Cerca

Vatican News
Milostna podoba Marije Pomagaj na Brezjah. Milostna podoba Marije Pomagaj na Brezjah. 

Nadškof Cvikl: Brezjanska Mati Božja, Marija Pomagaj, izprosi, da bomo rastli v veri in v zaupanju

»Dragi sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre, dragi romarji! Na 22. nedeljo med letom smo zbrani tukaj pri Mariji Pomagaj ob 112. obletnici kronanja milostne podobe, da Marijo pozdravimo, kot svojo Kraljico, kot tisto, ki nas Slovence povezuje in združuje v eno samo družino, tako nas tukaj v domovini, kot tudi Slovence v zamejstvu in izseljenstvu.« S temi besedami je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl pozdravil zbrane na ploščadi pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni pozdravu p. Roberta Bahčiča OFM

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Prisluhni pridigi msgr. Alojzija Cvikla

Brezje so milostni kraj, kjer se človek, bodisi z zaupno vero, ali kot iskalec na poti vere, tu pri naši Materi počuti sprejetega in doma. Mnogi ravno tukaj na Brezjah doživijo, kako se želi Gospod po svojem usmiljenju dotakniti njihovih src, da bi jih ozdravil neštetih ran in bi nam vsem vlil novega poguma.

S kronanjem te milostne podobe nam je želel ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič Marijo približati, kot tisto, ki želi vsakega od nas sprejeti pod svoje varstvo, približati nam jo je želel, kot našo varuhinjo in zavetnico, kot kraljico našega slovenskega naroda in sedaj tudi naše skupne države.

Marija je Kraljica, ker je Mati njega, ki je Kralj vesoljstva in odrešenik vseh ljudi. Cerkveni očetje pravijo, da Marijina drža, kot Kraljice ostaja takšna, kot je bila pri oznanjenju: se je priklonila,da prejme krono, kot je bila vsa ponižna pred angelom ob njegovi napovedi, da bo postala Mati Odrešenika.

 »Zdrava Marija!« je molitev s katero mi pozdravljamo in častimo našo nebeško mater Marijo. To molitev je prvi izgovoril angel Gabrijel, ob Elizabetinem pozdravu, ta molitev dobi še svoj globlji smisel. Izbrana od Boga, da postane Mati Božjega Sina, ki samo sebe imenuje »Gospodovo deklo«, se poda na pot k svoji sorodnici Elizabeti, da postane dekla, to je tista, ki bo v pomoč in oporo ženi, ki v starosti pričakuje otroka. Tu se pokaže vsa skromnost Marije, iz njenega srca sije luč čiste Božje ljubezni. Je polna milosti, kajti napolnjena je s Svetim Duhom, napolnjena je z močjo od zgoraj. Pride k sorodnici, da pričuje za to Božje usmiljenje in ljubezen, kajti to polnost usmiljenja nosi v sebi, to je utelešenega Božjega Sina.

Prav v tem, da želi zastonjsko služiti svoji sorodnici, razodene to skrivnost, ki jo nosi v sebi. Sorodnica je ob Marijinem pozdravu postala polna Svetega Duha in dete je poskočilo v njenem telesu in je vesela vzkliknila:«Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa«. Na zunaj se ne zgodi nič posebnega, nič izrednega. Vse so dogaja v globini srca. Zgolj človeško srečanje prerašča v duhovno in besede postajajo izraz veselja in hvaležnosti Bogu.

V tem srečanju teh dveh žena lahko tudi mi gledamo naše vsakdanje življenje, ki je polno raznovrstnih srečanj: srečujemo se v naših družinah, med prijatelji, na delovnem mestu, v našem kraju, v naših župnijskih skupnostih, so pa tudi srečanja, ki so službene narave ali pa čisto naključna srečanja. Kaj nam govori to srečanje Marije in Elizabete: da je vsako srečanje pomembno, ni samo golo naključje. Marija v Elizabeti išče Božje delovanje in Elizabeta se ob tem nenapovedanem obisku Marije počuti, da jo je obiskal sam Bog. Počuti se sprejeta, razumljena in potrjena v tem, kar ji je Bog zaupal. Dosti je samo en pozdrav in Elizabeta se čuti osebno nagovorjeno on ljubljeno ob Boga. Marija je v to srečanje vložila veliko: najprej pot, ki jo je morala prehoditi in  čas, ki ga je darovala sorodnici.

Srečati drugega zahteva, da »izstopimo iz sebe«, iz svojega sveta v katerega smo vse prevečkrat ujeti, izstopiti moramo iz  naših načrtov, ki smo si jih izdelali. Premagati je potrebno naše predstavi, ki smo si jih ustvarili o drugem. Srečati se z drugim zahteva, da se podamo na pot, da si vzamemo čas za drugega, da drugega gledamo z Božjimi očmi, ne s svojimi. Pot na katero se je podala Marija je pot, ki je sad ljubezni in popolne predanosti služenja Bogu. Samo tako, ko postaviš Božje načrte na prvo mesto, je lahko srečanje z drugim  polno veselja.

Naša srečanja dostikrat ostanejo zgolj na človeški ravni.  Marija in Elizabeta bi se lahko pogovarjale o tem ,kako se pripraviti na rojstvo otroka, kaj je potrebno nabaviti, in podobno. Pa sta se pogovarjale o tem, kakšno milost jima je Gospod izkazal. Zato je bilo izrečenih toliko lepih in duhovno globokih besed. Elizabeta je v svoji srčni modrosti vedno bolj prepoznavala veličino Marije, ki je v njeni veri in poslušnosti Božji Besedi.

Ravno ta vera in poslušnost Marije je prispevala k temu, da je Bog lahko tako globoko stopil v našo človeško naravo. Postal je eden izmed nas. Marija je postala vrata ki nas vodi k viru odrešenja, to je v oseben odnos z Njim. To pa je tudi naše poslanstvo, biti »vrata«, da po nas lahko Božji Sin stopi v naš svet, v naša srečanja in naše življenje.

Zbrani pri »Mariji Pomagaj«, ki danes praznuje, smo polni veselja, saj smo tudi mi deležni sadov tega srečanja Marije s sorodnico Elizabeto.  Zato prosimo Marijo, da bi naša srca bila odprta za Boga in njegove načrte. Vsak od nas je povabljen, da se poda na pot k bližnjemu, da mu ponesemo, to kar smo prejeli, to, da se je Bog ozrl na nas v svojem usmiljenju.

Prosimo Marijo naj tudi nas obišče in nam prinese Njega po katerem hrepenimo in ga iščemo, Njega, ki je med nami, pa ga ne prepoznamo zaradi šibkosti naše vere in zaprtosti našega srca. Marija, vabimo te v naše domove, v naše družine, da bo v njih več veselja do življenja, več spoštovanja vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.

Obisk Marije pri Elizabeti nas želi spodbuditi, da bi na dogodke in zgodovino gledali z očmi Marije, to je z optimizmom, zaupanjem in s predanostjo Bogu, ki človeka nikoli ne zapušča. »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod«, in se uresničuje tudi nad nami, če hodimo z vero in zaupanjem po poti našega življenja.

Marija je v vsem doživlja Božje razodevanje. Morda se nam zdi, da če bomo živeli po veri in spolnjevali Božjo voljo, potem naše življenje ne bo imelo zadostnega odmeva v družbi. Povrhu vsega, smo lahko zaradi življenja po veri celo s strani bližnjih lahko prezirani, zapostavljeni in pomilovani. To nas ne sme zbegati. Vsak od nas je poklican, za živi in pričuje za evangeljske vrednote in to z veseljem in hvaležnostjo!  Pristno veselje v nas je vedno znamenje in dokaz, da se nas je dotaknilo Božje usmiljenje, da smo doživeli odrešenje. In več, kot bo v nas tega pristnega veselja, bolj in lažje bomo to, kar smo prejeli, delili tudi drugim.

Kristjani verujemo, da je v vsakem trenutku z nami Bog, ki nas v veri utrjuje po zakramentih. Lahko se zanesemo nanj. Potrebno je le zaupanje in vera, pa sem lahko odprejo duhovne oči, ki lahko zaznajo čudeže, ki se dogajajo tudi okoli nas in v našem življenju. In to je tisto,kar daje našemu življenju nov zagon in nas napolnjuje z upanjem.

Danes, na obletnico kronanja milostne podobe Brezjanske Matere Božje, Marije Pomagaj,  se obrnimo k njej, ki je naša pomočnica, priprošnjica in zagovornica pri Bogu. Ob Mariji, se vsak od nas čuti varnega, doživljamo,da nismo prepuščeni samemu sebi, ampak smo del občestva, ki skupaj živi vero in kliče Boga za Očeta.

Naj nam Brezjanska Mati Božja, Marija Pomagaj,  izprosi, da bomo rastli v veri in v zaupanju, da naše življenje ne drsi v prazno ali v nič, saj je volja Boga, da bi imeli življenje in ga imeli v polnosti. Ravno zato nam na našo pot pošilja tudi svojo mater Marijo, da bi bila naša Pomočnica, Vodnica, pa tudi Tolažnica, ko pridejo trenutki preizkušnje in trpljenja. Amen.

Nedelja, 1. september 2019, 18:27