Cerca

Vatican News
Vatikanski muzeji: Leonardo da Vinci, sv. Hieronim. Vatikanski muzeji: Leonardo da Vinci, sv. Hieronim.  (Foto Copyright Governatorato SCV - Direzione dei Musei.)

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Hieronima

Hieronim se je rodil v Stridonah okoli leta 347 (ali kot je Benedikt XVI. rekel v nemškem povzetku v Stridonah v današnji Ljubljani v Sloveniji) v krščanski družini, ki mu je omogočila dobro izobrazbo, saj so ga poslali celo v Rim, da bi izpopolnil svoj študij. Kot mladenič je čutil privlačnost posvetnega življenja (prim. Pismo 22,7), a je v njem prevladalo hrepenenje in zanimanje za krščansko vero.

Danes bomo svojo pozornost namenili sv. Hieronimu, cerkvenemu očetu, ki je postavil Sveto pismo v središče svojega življenja: prevedel ga je v latinski jezik, razlagal ga je v svojih delih in predvsem se je trudil, da bi ga oprijemljivo živel v svojem dolgem zemeljskem življenju kljub dobro znanemu težkemu in ognjevitemu značaju, ki mu ga je dala narava.

Hieronim se je rodil v Stridonah okoli leta 347 (ali kot je Benedikt XVI. rekel v nemškem povzetku v Stridonah v današnji Ljubljani v Sloveniji) v krščanski družini, ki mu je omogočila dobro izobrazbo, saj so ga poslali celo v Rim, da bi izpopolnil svoj študij. Kot mladenič je čutil privlačnost posvetnega življenja (prim. Pismo 22,7), a je v njem prevladalo hrepenenje in zanimanje za krščansko vero. Krst je prejel okoli leta 366 in se usmeril v asketsko življenje. Napotil se je v Oglej, se tam vključil v skupnost gorečih kristjanov, ki jo je sam označil kot “zbor blaženih” (Kronika za leto 374), zbran okoli škofa Valerijana. Potem je odpotoval proti Jutrovem in živel kot samotar v puščavi Halkis, južno od Aleppa (prim. Pismo 14,10), kjer se je resno posvetil študiju. Izpopolnil je svoje poznavanje grščine, začel študirati hebrejsko (prim. Pismo 125,12), prepisoval kodekse in patristična dela (cfr. Pismo 5,2). Premišljevanje, samota in stik z božjo besedo so pospeševali zorenje njegovega krščanskega čutenja. Še bolj boleče je čutil breme mladostnih prestopkov (prim. Pismo 22,7) in živo zaznal nasprotje med pogansko miselnostjo in krščanskim življenjem. To nasprotje je postalo slavno zaradi dramatičnega in živega “videnja”, ki nam ga je sam opisal. V njem se mu je zdelo, da je bil prebičan vpričo Boga, ker je bil “ciceronijanec in ne kristjan” (prim. Pismo 22,30).

Leta 382 se je preselil v Rim. Tam ga je papež Damaz, ki je poznal njegov ugled asketa in sposobnosti izobraženca, privzel za tajnika in svetovalca. Spodbujal ga je, naj se loti novega latinskega prevoda svetopisemskih besedil iz pastoralnih in kulturnih razlogov.

Po smrti papeža Damaza je Hieronim leta 385 zapustil Rim in se napotil na romanje, najprej v Sveto deželo, to tiho pričo Kristusovega zemeljskega življenja, potem v Egipt, izbrano deželo mnogih menihov (prim. Proti Rufinu 3,22; Pismo 108,6-14). Leta 386 se je ustalil v Betlehemu, kjer so po velikodušnosti plemenite Pavle zdradili en moški in en žanski samostan ter gostišče za romarje, ki so prihajali v Sveto deželo, “z mislijo, da Marija in Jožef nista našla, kjer bi se odpočila” (Pismo 108,14). V Betlehemu je ostal do smrti in tam nadaljeval s svojo intenzivno dejavnostjo: razlagal je božjo besedo, branil je vero, se odločno upiral raznim krivoverstvom, spodbujal menihe k popolnosti, učil mlade učence klasično in krščansko kulturo, s pastirskim duhom sprejemal romarje, ki so prihajali obiskat Sveto deželo. Umrl je v svoji celici, blizu votline rojstva, 30. septemnra 419/420.

Literarna izobrazba in obsežna učenost sta Hieronimu omogočili pregled in prevod mnogih svetopisemskih besedil; to je bilo dragoceno delo za latinsko Cerkev in za zahodno kulturo. Na osnovi izvirnih besedil v hebrejščini in grščini ter ob primerjanju s predhodnimi prevodi je opravil revizijo štirih evangelijev v latinskem jeziku, potem še psalterija in velikega dela Stare zaveze. Upoštevaje hebrejski in grški izvirnik iz Septuaginte, klasičnega grškega prevoda Stare zaveze, ki sega v predkrščansko obdobje, in predhodne latinske prevode je Hieronim lahko ob pomoči drugih sodelavcev ponudil boljši prevod. To je tako imenovana Vulgata, “uradno” besedilo latinske Cerkve, ki so ga kot takega priznali na tridentinskem koncilu in ki po nedavni reviziji ostaja “uradno” besedilo Cerkve latinskega jezika. Zanimivo je pokazati na merila, ki se jih je veliki biblicist držal pri svojem prevajanju. Sam jih razlaga, ko trdi, da je spoštoval celo besedni red Svetega pisma, ker je v njem, tako pravi “celo besedni red skrivnost” (Pismo 57,5), to je razodetje. Poudarja nadalje potrebo po opiranju na izvirna besedila: “Kadar se med latinci pojavi razprava o Novi zavezi zaradi neskladnega zapisa rokopisov, se zatečemo k izvirniku, to je h grškemu besedilu, v katerem je zapisana Nova zaveza. Enako za Staro zavezo, če je neskladje med grškimi in latinskimi besedili, se sklicujemo na izvirno hebrejsko besedilo. Tako lahko vse, kar priteka iz izvira, najdemo tudi v potočkih” (Pismo 106,2). Hieronim je poleg tega razložil tudi precej svetopisemskih besedil.«

Ponedeljek, 30. september 2019, 11:38