Cerca

Vatican News
Sveti Janez Krizostom (Zlatousti) Sveti Janez Krizostom (Zlatousti) 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Janeza Krizostoma

Krizostoma prištevamo med najplodnejše očete: imamo ohranjenih 17 razprav, več kot 700 pristnih homilij, razlago Mateja in Pavla (Rim, Kor, Ef, Heb) in 241 pisem. Ni bil spekulativni teolog. Podal pa je tradicionalen in zanesljiv cerkveni nauk v dobi teoloških sporov, ki jih je zbudil zlasti arianizem, to je zanikanje Kristusovega pravega božanstva. Zato je zanesljiv pričevalec za dogmatični razvoj, ki ga je Cerkev dosegla v 4. in 5. stoletju.

Papež Benedikt je med katehezo, ki jo je imel v sredo, 19. septembra 2007, dejal:
"Dragi bratje in sestre!
Letos mineva šestnajst stoletij od smrti Janeza Krizostoma (407-2007). Janez Antiohijski, zaradi svoje zgovornosti imenovani tudi Krizostom, to je Zlatousti, je na neki način živ še danes, tudi zaradi svojih del. Neimenovani prepisovalec je zapisal, da napolnjujejo ves svet kakor švigajoč blisk. Njegovi spisi omogočajo tudi nam, enako kot vernikom njegovega časa, ki so bili vedno znova prikrajšani zanj zaradi njegovih izgnanstev, da živimo z njegovimi knjigami njegovi odsotnosti navkljub. To je tudi sam svetoval v enem svojih pisem iz izgnanstva (prim. Pismo Olimpijadi 8, 45).

Rodil se je okoli leta 349 v Antiohiji v Siriji (danes Antakya v južni Turčiji) in tam opravljal duhovniško službo približno enajst let, do 397, ko je bil imenovan za carigrajskega škofa. V prestolnici cesarstva je opravljal škofovsko službo do dveh izgnanstev, ki sta si sledili kmalu eno za drugim od 403 do 407. Danes se bomo omejili na Krizostomova antiohijska leta.

Že v nežnih letih je izgubil očeta in je živel z materjo Antuzo, ki je vanj vlila izborno človeško čutenje in globoko krščansko vero. Pri višji izobrazbi, ki jo je okronal s študijem filozofije in govorništva, je imel za učitelja Libanija, pogana, najslavnejšega govornika tistega časa. V njegovi šoli je Janez postal največji govornik grške pozne antike. Škof Melecij ga je krstil leta 368 in vpeljal v cerkveno življenje. Leta 371 ga je postavil za lektorja. To je dokončno zaznamovalo Krizostomov vstop v cerkveno kariero. Od 367 do 372 je skupaj z več mladimi obiskoval asketerij, nekakšno antiohijsko semenišče, nekateri od njih so kasneje postali škofje. Vodil jih je znameniti ekseget Diodor iz Tarza, ki je uvedel Janeza v zgodovinsko-literarno eksegezo, značilno za antiohijsko izročilo.

Potem se je za štiri leta umaknil med askete na bližnji gori Silpij. Ta umik je nadaljeval še dve leti, ki ju je preživel sam v neki votlini pod vodstvom nekega “starca”. V tem obdobju se je ves posvetil premišljevanju “Kristusove postave”, evangelijev in še posebej Pavlovih pisem. Ko je zbolel in ni mogel sam poskrbeti za zdravljenje, se je moral vrniti v antiohijsko krščansko skupnost (prim. Paladij, življenje 5). Gospod, tako razlaga življenjepisec, je ob pravem trenutku posegel z boleznijo, da je omogočil Janezu slediti njegovi poklicanosti. On sam je namreč zapisal, da bi, če bi se moral odločiti med težavami vodenja Cerkve in mirom meniškega življenja, tisočkrat prej izbral pastoralno služenje (O duhovništvu 6,7). Prav k temu se je čutil Krizostom poklicanega. In tu pride do odločilnega zasuka v zgodbi njegovega poklica. Polno zaposleni dušni pastir! Tesna povezanost z božjo besedo, ki jo je gojil v letih samote, je v njem dozorela v neovrgljivo odločitev, da mora nujno oznanjati evangelij, dati drugim to, kar je sam prejel v letih premišljevanja. Misijonski ideal je tako zagnal to gorečo dušo v pastirsko skrb.

Nekje 378 ali 379 se je vrnil v mesto. Diakonat je prejel leta 381, prezbiterat pa 386 in postal slaven pridigar v cerkvah svojega mesta. Pridigal je proti arijancem, slavil spomin antiohijskih mučencev in razlagal glavne bogoslužne praznike. Gre za pomemben pouk vere v Kristusa tudi v luči njegovih svetnikov. Leto 387 je bilo za Janeza “junaško leto”, leto tako imenovanega upora zaradi kipov. Ljudstvo je v znamenje protesta zoper povišanje davkov podrlo cesarske kipe. Vidimo, kako se v zgodovini nič ne spreminja! V tistih dneh posta in stiske zaradi pretečih kazni s strani cesarja je imel svojih 22 silovitih pridig o kipih, da bi privedel ljudi do kesanja in spreobrnjenja. Sledilo je obdobje mirne pastoralne skrbi (387-397).

Krizostoma prištevamo med najplodnejše očete: imamo ohranjenih 17 razprav, več kot 700 pristnih homilij, razlago Mateja in Pavla (Rim, Kor, Ef, Heb) in 241 pisem. Ni bil spekulativni teolog. Podal pa je tradicionalen in zanesljiv cerkveni nauk v dobi teoloških sporov, ki jih je zbudil zlasti arianizem, to je zanikanje Kristusovega pravega božanstva. Zato je zanesljiv pričevalec za dogmatični razvoj, ki ga je Cerkev dosegla v 4. in 5. stoletju. Njegova teologija je izborno pastoralna; v njej nenehno skrbi za skladnost med mislijo, ki jo izraža beseda, in med doživetim v bivanju. To je prav posebej rdeča nit sijajnih katehez, s katerimi je katehumene pripravljal na prejem krsta. Ko je bil že blizu smrti, je zapisal, da je človekova veljava v “točnem poznavanju pravega nauka in v premočrtnosti življenja” (Pismo iz izgnanstva). To dvoje, poznavanje resnice in premočrtnost življenja, gre skupaj: poznavanje se mora odraziti v življenju. Vsak njegov poseg je imel za cilj, da vernikih razvije uporabo razuma, prave pameti, da bi razumeli in udejanjili moralne in duhovne zahteve vere.

Janez Krizostom se trudi, da bi s svojimi spisi spremljal celovit razvoj osebe, v njeni telesni, umski in verovanjski razsežnosti.  Različna obdobja rasti primerja z ravno tako mnogimi morji neizmernega oceana: “Prvo od teh morij je otroštvo” (Homilije o Mt 81,5). “Prav v tej prvi dobi se namreč pokažejo nagnjenosti k grehu in kreposti”. Zato je treba božjo postavo že od začetka vpisovati v dušo “kakor na voščeno tablico” (Homilije o Jn 3,1): dejansko je to najpomembnejša doba. Zavedati se moramo, kako temeljno je, da v tej prvi življenjski dobi resnično vstopijo v človeka velike smernice, ki dajo ustrezen pogled na življenje. Krizostom zato priporoča: “Že od najnežnejših let opremite otroke z duhovnim orožjem in jih naučite, da se bodo pokrižali  roko po čelu” (Homilije o 1 Kor 12,7). Potem pride na vrsto mladost: “Otroštvu sledi morje mladosti, kjer pihajo siloviti vetrovi .., ker v nas raste … po9želenje” (Homilije o Mt 81,5). Slednjič prideta zaroka in zakon: “Mladost nasledi doba zrelosti,v kateri nas doletijo družinske obveze: to je čas, ko se išče ženo” (prav tam). Navaja cilje zakonske zveze in jih obogati – ob sklicevanju na krepost zmernosti – z bogatim prepletom osebi prilagojenih odnosov. Dobro pripravljeni zakonci tako zadelajo vrata k ločitvi: vse poteka v veselju in se lahko otroke vzgaja h kreposti. Ko se potem rodi prvi otrok, je ta kakor “most; trije postanejo eno samo meso, ker otrok povezuje obe strani” (Homilije o Kol 12,5) in trije postanejo “ena družina, mala Cerkev” (Homilije o Ef 20,6).

Krizostomovo pridiganje je bilo običajno umeščeno v bogoslužje, “kraj”, kjer se gradi občestvo z besedo in evharistijo. Tukaj zbrano občestvo izraža eno samo Cerkev (Homilije o Rim 8,7), ista beseda se na vsakem kraju obrača na vse (Homilije o 1 Kor 24,2) in evharistično občestvo postaja učinkovito znamenje edinosti (Homilije o Mt 32,7). Njegov pastoralni načrt je bil vključen v življenje Cerkve, kjer verni laiki s krstom prevzamejo duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Vernemu laiku pravi: “Tudi tebe krst naredi za kralja, duhovnika in preroka” (Homilije o 2 Kor 2,5). Od tod izhaja temeljna dolžnost misijonarjenja, ker je vsak do neke mere odgovoren za odrešenje drugih: “To je načelo našega družbenega življenja … da se ne brigamo samo zase!” (Homilije o 1 Mz 9,2). Vse se odvija med dvema poloma: med veliko Cerkvijo in “malo Cerkvijo”, družino, v njunem vzajemnem odnosu.

Kot lahko vidite, dragi bratje in sestre, ostaja to Krizostomovo poučevanje o pristno krščanski navzočnosti krščanskih laikov v družini in družbi še danes nadvse sodobno. Prosimo Gospoda, naj nas naredi dovzetne za pouk tega velikega učitelja vere."

Četrtek, 12. september 2019, 16:40