Cerca

Vatican News
Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.  (©Alfredo - stock.adobe.com)

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 23. nedeljo med letom

Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo?

Mdr 9,13-18

Kateri človek more spoznati Božjo voljo?
Kdo si more zamišljati, kaj hoče Gospod?
Misli umrljivih so namreč bojazljive,
naši sklepi so nezanesljivi,
kajti minljivo telo obtežuje dušo,
zemski šotor tlači zaskrbljeni um.
Komaj dojemamo, kar je na zemlji,
z naporom najdemo, kar je pri rokah.
Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem?
Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti,
ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega duha?
Tako pa so bila zemljanom pota izravnana
in ljudje so bili poučeni o tem, kaj ti je po volji,
po modrosti so bili rešeni.

Flm 1,9-10.12-17

Tebe (Filemon) vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa –za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno.  Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu. Če me imaš torej za družabnika, ga sprejmi kakor mene.

Lk 14,25-33

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu  očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom, sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če pa ne, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin razlaga: »Pred nami je velik paradoks. Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi strani pa moramo sovražiti naše družine, če nas ovirajo pri večnem življenju.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »V resnici nam Kristus pravi, ne da ne smemo ljubiti svoje družine, temveč da si ne smemo dovoliti ljubiti jo bolj kot njega.« Sv. Avguštin dodaja: »Istočasno ne smemo pustiti, da naša naravna mati in naša čustva do nje nadomestijo našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani z hrano, ki traja večno.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi: »To k čemur nas Jezus kliče je, da smo križani, umremo in smo pokopani z njim v krstu.« Tertulijan pa pravi: »Apostoli so tu kot zgled tistih, ki so zapustili vse, da nosijo križ.« Sv. Simeon novi teolog dodaja: »Križ je na koncu seznama žrtev povezanih s pogoji, kdo je učenec. Smrt za Kristusa je zadnja preizkušnja, da smo sprejeti med Jezusove učence.« Sv. Ciril Aleksandrijski povzema: »Obe priliki učita, da biti Jezusov učenec zahteva nepremagljivo moč in vztrajno gorečnost.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Vse to vodi do končne kvalitete učenca in do naslednjega namena prilik, to je k odpovedi bogastvu, ter da vsak nosi svoje breme.«

Misli Benedikta XVI.

Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja, potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? Če bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, če prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj načrtovan način hoje za Gospodom. V današnjem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih številnih, ki so se mu pridružili pri romanju proti Jeruzalemu, temveč je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohujšanja križa in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem lažne učenosti ter resnične ali navidezne formacije, kakor tudi seveda še posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa. Na širnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mučeništvo v pričevanje za evangelij križanega in vstalega Gospoda. Čeprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika množica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh časov. V vseh časih kliče osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebične ljubezni.

Če se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporočila velja za vse. O čem pravzaprav gre izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor hoče posedovati svoje življenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in želi imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta način sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni življenja. To je to središčno, kar nam hoče Gospod sporočiti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku današnje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko računamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal človek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori današnje prvo berilo. Tudi za to namreč velja, da vse znanje sveta nič vredno, če se ne naučimo živeti, če ne dojamemo, kaj je tisto, kar v življenju v resnici nekaj velja.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 8. september 2013
Ne dajati prednosti ničemur pred ljubeznijo do Njega, nositi svoj križ in hoditi za Njim. To so pogoji, da bi bili Jezusovi učenci.  Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu! Pomeni biti soudeležen pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo usmiljenja, odpuščanja in ljubezni. Gre za univerzalno odpuščanje, usmiljenje, ki pa gre preko križa. Jezus želi v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, vključiti tudi nas, zato je svoje učence po vstajenju poslal oznanjevat po svetu. Jezusov učenec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem našel največje Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se loči od vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija, logiki ljubezni in služenja.

Jezus sam to med drugim razloži s priliko o kralju, ki se pred vojskovanjem pozanima, če se more s številom svojih mož postaviti po robu nasprotniku. Jezus tu ne govori o temi vojne, pa vendar se nas ta prilika dotika na poseben način v tem trenutku, ko molimo za mir. Pravi nam, da se moramo vsi boriti proti neki globlji vojni. Moramo se pogumno odločiti za odpoved zlu in njegovim zapeljivostim ter izbrati dobro. To pomeni hoditi za Kristusom, nositi svoj križ. Ničemur ne služi vojskovati se, če nismo sposobni tega globokega boja proti zlu, ki zaobjema tudi »reči ne« bratomornemu sovraštvu in lažem, nasilju v vseh njegovih oblikah, širjenju orožja in nelegalnemu trgovanju z njim. Kot je izpostavil sveti oče, obstaja dvom, če do nekaterih vojn ne pride zgolj zaradi trgovine z orožjem in ne zaradi problemov.

Homilija med kanonizacijo Matere Terezije, 4. september 2016
Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja v mojem življenju?« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je Terezijo iz Kalkute razglasil za sveto.

V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hoče in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40).

Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – klic k dobroti, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.

V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.

Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje.

Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.

Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejših med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost.

Sobota, 7. september 2019, 12:23