerkvico sv. Damijana. To je simbol klica k prenovi Kristusove Cerkve.

To daje misliti tudi na sanje papeža Inocenca III., ko je videl, da se bazilika sv. Janeza v Lateranu podira in da majhen in nepomemben redovnik z ramo podpre cerkev. Inocenc III. je bil mogočen papež, teološko izobražen, z veliko politično močjo, a vendar naloga, da prenovi Cerkev, ni pripadla njemu. Po drugi strani pa moramo omeniti, da sv. Frančišek ne prenavlja Cerkve brez papeža ali proti njemu, ampak samo v občestvu z njim.

Vrnimo se k Frančiškovemu življenju. Ker mu je oče očital, da je preveč velikodušen do revežev, se je Frančišek pred asiškim škofom slekel in s tem dejanjem pokazal, da se odpoveduje dediščini. Kot v trenutku stvarjenja Frančišek nima ničesar razen življenja, ki mu ga daje Bog, v čigar roke se izroča. Potem je živel kot puščavnik, dokler ni leta 1208 doživel drugega preobrata. Ko je poslušal Jezusov govor o pošiljanju apostolov iz Matejevega evangelija, je Frančišek začutil klic k življenju v uboštvu in predanosti oznanjevanju. Pridružili so se mu tovariši in leta 1209 se je odpravil v Rim, da bi papežu Inocencu III. predložil načrt za novo obliko krščanskega življenja. Papež ga je očetovsko sprejel in uvidel božji izvor gibanja. Asiški ubožec je razumel, da je potrebno vsako karizmo, ki jo daje Sveti Duh, postaviti v službo Kristusovega telesa, Cerkve. V življenju svetnikov ni nasprotja med preroško karizmo in karizmo oblasti.

Frančišek in njegovi vedno številnejši bratje so se naselili pri Porciunkuli, na nadvse svetem kraju za frančiškansko duhovnost. Tudi Klara, mlada Asižanka iz plemenite družine, je zakorakala po njegovih stopinjah. Tako se je začel drugi red sv. Frančiška, red klaris.

Evharistija pri sv. Frančišku
Pri Frančišku se je ljubezen do Kristusa še posebej izrazila v češčenju presvetega zakramenta evharistije. V Frančiškovih spisih beremo ganljive izraze, kot na primer: »Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga. O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha!«

Frančišek je duhovnikom vedno izkazoval veliko spoštovanje in je priporočal, naj jih vedno spoštujejo, tudi če bi bili osebno tega malo vredni. Kot razlog za to je navajal dejstvo, da so prejeli dar posvečevati evharistijo. Dragi bratje v duhovništvu, nikoli ne pozabimo tega nauka: svetost evharistije zahteva od nas, da smo čisti, da živimo skladno s skrivnostjo, ki jo obhajamo. Iz ljubezni do Kristusa se rojeva ljubezen do ljudi in tudi do vseh božjih ustvarjenin. To je še ena značilna poteza Frančiškove duhovnosti: čut vesoljnega bratstva in ljubezen do stvarstva.

Dragi prijatelji, Frančišek je bil velik svetnik in vesel človek. Njegova preprostost, ponižnost, vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova dobrota do vsakega človeka, zaradi vsega tega je bil vesel v vsakem položaju. Med svetostjo in veseljem obstaja globoko razmerje, ki ga ni moč razdreti.

Naj nam Devica Marija, ki jo je Frančišek nežno ljubil, izprosi ta dar. Njej se izročamo z besedami asiškega Ubožca: »Sveta Devica Marija, ni tebi enake med vsemi ženami sveta, hči in dekla vzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih, mati najsvetejšega Gospoda našega Jezusa Kristusa, nevesta Svetega Duha; prosi za nas ... svojega presvetega ljubljenega Sina, Gospoda in Učenika.«

Petek, 4. oktober 2019, 11:18