Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik Povišanja svetega Križa

Flp 2,6-11

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.

Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Jn 3,13-17

Nihče ni šel v nebesa,
razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega.
In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,
tako mora biti povzdignjen Sin človekov,
da bi vsak, ki veruje vanj,
imel večno življenje.
Bog je namreč svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet,
da bi svet sodil,
ampak da bi se svet po njem rešil.

Razlaga cerkvenih očetov

»'Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!' (Sveti Andrej Kretski, Pridiga X za povišanje Križa: PG 97, 1020). 'Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega'Kristusa', je rekel sv. Avguštin (Tract. in Johan.,XII,11). Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, da ostanemo pri življenju. Da bi tem duhovnim kačam naše duše strl glavo, je bil Gospod križan. O tem je rekel: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo« (Lk 10,19).

Misli Benedikta XVI.

Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja, odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu, častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje. Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl, kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da, 'Pridite, počastimo ga!' Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.

Cerkev je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja, ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji, Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«

Benedikt XVI. je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«

Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu: »Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.

Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja.